Podatki kažejo, da devetletka ni izpolnila skoraj nobenega od zastavljenih ciljev. Ogrodje šolske reforme bo konec leta precej celovito zastavljeno, po novem letu pa bomo na tej podlagi začeli pripravljati konkretne normativne, kurikularne in izvedbene rešitve ter časovnico njihovega uvajanja, napoveduje minister za izobraževanje, znanost in mladino dr. Borut Rončević.

Cilj ostaja jasen: prvi prvošolčki naj bi v prenovljeno osemletno osnovno šolo vstopili v šolskem letu 2028/2029. Kritik se ne boji in jim vnovič odgovarja: »Popuščanja ne bo.«

Za ministra Rončevića stroko predstavljajo predvsem tisti, ki iščejo rešitve za zagato, v kateri smo se znašli, in načine za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega sistema, ne pa tisti, ki so ta sistem zavozili. S selitvijo sedeža ministrstva v njegovo Novo mesto misli resno, prostori so že znani.

»Kakšen je cilj druge republike?« To vprašanje ste si leta 2011 zastavili v kolumni za naš tednik. Se spominjate?

Zelo dobro. Bila je hudo zlorabljena in v teh letih nekajkrat napačno predstavljena, nazadnje tudi na »zaslišanju« pred poslanci, ko sem nastopil kot kandidat za ministra. Po spletu namreč ne kroži moja kolumna, ki je korektna in dobronamerna – druga republika mora biti družba, ki spodbuja znanje, kreativnost, meritokracijo ... –, ampak zapis nekega izrednega profesorja na AGRFT.

V pismu bralcev mi je v usta položil besede, ki jih nisem nikoli izrekel in jih tudi nikoli nisem mislil. Zapis je bil zrel za pravno ukrepanje, vendar nisem človek, ki bi z veseljem hodil po sodiščih. Nič hudega. S svojim delom kažem, kakšne so moje vrednote ter kakšen je moj odnos do slovenske države in družbe.

Nujne so temeljne spremembe, ki bodo zarezale v jedro družbenega ustroja, ste dodali v tej kolumni. Ste zdaj na mestu, ko to lahko storite in »zarežete«?

Vsekakor. To je eno od mest, ki lahko k temu pomembno prispevajo. Ljudje se, tega se vsi dobro zavedamo, formiramo skozi primarno socializacijo v družinskem krogu, v katerega lahko država poseže le izjemoma, ter skozi sekundarno socializacijo v vrtcu in izobraževalnih ustanovah.

Primož Lavre

Skozi vzgojno-izobraževalni proces otroci ponotranjijo takšne ali drugačne vrednote, družbene norme in etična načela. Ni vseeno, ali mladim privzgajamo vrednote domala prisilne egalitarnosti, uravnilovke in pomanjkanja ambicij ali pa spodbujamo radovednost, ambicioznost in delovno etiko. Ko te vrednote ponotranjimo, se pozitivna dejanja in premiki odvijajo domala sami po sebi.

Desnosredinski politični pol v vas investira kar nekaj pričakovanj – takšnih ali drugačnih. Naj sodelujete pri prekinjenem procesu osamosvojitve in tlakovanju osvoboditve Slovenije, sem zasledil. Kako gledate na njih? So stvarna?

Sam takšnih pričakovanj nisem zaznal. Kar ste omenili, zveni precej grandiozno. En minister tega gotovo ne more doseči (nasmešek). Pomembno pa je, da nadaljujemo proces utrjevanja nacionalne samozavesti, ljubezni do domovine in demokratičnih vrednot. Če bomo pri tem vztrajali, se bo proces osamosvajanja in osvobajanja Slovenije odvijal sam po sebi.

Neprijetno me je presenetilo, koliko ljudem je šlo v nos že to, da smo učencem ob začetku šolskega leta razdelili izvod slovenske ustave – temeljnega dokumenta in enega od simbolov države ter gradnikov državljanske identitete.

Že kar grozljivi so bili tudi odzivi dela politike. Ko je pred leti šolski minister Lovro Šturm šolam zgolj predlagal, naj izobesijo slovenske zastave, je bil nad njim izveden pravi pogrom. Zame je takšen odnos povsem nesprejemljiv.

Otrokom avtohtonega prebivalstva moramo privzgajati ljubezen do naše domovine, otrokom priseljencev pa spoštovanje do svoje nove domovine in njeno poznavanje. V tem ni nič nenavadnega, ideološkega ali celo spornega. Gre za povsem upravičena pričakovanja vsake suverene države.

Z rebalansom proračuna imate na ministrstvu 130 milijonov evrov več. Bodo dodatni milijoni zadoščali, da uresničite vaše načrte?

Malce bi vas popravil. Nismo dobili 130 milijonov evrov več, ampak zgolj sredstva, ki so bila v proračunu prej prenizko ocenjena. Ne gre za denar, ki bi omogočal nove investicije ali razvojne projekte, temveč za sredstva, potrebna za izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Če jih ne bi dobili, bi decembra učitelji ostali brez plač.

Ste imeli kaj težav z ministrom za finance? Tudi pri ministrih mora poskrbeti, da javnofinančni primanjkljaj ne gre prek treh odstotkov BDP.

Z ministrom Šircljem zelo korektno sodelujeva. Razumel je situacijo, v kateri smo se znašli na ministrstvu po pregledu finančnega stanja, in jaz razumem njegovo situacijo pri urejanju finančnega stanja države. Ministrstvo za finance ima vpogled v finančno drobovje vsakega ministrstva in tam so videli, da smo svojo domačo nalogo pri varčevanju opravili zelo korektno. Imeli smo en usklajevalni sestanek, se pogovorili in nato še nekaj malega postorili.

Mednarodna raziskava Pisa 2025 je pokazala še slabše izide kot pri preverjanju pred tremi leti na področjih bralne, matematične in naravoslovne pismenosti. Ali je metodološko korektna? Ste se poglobili v njeno »drobovje«?

Metodološko tej zelo pomembni raziskavi nimamo kaj očitati. Omogoča dobre in povedne mednarodne primerjave; ne moremo je kriviti za to, da smo v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah, bodimo iskreni, slabo opravili svoje delo. V mnogih evropskih državah so se rezultati pričakovano poslabšali v času kovida, a tudi po njem – še posebej v Sloveniji – še naprej drsijo navzdol.

Ker izobraževalni sistem ne omogoča hitrih sprememb, bodo otroci, ki gredo danes v prvi razred, testirani šele čez deset let. Bojim se, da je zagata velika. Ne moremo si privoščiti odlašanja s spremembami – in prav to bi nekateri, pedagoški establišment in leva politika, radi izsilili.

Raziskava pove, kaj se dogaja, ne pove pa, zakaj se dogaja. Kakšen je njen domet?

Pisa je zelo dober meter, niso pa škarje. Pri iskanju vzrokov se moramo obrniti na druge študije. Ob napovedi šolske reforme je bilo veliko govora o tem, ali je devetletka izpolnila pričakovanja. Kritiki napovedane reforme oziroma uvedbe osemletke trdijo, da ni bila opravljena celovita evalvacija devetletke – in to drži. Kritike, predvsem tiste, ki so imeli v rokah škarje in platno ter seveda tudi finance, pa bi vprašal: zakaj te evalvacije niso opravili?

Imate odgovor?

Domnevam, da so vedeli, kaj bi takšna evalvacija pokazala. Ob tem velja poudariti, da imamo kopico podatkov in delnih študij, ki jih lahko – in smo tudi jih – združili. Ti podatki kažejo, da devetletka ni izpolnila skoraj nobenega od zastavljenih ciljev.

Čemu vi pripisujete razloge za nadaljnje padanje ravni znanja slovenskih šolarjev – predvsem pri fantih?

Razlogi so številni. Po eni strani gre za težave, ki jih imamo v sistemu vzgoje in izobraževanja, po drugi pa tudi za širše družbene spremembe, denimo v družinski dinamiki in odnosu med družino in šolo. Digitalna odvisnost krni zmožnost ohranjanja pozornosti pri otrocih, pa tudi pri odraslih.

Primož Lavre

Nisem minister za družino, zato se ukvarjam predvsem s tem, kaj lahko postorimo v sistemu vzgoje in izobraževanja – seveda nemalokrat tudi ob upoštevanju drugih dejavnikov in v povezavi z njimi.

Je glavni razlog pomanjkanje strokovno usposobljenih učiteljev in učiteljic?

Učitelji in ravnatelji niso problem. Glede na trenutno postavljen sistem je učiteljev premalo. Upam pa si reči, da sistem ni optimalen, da umetno napihuje potrebe po učiteljih, in tudi to je eden od razlogov za spremembe. Pedagoški establišment in sindikati so kar temeljito opravili svoje delo … Do tega sistema in pomanjkanja učiteljev ni prišlo kar naključno in čez noč; zelo veliko smo o tem poslušali že v zadnjih letih.

Kot minister sem prisegel 3. junija, v tej pisarni nisem še niti štiri mesece. Kaj pa so postorili moj predhodnik, njegova predhodnica in drugi pred njima? Pomanjkanja učiteljev se bomo lotili z reformo. Trdim pa, da je eden od ključnih razlogov zanj tudi monopol na področju izobraževanja učiteljev.

Napovedali ste alternativno pot do učiteljskega poklica. Kako si jo predstavljate?

To seveda ne pomeni, da bo, denimo, avtoličar ali slavist učil matematiko ali kemijo. Standardov ne znižujemo in jih ne bomo zniževali. Ni pa nobenega razloga, da ne bi mogli diplomiranega matematika s pomočjo mikrodokazil ustrezno pedagoško usposobiti in mu omogočiti opravljanja učiteljskega poklica, če si tega želi.

Eden od ravnateljev mi je pred kratkim povedal precej bizarno zgodbo: gospa ima diplomo iz biokemije, vendar ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko poučevala biologijo ali kemijo. To nima nič opraviti z zagotavljanjem kakovosti. Takšno zapiranje dostopa do učiteljskega poklica bomo preprosto odpravili, pa tudi druge monopole, s katerimi imamo opraviti v mojem resorju. Tu zanje ni mesta.

Ali vaša zamisel ne predstavlja resne grožnje javnemu sistemu vzgoje in izobraževanja, kot je dejala predsednica zveze društev pedagoških delavcev Danijela Makovec Radovan?

Z njo se ne strinjam. Zakaj bi bilo mogoče znanja iz pedagogike, didaktike, metodike in drugih področij pridobiti izključno na pedagoški fakulteti v okviru petletnega študija? Trdim, da je mogoče ustrezna znanja in kvalifikacije, tako kot na številnih drugih področjih, pridobiti tudi s kakovostno zastavljenim sistemom mikrodokazil.

To ne bodo, kot rad javno povem, popoldanski tečaji pod vaško lipo. Šlo bo za sveženj strukturiranih izobraževanj v obsegu od ene do devetih kreditnih točk. Zahteve bo predpisala država, izvajale pa jih bodo akreditirane visokošolske ustanove. Upoštevana bodo merila Nakvisa, agencije za kakovost v visokem šolstvu, ki v postopkih reakreditacije presoja tudi kakovost izvajanja teh krajših oblik izobraževanja.

Kritiki se obnašajo, kot da ne živimo v času tektonskih tehnoloških in organizacijskih sprememb, ki posegajo tudi v sistem vzgoje in izobraževanja – in to na prav vseh ravneh. Branijo sistem 20. stoletja, mi pa smo že več kot četrt stoletja v 21. stoletju.

Vrniva se še k osemletki. Je razlog za njeno vnovično uvedbo tudi zmanjšanje primanjkljaja učiteljev?

 Ne.

Kakšna je korelacija med slabimi rezultati Pise in uvedbo osemletke?

Korelacija je kar visoka. A ne gre zgolj za devetletko. V javnih razpravah sta v ospredju predvsem odprava devetletke in prehod na osemletko. Na novinarski konferenci ministrstva smo predstavili deset izhodišč šolske reforme, pa se skoraj nihče ne spotika ob preostalih devet – do neke mere ob mikrodokazila, a precej manj. Pisa je vnovič razkrila slabe rezultate, trend pa je negativen.

Zaradi že omenjenih tektonskih sprememb potrebujemo celovito reformo. Če sem še malce drznejši, bi dejal, da bi morali o takšnih reformah razmišljati tudi v državah, kjer se petnajstletniki niso odrezali tako slabo. Potrebe gospodarstva se drastično spreminjajo in tudi izobraževalni sistemi morajo iti z njimi v korak – ali nam je to všeč ali ne. Meni osebno so te spremembe všeč.

Kako to, da osemletke niste zapisali v koalicijsko pogodbo?

Koalicijska pogodba je razmeroma kratek dokument. Z uvedbo osemletke oziroma s celovito šolsko reformo bomo uresničili vrsto zavez, ki so v njej zapisane. Osemletka torej ni v nasprotju s koalicijsko pogodbo, temveč jo dopolnjuje in v precejšnji meri tudi uresničuje.

Ste sodelovali pri njenem pisanju?

 Nisem. Zato me je vabilo predsednika vlade presenetilo. Seveda sem preko medijev spremljal dogajanje v politiki in me je zanimalo, kdo bo minister, saj tudi sam delujem v visokem šolstvu in znanosti. Nekaj dni preden me je Janez Janša poklical na pogovor in mi ponudil prevzem resorja, sem se v Slovenijo vrnil iz Tajske, kjer je moj drugi dom.

Lahko pa poudarim, da med vrnitvijo v Slovenijo in vabilom v vlado ni bilo nobene povezave. V času pred vstopom v politiko, ko sem bil zelo fleksibilen in sem imel več svobode za potovanja po svetu, smo poti načrtovali za nekaj mesecev vnaprej. Februarja smo se odločili, da se v Slovenijo vrnemo pred prvomajskimi prazniki.

Omenili ste, da digitalna odvisnost krni zmožnost za pozornost. Ali umetna inteligenca povzroča množično kognitivno nazadovanje in spodkopava možnost kritičnega mišljenja? Poudarili ste ga v zaslišanju pred poslanci.

Odvisno od uporabnika. Že večkrat sem v javnih nastopih dejal, da smo tisti, ki smo odraščali v analognem svetu, najverjetneje najboljši uporabniki umetne inteligence (UI) – ker smo s kredo pisali po zeleni tabli.

Kreda in tabla sta zame metafora pridobivanja res trdnih temeljev. Ko enkrat sami »peš« prehodite pot oziroma protokol nekega postopka ali izračuna, vas pozneje nihče ne more kar zlahka zavesti – tudi če tega postopka v življenju ne boste nikoli več potrebovali.

Primož Lavre

Vedeti morate, kaj počne denimo Excel ali SPSS (računalniški program za statistično obdelavo in analizo podatkov, op. a.), danes pa ChatGPT, Claude in druga orodja, obogatena z UI. To ne sme biti črna skrinjica, ampak moraš poznati bistvo protokolov in računskih operacij. Nova osemletka bo zaradi tega morala najprej postaviti trdne temelje. Zato smo tudi rekli, da je treba otroke opismeniti v prvem letu, kot se je to počelo dolga desetletja pred uvedbo devetletke.

V naslednjih letih bodo otroci te temelje utrdili in se učili z branjem. Šele nato lahko njihovo znanje nadgradimo za koristno, varno in etično uporabo UI. V izobraževalnem procesu umetna inteligenca ne more nadomestiti človeške inteligence.

Ali imate, kot berem, res ambiciozni akcijski načrt ustanovitve zasebnih vrtcev in šol? Tako kot v zdravstvu, denimo?

Ne. Takšnega akcijskega načrta v zdravstvu nisem videl, bom pa vesel, če bo moj kolega Tadej Ostrc v zdravstvenem sistemu oblikoval rešitve, da ljudje ne bodo izgubljali časa in dragocenega zdravja v čakalnih vrstah. Tudi k meni ni nihče prišel s predlogom akcijskega načrta s takšnimi nameni in me skušal zanj navdušiti.

V koalicijski pogodbi piše, da bomo uvedli pravično financiranje zasebnih vrtcev in šol. Na vprašanje poslanke Aste Vrečko sem odgovoril, da bom izvajal koalicijsko pogodbo, saj sem se k temu zavezal, ko sem privolil v ministrsko kandidaturo. Kritike bi rad opozoril, da so starši, ki otroke vpišejo v zasebne vrtce in šole, prav tako davkoplačevalci.

Ni prav, da s svojimi davki financirajo javni sistem, poleg tega pa morajo dodatno plačevati še za vrtec ali šolo, ki je bližje njihovim vrednotam. Prav je, da zagotovimo pravičnejše javno financiranje primerljivih programov. To pa je daleč od kakršnegakoli »ambicioznega akcijskega načrta ustanavljanja zasebnih vrtcev in šol«.

Minister Milan Zver se je med mandatom 2004–2008 zavzemal za stoodstotno javno financiranje zasebnih šol. To je sprožilo ostre odzive sindikatov in opozicije ter pretnje z naknadnim zakonodajnim referendumom. Zaradi bližine parlamentarnih volitev je vlada raje umaknila sporni člen krovnega šolskega zakona. Ni tvegala s padcem zakona. Vas lahko doleti nekaj podobnega?

Zdaj so razmere nekoliko drugačne. Referendumski izidi lahko seveda presenetijo, ne bi bilo prvič, trenutno pa ankete kažejo, da bo 11. oktobra več ljudi štirikrat obkrožilo ZA. Tudi javnomnenjska raziskava, ki smo jo naročili na ministrstvu, kaže, da javnost napovedane reforme podpira in da se strinja tudi s tem, kar je na tem področju zapisano v koalicijski pogodbi.

Upam sicer, da do referenduma ne bo prišlo, navsezadnje tudi nekaj stane. Če pa do njega pride, se ne bomo umaknili, ampak bomo zmagali. Javnost, starši in zaposleni v sistemu vzgoje in izobraževanja reforme podpirajo; ne nasedajo pedagoškemu establišmentu in opoziciji.

Referendum je takrat igral na proticerkvene note, kar je bilo kot naročeno za takratno opozicijo. Javno mnenje je bilo proti stoodstotnemu javnemu financiranju zasebnih šol.

Gotovo bodo skušali zavajati, tako kot v sedanji referendumski kampanji zavaja lep del politične civilne družbe in opozicijskih strank. Za zdaj se to nekako ne prime več. Kot rečeno, razmere takrat in danes niso primerljive. Vsaka norost tovarišic in Inštituta 8. marec nima več tako močnega učinka na javno mnenje oziroma je ta učinek precej manjši. Morda s takšnim početjem dosegajo celo nasprotni učinek.

Zakaj? Kaj se je spremenilo v zadnjih letih?

Ah! Naj se s tem vprašanjem ubadajo tisti sociologi, ki imajo dovolj časa za raziskovanje. Jaz ga nimam (nasmešek).

Vloga oziroma obveznost nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) je bila spremenjena pred dvema letoma, zakaj so potrebne nove spremembe?

Ker so bile spremembe NPZ zanič. Iz NPZ so naredili nekakšno malo maturo. Mi ga želimo uporabiti kot orodje v pomoč otrokom, staršem, šolam, svetovalnim delavcem itn.

Imate pripravljene konkretne rešitve?

 Imamo. Kmalu gredo v zakonodajni postopek.

Tudi prenovljenimi učni načrti so se šele začeli uvajati. Ni še mogoče ocenjevati njihovega vpliva in učinkovitosti v praksi.

Drži. Nove učne načrte je pripravljal pedagoški establišment, ki je sistem vzgoje in izobraževanja zavozil. Otroci, ki danes vstopajo v šolo, bodo v raziskavi Pisa testirani šele čez približno deset let.

Primož Lavre

Izgubili bi torej še eno desetletje. Ko bi čez deset let najverjetneje ugotovili, da s temi spremembami nismo rešili ključnih težav, bi nato spet pet let pripravljali študije in še pet let uvajali spremembe. Nimamo dve desetletji časa za takšno zavlačevanje. Sistem bomo postavili na nove temelje in reformo izvedli. Tako ravna odgovorna politika. Čakanja si država preprosto ne more dovoliti.

Kako veste, da je prenova učnih načrtov zanič?

Nisem rekel, da je zanič, in tudi tega ne, da je dobra. Prenova je imela povsem lepe in plemenite cilje, učne načrte pa so pisali tisti oziroma njihovi sodelavci, ki so zavozili devetletko. Pedagoškemu establišmentu ne zaupam.

Usul se je plaz kritik, vi pa njim in javnosti na omrežju X sporočate, da popuščanja ne bo ...

Ne bojim se jih. Popuščanja ne bo.

Prvi prvošolčki bodo potemtakem v prenovljeno osemletno šolo vstopili v šolskem letu 2028/2029?

Takšen je naš načrt in intenzivno delamo na njem. Imenovan je strateški svet za prenovo vzgoje in izobraževanja, po potrebi ga bomo še dopolnili, 7. oktobra pa začenjamo strokovne posvete. Do konca leta jih bo deset; na vsakem bodo učitelji, ravnatelji, starši in drugi strokovnjaki razpravljali o posameznem od desetih izhodišč šolske reforme.

Konec leta bomo tako imeli že precej celovito zastavljeno ogrodje reforme. Po novem letu bomo na tej podlagi začeli pripravljati konkretne normativne, kurikularne in izvedbene rešitve ter časovnico njihovega uvajanja. Cilj ostaja jasen: prvi prvošolčki naj bi v prenovljeno osemletno osnovno šolo vstopili v šolskem letu 2028/2029.

Boste v strateški svet vključili tudi tiste, ki ste jih prepoznali kot pedagoški establišment?

Ne.

Govorite o širokem strokovnem dialogu in obenem zatrjujete, da ni popuščanja. Širina prej kot ne predvideva tudi popuščanje in ne le okopov?

Razprava bo poudarjeno široka, vanjo bomo pritegnili številne strokovnjake, ne pa šolniške elite, ki je vzpostavila, vzdrževala in poskušala neuspešno dograjevati devetletko. Uporabili ste izraz okopi. Moji zadržki ne pomenijo, da ne preberemo njihovih izjav in zamisli. Ne odrekam se idejam, če bomo dobili dobre predloge in nasvete, jih bomo rade volje upoštevali.

Tudi sestal se bom z ljudmi zunaj strateškega sveta, lahko tudi s kom od establišmenta. Moj pogoj za morebiten sestanek je zelo jasen in enostaven: pošljite mi seznam konkretnih ukrepov, ki jih lahko vključimo v načrtovano reformo.

Vas ne zanimajo analize, temveč samo konkretni ukrepi?

Seveda me zanimajo; vendar ne analize, namenjene same sebi, ki ne dajejo odgovorov. Pa saj jih delajo že četrt stoletja in še več. Na eno od poslanskih vprašanj sem podal informacijo, da je establišment od leta 2015 do danes – tj. potem, ko so se začeli slabšati rezultati raziskave Pisa – samo od agencije za raziskave in inovacije (ARIS) prejel skoraj 26 milijonov evrov za stabilno financiranje znanstvenega raziskovanja. Na mizi bi morali imeti za 26 milijonov študij in vse odgovore – pa jih nimamo. Z establišmentom si v razmerah, ki kličejo po ukrepanju, ne morem pomagati.

Spomnil bi vas na vaše besede iz pogovora za Demokracijo takoj po prisegi, da boste »konkretne rešitve pripravili skupaj s stroko«.

Saj delamo s stroko. Pedagoškemu establišmentu pa ne priznavam statusa stroke. Pravno-formalno seveda so strokovnjaki: imajo pogodbe o zaposlitvi, iz katerih izhaja, da opravljajo tako delo ali pa so ga opravljali, če so danes že upokojeni. Zame pa stroko predstavljajo predvsem tisti, ki iščejo rešitve za zagato, v kateri smo se znašli, in načine za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega sistema, ne pa tisti, ki so ta sistem zavozili. Bi vi za avtomehanika, ki vam avto popravi tako, da je potem v še bolj klavrnem stanju, rekli, da je strokovnjak na svojem področju?

Bilo bi dobro imeti seznam takšnih avtomehanikov. Imate »seznam« pedagoškega establišmenta?

Nimam ga in ga tudi ne bom delal. Zelo hitro pa ga lahko sestavite sami, če pogledate, kdo vse je od napovedi imenovanja za ministra v dominantnih medijih nasprotoval praktično vsem mojim zamislim in predlogom rešitev, hkrati pa ni ponudil rešitev, ampak je zahteval nove in nove študije.

Zakaj ste naročili javnomnenjsko raziskavo o (ne)podpori uvedbi osemletke?

Maloprej sem dejal, da sem kljub zadržkom vendarle odprt tudi do informacij, ki prihajajo iz establišmenta. Ta je vehementno zatrjeval, da za napovedano reformo ni podpore.

Primož Lavre

Če bi brali in gledali zgolj dominantne medije, bi lahko dobili vtis, da so proti praktično vsi. Za nekakšno mini analizo sem se najprej obrnil na umetno inteligenco in jo nato prosil še za analizo razprav na družbenih omrežjih. Tam je bila slika že precej bolj pestra.

Nato sem se vprašal, kaj meni širša javnost. Posebej me je zanimala podskupina staršev otrok, ki danes hodijo v šolo ali so jo obiskovali še pred največ petimi leti. Zanimala me je tudi manjša podskupina zaposlenih v vzgoji in izobraževanju; ta vzorec seveda ni reprezentativen, ker zaradi svoje velikosti ne more biti. Raziskava je pokazala, da se je establišment spet zmotil. Javnost napovedano reformo izrazito podpira.

Bili ste solastnik agencije Parsifal, ki je bila izbrana, da izvede raziskavo. V tem ne vidite težave?

S poudarkom na bil. V preteklosti.

Poznate tam zaposlene, ti so najbrž vedeli, kaj je vaš cilj raziskave.

Tudi če bi bil izbran nekdo drug, bi izvajalec vedel, kaj kot naročnik želimo izvedeti. Želimo korektno izmeriti javno mnenje. Ne morejo pa izvajalci vnašati podatkov namesto ljudi, ki jih pokličejo in vprašajo za mnenje.

Ste pomislili na še en mandat?

Jaz osebno si ga ne želim. Dva ali trije mandati desnosredinskih vlad pa bi bili za Slovenijo zelo blagodejni. Le tako je mogoče odpraviti številne zaviralce razvoja slovenske družbe. Slovenija je bila leta 2008 že na zelo dobri poti, da do leta 2013 doseže povprečno razvitost držav Evropske unije.

Danes bi bili verjetno ena najrazvitejših držav v EU. Tega obdobja se dobro spomnim, saj sem sodeloval pri pisanju nekaterih razvojnih strategij in njihovih evalvacijah. Potem pa so se nizale katastrofe s pretežno levimi vladami in danes smo še vedno približno tam, kjer smo bili leta 2008.

O še enem mandatu sprašujem, ker bo vse napovedane spremembe oziroma reforme težko uveljaviti v slabih štirih letih.

Definitivno jih lahko zastavimo in izvedemo v enem mandatu. Res pa je, da se bo osemletka začela uvajati tako, kot se je nekoč devetletka – postopoma, začenši s prvim razredom.

Ministri prejšnje vlade na čelu s premierjem so se zagnali z napovedmi in se potem hitro prizemljili. Politične obljube hitro trčijo ob realnost birokracije, finančnih omejitev in koalicijskih usklajevanj …

Robert Golob je zelo veliko govoril. Zjutraj je o neki zadevi govoril eno, ob kosilu drugo, pozno popoldne pa tretje. Ko je leto 2023 razglasil za leto reform, ga nihče ni jemal prav resno. Janez Janša je povsem drug tip politika. Ne bi prav dolgo toleriral ministrov, ki ne bi izvajali koalicijske pogodbe.

Primož Lavre

Ko pride kakšen predlog zakona na vlado, ministri kot predlagatelji pogosto poudarimo, da z njim uresničujemo tudi koalicijsko pogodbo. Ko smo na vlado poslali novelo zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero spreminjamo sestavo svetov šol po modelu 3-3-3, sem tudi sam povedal, da s tem uresničujemo koalicijske zaveze. V tej vladni ekipi je zelo močan fokus na uresničevanju koalicijske pogodbe.

Imate za vaše načrte podporo koalicijskih strank?

S strankami koalicije se o tem nisem posebej pogovarjal, ker še nismo na nivoju zakonodajnih rešitev. Sem se pa pogovarjal s kolegi ministri in s poslanci iz različnih koalicijskih strank, potem ko je v medije treščila moja napoved reform. Nihče ni izrazil kakšnega nestrinjanja, kaj šele nezadovoljstva. Kar zadeva koalicijo, ne vidim prav nobenih težav.

Sestali ste se z vodstvom Univerze v Mariboru. Načrtujete srečanje z vodstvom ljubljanske univerze?

Sestal sem se tudi z vodstvom Univerze na Primorskem in z rektorjem Univerze v Ljubljani. Prvega rektorja Univerze v Novem mestu pa sem srečal na njegovi svečani umestitvi, na katero sem bil povabljen. Rektorje razumem kot naše partnerje.

Vztrajate pri selitvi ministrstva v dolenjsko prestolnico?

Vztrajam. Treba je vzpostaviti prostorske pogoje, lokacija so že izbrane. S tem se ukvarja moj kolega minister za notranje zadeve in javno upravo Franci Matoz. O tem redno komunicirava, vsak teden se trikrat srečava na vladnih obveznostih. Ko bo jasnih več podrobnosti, bomo o selitvi obvestili javnost.

Saj res, kaj ste se nedavno zmenili s člani komisije za šolstvo pri škofovski konferenci?

Kratek pogovor je bil izrazito vljudnostne in spoznavne narave. Izpostavili so standardna pričakovanja o enakopravni obravnavi javnega in zasebnega šolstva, ki so, kot rečeno, upravičena.

S prof. Žigom Turkom se že poznata, bil je vaš šef prav v teh prostorih. Zdaj je sedel nasproti vas poleg škofa.

Da je del cerkvene delegacije, me je, priznam, malce presenetilo – na prijeten način. Ko sem najavil selitev sedeža ministrstva v Novo mesto, se Žiga o tem z menoj javno ni strinjal, zato sem ga iskreno povabil na kavo. Ni prišel na kavo, je pa prišel s škofom Jamnikom.

Kmalu bi pozabil. Se je klicanje zaposlenih na ministrstvu praočeta devetletke nekdanjega ministra Slavka Gabra nehalo? Pred dvema tednoma ste o tem pisali na Facebooku.

Ne vem, morda pa se je klicanje zožilo na zaposlene, ki jim najbolj zaupa. Dejstvo je, da do teh stikov prihaja, zgodi se tudi kakšen obisk nekdanjega ministra in zdaj poslanca opozicije Vinka Logaja na Zavodu za šolstvo. Nič hudega. Povsem naravno in zdravo je, da si ljudje vzamejo čas za kavo ali čaj ter se ob tem še kaj pogovorijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter