Po mojem mnenju je to zgolj zadnja – nikakor ne poslednja – epizoda v že vsaj dve stoletji in pol trajajočem globalnem rivalstvu za prevlado nad Evrazijo, supercelino, ki se razprostira od Portugalske do Beringovega preliva in od Arktike do velikanskega indonezijskega arhipelaga. Na tem t. i. osiščnem superkontinentu živijo skoraj tri četrtine svetovnega prebivalstva, ki ustvarijo več kot 60 odstotkov svetovnega BDP. Na teh prostranstvih leži tudi znaten delež najmočnejših držav sodobnega sveta (LR Kitajska, Ruska federacija, Indija, Pakistan, Iran, Turčija, Nemčija, Francija, Italija, Španija …).
Že leta 1904 je eden od utemeljiteljev sodobne geopolitike, precej ekscentični britanski geograf Halford Mackinder, v obširnem članku Geografsko osišče zgodovine predstavil in izdatno elaboriral tezo, po kateri država, ki obvladuje osrčje Evrazije (heartland), tako rekoč avtomatično obvladuje celotno Evrazijo. Kdor pa obvladuje Evrazijo, vlada tudi t. i. svetovnemu otoku (Evrazija plus Afrika) in posledično celotnemu svetu.
Mackinder je svojo geopolitično teorijo dopolnil in nekoliko preoblikoval v leta 1919 izdani knjigi z naslovom Demokratični ideali in stvarnost, v kateri je, kot je napisal, upošteval »dragocene nauke« 1. svetovne vojne. Kot je v tej knjigi dokazoval Mackinder, je ključ do osrčja Evrazije obvladovanje Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, torej pasu majhnih in srednje velikih držav, ki se razteza od Estonije na severu do Grčije na jugu in je ukleščen med dva evropska orjaka, ki se borita za hegemonijo nad tem nestabilnim območjem in posledično nad celotnim osrčjem Evrazije – Nemčijo na zahodu in Rusijo na vzhodu.
Mackinderjevi idejni nasledniki so v naslednjih desetletjih identificirali tri etnije/države, ki predstavljajo geopolitično jedro Srednje/Vzhodne/Jugovzhodne Evrope – Poljsko, Ukrajino in Romunijo (skupaj z Moldovo). To je evropski t. i. pas črepinj (shatter belt).
Izven ruskih meja ostalo 24 milijonov Rusov
V kontekstu geopolitičnih razmišljanj o Evraziji se nikakor ne moremo izogniti tudi vplivnemu ameriškemu politologu in novinarju Nicholasu Spykmanu. Ta je konstantno zagovarjal tezo, da morajo ZDA, ki so po koncu 1. svetovne vojne od Britanije de facto prevzele primat med angleško govorečimi pomorskimi silami (sea powers), organizirati in voditi koalicijo t. i. obrobnih držav (rimland) Evrazije zoper hegemonsko-ekspanzionistične pretenzije sil osrčja (nacistična Nemčija in stalinistična Sovjetska zveza).
Potem ko je položaj ruskega predsednika leta 2000 zasedel bivši oficir KGB Putin, je obnova ruskega imperija dejansko postala uradna doktrina zunanje in obrambne politike Ruske federacije.
Spykman, ki je umrl leta 1943, je pogosto govoril: »Vsa mednarodna politika je v bistvu boj za moč. Boj za moč pa je identičen boju za preživetje držav.« Priporočljivo bi bilo, če bi si te njegove besede zapomnili in jih upoštevali tudi nekateri slovenski politiki, ki imajo nezdravo idealistične predstave (bolje: utvare) o svetovni politiki …
Ta skromni profesor nizozemskega rodu po pravici velja za idejnega utemeljitelja t. i. strategije zadrževanja (containment) sovjetske moči in vpliva, ki so jo Američani konsistentno izvajali med hladno vojno, in sicer predvsem z vzpostavljanjem raznih večstranskih (NATO, CENTO, SEATO, ANZUS) in dvostranskih (z Japonsko, Južno Korejo, Savdsko Arabijo itd.) zavezništev po zahodnem, južnem in vzhodnem obrobju Evrazije.
Zlom realsocialističnih sistemov in zlasti razpad Sovjetske zveze leta 1991 je za velikoruske imperialiste na čelu z Vladimirjem Putinom seveda »največja geopolitična katastrofa 20. stoletja«: treba je namreč vedeti, da je bila postsovjetska Rusija pravzaprav zreducirana na meje z začetka 18. stoletja. Čez noč in tako rekoč brez izstreljenega naboja so Rusi ostali brez velikanskih ozemelj (Pribaltik, Belorusija, Ukrajina, Zakavkazje in Centralna Azija), ki so jih njihovi predniki z velikimi žrtvami in odrekanji osvajali skoraj tri stoletja. Začela se je celo fragmentacija same Ruske federacije (poskus odcepitve Čečenije).
Predvsem pa je zunaj meja Ruske federacije ostalo približno 24 milijonov etničnih Rusov, največ v Ukrajini in Kazahstanu. Slovenski poznavalec postsovjetskega območja Anton Rupnik je konec 90. let zapisal: »Rusi so se prvič v svoji zgodovini, vsaj odkar lahko govorijo o narodni zavesti, znašli v stanju razdeljenosti.
Medtem ko so skoraj vsi veliki svetovni narodi bolj ali manj uspešno rešili svoje nacionalno vprašanje (tik pred tem tudi Nemci, ki so dvakrat v tem stoletju napadli Ruse!), pa so se Rusi ob koncu 20. stoletja znašli v popolnoma nerešljivem položaju razdeljenosti … Šok ob razpadu ZSSR, ki ga Rusi še dolgo ne bodo preživeli, zbuja nenehni strah pred tem, da bo tudi Ruska federacija razpadala na podoben način.«
Vemo, da se je Nato po koncu hladne vojne širil že štirikrat, glede na sedanjo rusko agresivnost pa ni presenetljivo, če se celo tradicionalno nevtralni Finska in Švedska vse bolj ogrevata za vstop v omenjeno zavezništvo …
No, že med samim razpadom sovjetskega imperija in v prvem desetletju po njem so se pojavili nekateri geopolitični elementi, ki so, naj se tako izrazim, vsebovali klice ponovnega vzpona velikoruskega ekspanzionizma (postopno vnovično drsenje identitetno zmedene Belorusije v rusko vplivno območje, nastanek proruskih paradržav Pridnesterja, Abhazije in Južne Osetije, tako rekoč popolna odvisnost Armenije od Rusije v kontekstu armensko-azerbajdžanskega konflikta zaradi Gorskega Karabaha ter oživitev agresivnega velikoruskega kozaštva zlasti v vzhodni Ukrajini in na severu Kazahstana).
Potem ko je položaj ruskega predsednika leta 2000 zasedel bivši oficir KGB Putin, je obnova ruskega imperija dejansko postala uradna doktrina zunanje in obrambne politike Ruske federacije; znano je, da so se Putin in njegovi sodelavci nekaj let pretvarjali, da so demokrati in reformisti, da si želijo dobrih odnosov z zahodnimi državami ipd., leta 2007 (znani Putinov govor na varnostni konferenci v Münchnu) pa je postalo dokončno jasno, da se Rusija vrača v stare avtokratske in ekspanzionistične tirnice. Rusija je postala revizionistična velesila par excellence v globalni skupnosti, kar je potrdilo tudi vojaško posredovanje zoper Gruzijo poleti 2008.
Najbolj boleč trn v peti uradne Moskve je seveda širitev Nata na vzhod; zahodnemu vojaško-političnemu zavezništvu se namreč niso pridružile le vse nekdanje satelitske države SZ v Srednji in Jugovzhodni Evropi, ampak tudi tri nekdanje sovjetske republike (Estonija, Latvija in Litva), izjemen interes za vstop v Nato pa – povsem razumljivo – izražata tudi Ukrajina in Gruzija, občasno celo Moldova.
Kajpada je na tem mestu treba odkrito priznati, da je Nato tudi izraz vojaško-politične hegemonije ZDA nad Evropo, vendar je ob tem nujno dodati, da ZDA in evropske članice Nata utelešajo socioekonomsko-politični model (demokracija, visoka stopnja gospodarske razvitosti, vladavina prava, spoštovanje človekovih in manjšinskih pravic …), ki je superioren in bistveno bolj privlačen od zatiralskega, zaostalega in skorumpiranega putinizma.
Spomnimo se, da ZDA in vodilne evropske članice Nata v prvi polovici 90. let nikakor niso hotele sprejemati novih članic in so posledično ustanovile svojevrstno institucionalno čakalnico za vzhodne aspirantke (Partnerstvo za mir). Večina teh držav se je Natu želela priključiti ravno zato, ker so v transatlantskem zavezništvu videle zanesljivo zatočišče pred velikoruskim ekspanzionizmom. Vemo, da se je Nato po koncu hladne vojne širil že štirikrat, glede na sedanjo rusko agresivnost pa ni presenetljivo, če se celo tradicionalno nevtralni Finska in Švedska vse bolj ogrevata za vstop v omenjeno zavezništvo …
Vojna v Ukrajini ne poteka po ruskih načrtih.
Kitajska – dejansko rivalka Rusije
Ruska federacija se je pri rušenju globalne hegemonije ZDA v »strateško partnerstvo« povezala z LR Kitajsko, ki stremi k temu, da bi sama postala št. 1 v svetovni skupnosti. Lahko bi torej rekli, da se je vzpostavilo zavezništvo osrčja Evrazije (LR Kitajska, Rusija, Iran in države Centralne Azije) zoper zavezništvo zahodnega in vzhodnega obrobja Evrazije pod vodstvom ZDA oziroma – do določene mere – celotnega angleško govorečega bloka pomorskih sil (poleg ZDA še Velika Britanija, Avstralija in Kanada). Vse skupaj resnično spominja na orwellovski spopad med Oceanijo in Evrazijo.
Treba pa je upoštevati, da je »strateško partnerstvo« med evrazijskima velikankama vse prej kot povezava dveh enakopravnih partneric: nesporno dejstvo je namreč, da so, recimo, zdajšnji gospodarski odnosi med državama izrazito asimetrični, in sicer v naraščajočo rusko škodo. Kitajci Rusko federacijo navzlic lepo zvenečim frazam de facto obravnavajo kot surovinsko bazo (nafta, zemeljski plin, rudnine, les, v manjši meri tudi orožje) in hkrati kot trg za svoje končne izdelke (predvsem za manj kvalitetne, ki jih ne morejo izvoziti na Zahod).
Kitajci Rusko federacijo navzlic lepo zvenečim frazam de facto obravnavajo kot surovinsko bazo (nafta, zemeljski plin, rudnine, les, v manjši meri tudi orožje) in hkrati kot trg za svoje končne izdelke (predvsem za manj kvalitetne, ki jih ne morejo izvoziti na Zahod). Gre v bistvu za neenakopravno gospodarsko razmerje med kolonialno metropolo in kolonijo.
Gre v bistvu za neenakopravno gospodarsko razmerje med kolonialno metropolo in kolonijo, ki ga poznamo iz zgodovine evropskih kolonialnih osvajanj neevropskih območij. Jasno je, da je sedanja ostra konfrontacija z Zahodom Rusijo še bolj potisnila v odvisnost od azijske supersile.
LR Kitajska in Ruska federacija sta, objektivno gledano, tudi geopolitični tekmici. Ne smemo pozabiti, da si je carska Rusija v toku svojega ozemeljskega širjenja proti Tihemu oceanu v 18. in 19. stoletju s t. i. neenakopravnimi pogodbami prilastila obsežne predele (v bistvu celotno ozemlje vzhodno od Bajkalskega jezera), ki so bili do takrat pod kitajsko suverenostjo (četudi zgolj nominalno).
Kljub temu da kitajske oblasti za zdaj priznavajo sedanjo mejno črto med državama, pa po oceni poznavalcev nikakor ni mogoče izključiti možnosti, da bodo Kitajci že čez kako desetletje spet odprli to eksplozivno vprašanje. Res je sicer, da so zgodbe o kitajski demografski invaziji na redko poseljena območja Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda nekoliko pretirane in medijsko napihnjene, vendar ne glede na to ne smemo zanemariti dejstva, da, recimo, na ruskem Daljnem vzhodu živi le 6,5 milijona ruskih državljanov (ob tem je dodatno negativen podatek ta, da se mladi pospešeno izseljujejo v evropski del Ruske federacije in na Zahod), medtem ko na kitajski strani meje živi kar 110 milijonov ljudi.
Vplivni ruski politolog Andrej Piontkovski je že pred 15 leti glasno svaril ruske oblasti: »Kitajci več regij na našem Daljnem vzhodu uradno štejejo za svoje odtujene teritorije … Medtem ko ruski vrh sanja o vnovični vzpostavitvi prevlade na ozemlju, ki ga Rusi označujejo kot »bližnjo tujino« (Ukrajina, Belorusija, baltske države in druge postsovjetske države), Kitajska vse bolj šteje Rusijo za lastno »bližnjo tujino«.
Se bo Kremelj končno streznil in to dojel?« V ruskih oblastnih krogih je prisotno tudi vse hujše nelagodje zaradi hitrega širjenja kitajskega gospodarskega in političnega vpliva v državah Centralne Azije, torej v z energenti zelo bogati regiji, ki jo Rusi tradicionalno obravnavajo kot del svojega vplivnega območja; to območje je v 19. stoletju osvojila carska Rusija, v sovjetskem obdobju pa so bile te pretežno turkofone dežele republike v sestavi SZ.
Kitajsko-rusko »strateško partnerstvo« torej lahko označimo kot poroko brez čustev, iz računa z omejenim rokom trajanja. Že dolgo vrsto let je v Centralni Aziji gospodarsko, politično in kulturno vse bolj navzoča tudi neootomanska-panturanska Turčija, ki je že več kot tri stoletja zagrizena rivalka Rusije za prevlado od Balkana preko Kavkaza do step Centralne Evrazije.
Putinov dežurni geopolitik Aleksander Dugin.
Duginova »Velika Evropa«
Geopolitični položaj Ruske federacije v Evraziji je bil že pred agresijo zoper Ukrajino precej slab in vse bolj nevzdržen (razmerje med velikostjo ozemlja in številčnostjo prebivalstva), in Putin se dobro zaveda, da je LR Kitajska le taktična zaveznica Rusije (skupni sovražnik – ZDA), že srednjeročno pa pomeni smrtno grožnjo njenemu statusu evrazijske velesile in celo ozemeljski celovitosti.
Ruska elita je kljub glasnemu poudarjanju »evrazijskega položaja in značaja ruske nacije« vendarle večinoma mnenja, da so Rusi izvorno in predvsem evropski narod. Zgodovinsko, demografsko, politično in gospodarsko jedro Rusije je nedvomno zahodno od Urala. Putin menda trdno verjame, da je ena ključnih nalog Rusije »osvoboditev« kontinentalne Evrope od »anglo-ameriškega gospostva« in vzpostavitev t. i. Velike Evrope od Lizbone do Vladivostoka.
Putinov krog, kamor sodi tudi njegov dežurni geopolitik in ideolog evrazijstva Aleksander Dugin (sicer baje zelo koleričen in svojeglav gospod), je menda prepričan, da »Veliko Evropo« oziroma »Severno Evrazijo« lahko geopolitično organizira in obvladuje le os Pariz–Berlin–Moskva, prvi pogoj za vzpostavitev takšnega triumvirata evropskih velesil pa je kajpada izgon anglo-ameriškega vpliva iz Evrope. Po prepričanju Putinove klike je zlasti po izstopu Britanije iz EU ta strateški cilj na dosegu roke.
Ameriški politolog poljskega rodu Andrew Michta takole opisuje kremeljske načrte za geopolitično preoblikovanje Evrope: »Putinova vizija prihodnosti celine ne sprejema evropskih gospodarskih in čezatlantskih varnostnih institucij. Vzpostaviti hoče nov 'koncert evropskih velesil', ki bo utemeljen na dvostranskih odnosih, se razume brez sodelovanja ZDA. V svoji obsedenosti z imperijem se je Putin fokusiral predvsem na Nemčijo, ki ji ponuja bismarckovsko vizijo iz 19. stoletja, torej vzpostavitev jasno razmejenih vplivnih sfer v Evropi.«
Dugin je tako pred leti objavil več člankov, v katerih je predlagal naslednjo delitev vplivnih območij v »Veliki Evropi«: Francija naj bi obvladovala Zahodno in Južno Evropo (večji del Sredozemlja), v nemško vplivno sfero naj bi spadale Srednja, Severna in manjši del Jugovzhodne Evrope (Hrvaška), Rusija pa naj bi gospodovala v Vzhodni in večjem delu Jugovzhodne Evrope in, se razume, tudi na Kavkazu in v Centralni Aziji.
Čedalje bolj se zdi, da je ruski avtokrat s katastrofalno odločitvijo, da bo poskusil z brutalno silo disciplinirati neposlušno Ukrajino, dejansko sprožil pospešen proces izginjanja Rusije kot evrazijske velesile.
V primeru »turške kooperativnosti« (beri: odločne protiameriške usmerjenosti uradne Ankare) bi bil Dugin voljan tudi Turčiji priznati pravico do lastne vplivne sfere (muslimanska območja na Balkanu, del Bližnjega vzhoda in Severne Afrike). Vplivno območje stare imperialne sile Irana, tako Dugin, pa naj bi zajemalo obale Perzijskega zaliva, šiitska območja na Bližnjem vzhodu in večji del Afganistana. Italija si zaradi »notranje nekonsolidiranosti« in »dokaj šibke vojske« po Duginovi oceni ne zasluži lastne vplivne cone, temveč je lahko le »prva namestnica« v tem delu stare celine hegemonske Francije.
Tako rekoč iz letala je razvidno, da je Duginova delitev vplivnih območij v Evropi in njeni okolici izrazito velikorusko pristranska; zakaj naj bi, denimo, Azerbajdžan sodil v rusko, ne pa v turško vplivno sfero, četudi gre za turkofono državo, ki je vsestransko tesno povezana s Turčijo? In še: normalno bi bilo, da bi srednjeazijski Tadžikistan pripadal iranskemu vplivnemu območju, ne pa ruskemu, saj je to perzijsko govoreča država itd. Prav tako si lahko predstavljamo, da bi bila usoda majhnih držav, kot je naša, v taki »Veliki Evropi« precej temačna …
Agresija Ruske federacije na Ukrajino je po vsej verjetnosti za dolga desetletja pokopala možnost realizacije tovrstnih miselnih konstruktov, saj je tako rekoč v nekaj urah revitalizirala čezatlantsko zavezništvo in vnovič izpostavila pomen supersile ZDA kot nepogrešljive zaščitnice evropskih članic Nata pred akutno nevarnostjo ruskega neoimperializma.
Znani ameriški geopolitik Robert Kaplan poudarja: »Vojaško bojevanje poteka v Ukrajini, toda – strateško gledano – gre za usodo zahodnega zavezništva in evropskega obrobja (rimland) … Če bo Nato zdržal vse pritiske in ostal koherenten, potem bosta evropsko obrobje in njegov severnoameriški zaveznik kljub vsem preizkušnjam in nihanjem na koncu zmagala.«
Čedalje bolj se zdi, da je ruski avtokrat s katastrofalno odločitvijo, da bo poskusil z brutalno silo disciplinirati neposlušno Ukrajino, dejansko sprožil pospešen proces izginjanja Rusije kot evrazijske velesile (grozeči bankrot in socialno-politični nemiri zaradi strogih sankcij) in posledično morda celo njene – vsaj delne – ozemeljsko-politične dezintegracije (vse bolj verjetna oživitev separatizma nekaterih neruskih narodov znotraj Rusije).
LR Kitajska bi utegnila biti dejanska velika zmagovalka vojne v Ukrajini. Uradni Peking po eni strani poziva k ustavitvi sovražnosti in mirovnim pogajanjem, po drugi pa ne želi obsoditi ruske agresije zoper neodvisno sosednjo državo. Številni poznavalci kitajsko-ruskih odnosov tudi menijo, da bodo Kitajci Rusom odobrili visoka posojila, ki bodo vsaj začasno od vojne izčrpano Rusijo obvarovala pred bankrotom in posledičnimi socialnimi nemiri, v zameno pa jim bodo morali Rusi prepustiti bogata nahajališča surovin v Sibiriji in na Daljnem vzhodu. Rusija bo v tem primeru de facto povsem zreducirana na nezavidljiv položaj gospodarske, v veliki meri pa tudi politične kolonije osrednjega cesarstva.
*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje zadeve RS.
