Živimo v »razmontiranem« svetu, v katerem vrednote vedno bolj razpadajo in že tudi dolgo ni več upanja v posmrtno življenje, če bomo delali dobro.

Sicer je v krščansko moralo verjelo predvsem ljudstvo, mnogi, ki so jo postavili in oznanjali, so celo v njenem imenu povzročali nasilje, vojne in krivice. Toda tudi takrat je obstajal vsaj deklarirani moralni okvir, po katerem vse, kar človek lahko stori, še ni tudi dovoljeno storiti.

Skratka, stoletja je evropsko družbo, če že ne vedno v praksi, pa vsaj na ravni moralnega ideala, določala krščanska predstava o dobrem in zlem, grehu, odgovornosti in poslednji sodbi. Sodobna sekularna družba je ta okvir v veliki meri zamenjala s človekovimi pravicami, pravno državo in demokracijo. To je eden največjih civilizacijskih dosežkov moderne dobe. Toda tudi demokracija ima pogoj: deluje samo, dokler poleg pravic priznavamo dolžnosti in poleg svobode odgovornost.

Zdaj se zdi, da živimo v svetu, v katerem je demokracija pogosto postala anarhija, ko večina, domala vsak posameznik misli in verjame, da lahko dela, kar hoče, sicer so mu kršene pravice.Avtoriteta postane sumljiva že zato, ker je avtoriteta. Dolžnost je skoraj arhaična beseda. Kaj šele osebna odgovornost!

In prav tukaj nastane paradoks liberalne demokracije. Čim bolj družba izgublja notranjo samodisciplino, tem glasnejša postaja zahteva po zunanji disciplini. Zato vzpona evropske desnice in radikalnejše desnice ni dovolj odpraviti z eno samo besedo: fašizem. Takšna oznaka lahko v posameznih primerih opisuje resnične avtoritarne težnje, kot univerzalna razlaga pa je preveč udobna. Bolj zanimivo je vprašanje, zakaj del volivcev takšno politiko sploh išče.

Odgovori so precej zemeljski: nadzor nezakonitih migracij, varnost, učinkovitejša država, odpor do zlorab socialne države, zahteva, naj pomoč prejema tisti, ki resnično ne zmore brez nje, in naj delo ne postane kazen za tistega, ki spoštuje pravila. Temu je treba dodati nezaupanje v politične elite, odpor do korupcije in občutek, da so institucije do navadnega človeka stroge, do vplivnih pa prizanesljive.

Kaj od tega je samo po sebi fašizem? Nevarnost se začne: ko »politika reda« začne spodkopavati neodvisnost institucij, ko kritika postane izdaja, politični nasprotnik sovražnik, mediji propaganda že zato, ker so kritični, sodstvo pa legitimno samo takrat, ko razsodi »prav«, torej zame. Takrat želja po redu lahko postane želja po oblasti brez omejitev. Robert Golob se zavihti na oblast in ukinja »janšiste«, Janez Janša prevzame oblast in »odpiše« vse, ki se mu ne priklanjajo na njegovem pragu.

V parlamentu poslušamo Roberta Goloba in Janeza Janšo, ki si ne očitata več samo napačnih politik, ampak skoraj moralno nevrednost drugega tabora.

Robert Golob »krca« Janšo, češ da je za Izrael pripravljen žrtvovati Slovenijo, da je v New Yorku z Izraelom sramotil Slovenijo, da ogroža ozemeljsko celovitost Slovenije. Janša navrže: za Slovenijo sem se boril kot obrambni minister, vi nam še doslej niste znali povedati, kje ste bili takrat!

Golob: V Gazi je genocid … Da ni, pravite, Janša? Kaj pa je potem ubijanje otrok! Unrwi ste dajali denar, ki ga je potem nakazovala Hamasu, kar je zdaj v poročilu ZN!

Spor o Gazi je simptomatičen. Golob govori o genocidu. To ni več zgolj izraz političnega aktivizma: neodvisna preiskovalna komisija OZN je leta 2025 dejansko ugotovila, da je Izrael v Gazi zagrešil genocid, Izrael pa takšno ugotovitev odločno zavrača. Končne sodbe Meddržavnega sodišča v postopku po Konvenciji o genocidu pa ni?!

Na drugi strani je vprašanje UNRWA. Slovenija je agencijo finančno podpirala, med drugim z milijonom evrov leta 2024. Trditev, da je s tem Slovenija financirala Hamas? Izrael je več zaposlenih v UNRWA obtožil povezav s Hamasom; notranja preiskava OZN je pri devetih zaposlenih ugotovila, da bi dokazi, če bi bili potrjeni, lahko kazali na njihovo vpletenost v napade 7. oktobra, zato so bili odpuščeni, pri drugih pa dokazov ni bilo dovolj.

Ne vem sicer, v kakšni zagati bo zdaj Golob zaradi goljufij, odkritih v Romuniji, kjer so njegovega prijatelja Hudohmeta priprli. KPK in njegove kadrovske igrice s policijo so najbrž mala malica v primerjavi s tem. Janševi so se seveda močno obregnili ob to. Golob pa: drsimo v politično diktaturo, kjer bo eden tožil, sodil in zapiral!

Na strankarskem pikniku je v nagovoru sopotnikom, logično, kritiziral oblast. To pač dela opozicija. A retorika? Nasprotnike je dobesedno zmerjal z lažnivci, goljufi, izdajalci. S takšno retoriko si še pri marsikom od svojih ne bo pridobil večje priljubljenosti. Grozi pred Janševo politično diktaturo. A sam je veljal za »diktatorja« celo v svoji stranki.

Kam gremo? Ali smo ljudje sploh zreli za neke vrednote? Za demokracijo? Psihološko, psihično, človeško razpadamo?!

In tu se vrnemo na začetek. Največji problem demokracije morda niso ne levi ne desni, ampak postopno izginjanje skupnega prostora, v katerem je mogoče najti vsaj dialog za najpomembnejše stvari. Ko nasprotnike rutinsko spreminjamo v lažnivce, goljufe, izdajalce, fašiste, komuniste ali sovražnike države, ne opisujemo več politike. Gradimo plemena.

V plemenskem svetu pa korupcija ni več korupcija – če jo zagreši naš. Laž ni več laž – če koristi naši strani. Nasilje nima več enake moralne teže – če ga izvaja zaveznik. In morda je prav to resnični »razmontirani svet«. Ne svet brez Boga, ne svet z levico ali desnico, temveč svet brez skupnega merila.

Če demokracijo zamenja anarhija, začne družba prej ali slej iskati nekoga, ki bo to merilo postavil namesto nas. In zgodovina nas uči, da je cena takšnega reda lahko bistveno višja od nereda, pred katerim smo bežali.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.