Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Plačam mašo za Janšo


Nemogoče je preskočiti lokalne volitve. Kamor pogledaš, nekdo kandidira. Če ne za župana, pa za svetnika ali za podpornika nekoga, ki podpira nekoga tretjega.

MAGAZIN-LJERKA BIZILJ-pl.JPG
Primož Lavre
Ljerka Bizilj

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

Človek dobi občutek, da kandidira cela Slovenija, čeprav statistika pravi, da je menda županskih kandidatov manj kot nekoč.

Sem pa poslušala, da je biti župan v vsaj številčno »spodobni« občini nekaj najboljšega. Si kralj na Betajnovi z občinskim grbom, sekira te nihče, pod prste se ti težko gleda …, plača pa je najmanj poslanska, več kot 4500 evrov bruto. To imajo župani z manj kot dva tisoč prebivalci, župan Ljubljane dvakrat toliko, kar je seveda logično.

Imamo pa med 212 občinami celo take, ki imajo, bi rekli, nekaj deset prebivalcev, kot kakšna ljubljanska soseska: Osilnica na primer 326, Kostel in Hodoš ne veliko več. In vsaka občina proizvaja birokracijo kot manjša tovarna. Ne zato, ker bi bili uradniki posebej ustvarjalni, temveč zato, ker sistem zahteva samega sebe. Občina obstaja zato, da upravlja občino, ki obstaja zato, da potrebuje upravo, ki upravlja občino.

1792502975-9y6a1555-1792502857534.jpg
Primož Lavre
Premier Janez Janša

Kandidatov za svetnike, krajevne skupnosti je veliko, županskih 614 za 212 občin, za mestne in občinske svete pa skoraj 18 tisoč.  

Posebno pozornost vzbuja Kranj, kjer sta zdajšnji župan Matjaž Rakovec in predsednik državnega zbora Zoran Stevanović morda celo zavozila še pred mesecem skorajda zanesljivo Rakovčevo zmago, ko naj bi se dogovarjala o zemljišču za pravoslavno cerkev. 

Seveda je pa najbolj zanimivo v Ljubljani. Tu je prava predstava! Še vedno jih kandidira 15, a večina ne kandidira zato, da bi bili župani. Kandidira en župan in 14 komentatorjev in kritikov njegovega dela. Večina so kandidati zato, da lahko v soočenjih razpredajo o zdajšnjem županu Jankoviću in razkrivajo njegove večje ali manjše stranpoti. Letos bo težko zanj. A najbrž verjame, da mu bo spet uspelo.

Mislim pa, da sta vsaj Luka Mesec in Anton Rop enako prepričana, da jima bo uspelo. Ob vsem tem pa se najbrž socialdemokrati kar malo muzajo, ko vidijo, kako se Svobodi dogaja podobno, kot se je njim pred leti: njeni člani se namreč kar lepo razporejajo po drugih levih strankah. Kot da se velika stranka počasi razliva v manjše pritoke.

Ne vem pa, ali Ljubljančani razmišljajo podobno, kot so Američani, ki so povedali, da imajo dovolj ene vrste političnega cirkusa, da so naveličani Donalda Trumpa. Tokrat so na volitvah slavili demokrati in tudi v Ameriki bo odslej notranja bitka najbrž bolj v ospredju, kot je bila doslej. 

In Janši bi predlagala, da naj kupuje plin, nafto tam, kjer bo za nas najugodnejše. Še zdaj ne verjamem, da nisem narobe prebrala ali slišala, da je Trump kupil nafto? od Putina. Za volilni izid? Mi pa sankcije …

Kar pa zadeva volilne bitke, nas zgodovina uči nekaj neprijetnega. Zmaga je pogosto lažji del zgodbe kot vladanje. Pričakovanja volivcev so vedno ogromna, možnosti politikov pa precej manjše. Zato so razočaranja skoraj neizogibna. 

Prav to se bo najbrž zgodilo v Srbiji! Študentje so premagali Aleksandra Vučića, on verjame, da se bo kmalu vrnil. In ni rečeno, da se ne bo. Evforija, veselje, upanje, ki prevevajo študente in druge zmagovalce – vse to bo kmalu minilo. Namigi, da bodo težko znali vladati, niso za odmet.

Volivci pa bodo kmalu ugotovili, da njihova pričakovanja niso uresničena. Tako je praviloma vedno, ko se tako močno borimo – ko sicer zmagamo, a kaj kmalu spoznamo, da se spremeni malo, predvsem pa premalo.

Mene sicer trenutno skrbi nekaj drugega. Slovenska oblast. Pa naj se piše Janez Janša ali Krompirjev Janez! Tisti, ki si želimo živeti razmeroma mirno, smo pripravljeni plačati mašo za Janšo, da ne bo naredil kakšnih neumnosti, ki bi prilile olja na ogenj. Da nam ne nakoplje kakšnih predčasnih volitev, predvsem pa protestov in kolesarjenja. Nobenih »stajev, delegiranih tožilcev …«. Samo mir naj da.

Evropa vre in še izseliti se ne bo mogoče kam, če bi zakuhalo tudi pri nas. Ob vsem spoštovanju pravice do upora! Ampak protestov in veselic ne maram – množice razjarjenih ljudi se bojim, saj so hujši od vsake jezne mačke ali psa. Učinek domin pa je lahko kar hitro tu. Skratka, Janša, ne provociraj!

Predlagam, da ne govori glasno nič drugega, kot da razlaga in promovira interventni zakon! Meni se v predlaganem zakonu marsikaj zdi razumno in sprejemljivo. Seveda bomo v prihodnjih tednih poslušali opozorila Alenke Bratušek, Branimirja Štruklja in drugih, da gre predvsem za zakon v korist najbogatejših.

Spet bomo poslušali zgodbo o tem, da bo prvi mož NLB Blaž Brodnjak dobil še višjo plačo, medtem ko naj bi običajni ljudje od zakona imeli malo ali nič. Ali ne bi bilo bolj produktivno, če se ne bi spraševali le, koliko dati ali vzeti uspešnim, ampak kako ustvariti okolje, v katerem bo uspešnih čim več ljudi? 

No, verjamem, da interventni zakon ne bo razlog za ljudsko jezo, saj sem prebrala precej razglabljanj o njem in še marsikateri »levi« razlagalec, ekonomist ali ne vem kakšen strokovnjak ugotavlja, da ta zakonodaja ni kaj posebno razvojna, ampak prej darilni bombonček za ljudstvo …, da predvsem daje, razvija pa bolj malo. Da bi se ljudstvo jezilo zaradi dajanja? Tudi to je mogoče. Ljudstvo razume tisto, kar hoče. In kdor ne mara Janše, bo proti.

Ali bo znal Janša prepričati nekaj tistih, ki so nekje na sredi te »ljubezni«, pa je odvisno od sposobnosti prepričevanja in vseh drugih okoliščin. To je pač demokracija. Včasih se zdi, da se začne in konča pri tem, kdo nas zna bolj nafarbati.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.