Zgodba o Janezku, ki nikoli ne bo Vinetou
Vam rečem, da stari ljudski pregovori niso od muh. Ko sem bila mlajša, so se mi zdeli malce smešni, arhaični, a z leti ugotoviš, da kar držijo. Na primer tisti 'Kar se Janezek nauči, to Janez zna'.
Naš več desetletij najpomembnejši Janez se je že kot mlad fantič navduševal nad fantovskimi igricami med kavboji in Indijanci ali pa Nemci in partizani. Na dvorišču so pele lesene palice, ki so zamenjevale puške, bombe pa so nastajale tudi iz zemlje ali mivke. Pa si je Janezek rekel, da bi to igranje lahko čez leta nadgradil s študijem obramboslovja. Odločil se je za vedo, ki preučuje vojskovanje – taktike in strategije bojevanja in študij izkušenj velikih bojevnikov, herojev.
Bogsigavedi kaj je takrat rojilo po glavi mladega Janeza, a s tem, da je vodil pohode mladincev po poteh slavnih partizanskih borcev proti zibelki Titovega AVNOJ-a, je prav verjetno, da se je tudi sam v svojih vizijah videl kot novi tovariš Tito. Kot heroj. Pa se je že zasukalo tako, da se je zadeva obrnila na glavo. Fant namreč ni bil neumen in je videl, da nasledniki partizanov, Jugoslovanska ljudska armada, še daleč niso tisto, kar bi morali biti.
S prijatelji Jelkom, Igorjem, Viko in še nekaj drugimi je spisal dokument, ki je dodobra razgalil slabosti šefov v olivno zelenih uniformah in čepicah z rdečo zvezdo. Strogi Partiji se je ta kritični dokument zdel bistveno preveč kritičen in črnogled in zato mladi Janez ni končal med heroji, temveč kot učitelj predvojaške vzgoje. To je bila ena njegovih prvih zamer rdeči zvezdi.
A kot pravi pregovor – kar se je Janezek naučil v rosnih letih, ga je vodilo vseskozi tudi v poznejših letih. Najprej ga je popadla jeza. Njegova draga Partija, ki ji je bil tako zelo privržen, ga je izločila iz svojih vrst. Kljub temu da ji je redno poročal, kdo vse iz njihove partijske organizacije obiskuje maše v grosupeljski cerkvi! Grdo. Tudi vojska ga je razočarala. Bila je kriva, da ni postal slovenski Vinetou, indijanski poglavar Apačev, ki ga je v svojih knjigah kot junaka za pravičnost ustvaril slavni nemški pisatelj Karl May.
Tisti mrki tipi z rdečo zvezdo na čepicah so ga celo spravili v zapor. Še danes zato odrasli Janez ne more videti rdeče zvezde. Pa nima prav. Prav ta zvezda je iz zapornika oziroma kaplarja Janeza, kot so mu rekli jugo generali, iz Janeza naredila ljudskega junaka. Množice so ga spodbujale in mu prisegale pred vojaškim zaporom na Roški cesti v Ljubljani. Janez je postal heroj!
Ima pa naš Janez eno lastnost. Kadarkoli mu kaj uspe, kmalu to tudi podre. Podrla ga je akcija v Depali vasi, pa Patria in le mislimo si lahko, koliko padcev bi še bilo, če ga ne bi iz več podobnih zgodb vedno rešil njegov premeteni prijatelj Franci. Pa Franci ni imel lahkega dela.
Janez namreč še iz časov, ko je bil Janezek, ne more zadrževati svoje maščevalnosti in slabe volje in se zato kar naprej maščuje nekim ljudem, ki jih v svoji glavi krivi za lastne napake in za to, da ne bo dosmrtni Vinetou. »No, če že ne morem biti Mayev Vinetou, sem pa lahko Cankarjev Kralj na Betajnovi,« si je rekel.
Njegova draga Partija, ki ji je bil tako zelo privržen, ga je izločila iz svojih vrst. Kljub temu da ji je redno poročal, kdo vse iz njihove partijske organizacije obiskuje maše v grosupeljski cerkvi! Grdo.
In beseda je meso postala. Nabral si je denarja in moči. Postal je pravi Jožef Kantor. Še več, bil je minister (pa ne Gregor!) in zdaj na Betajnovi tudi kraljuje. Mnogi ga hvalijo, da ve, kaj hoče. Seveda ve, saj se je strategije učil. Res pa je, da se je učil strategije poveljevanja, ne pa umetnosti vladanja.
Zato, ker je naš Janez pač vojak. Vojak, ki tudi politiko vodi kot bojišče. V vsaki okoliščini najprej poišče sovražnike. Tiste, ki jih mora premagati. To tudi ni tako težko, saj se je že zdavnaj naučil, kako se zmaguje. Vse je stvar taktike. Dve od veščin taktičnega bojevanja brez orožja sta vsekakor špijonaža in kontrašpijonaža.
Malce zasleduješ, malce prisluškuješ, malce komu kaj podtakneš, naivnim novinarjem prodaš kakšno zgodbico, kakšne naivneže posnameš v kočljivih situacijah in stvar je rešena. A to niso ravno legalne stvari, zato si naš kralj ne maže rok. Na Betajnovi to z veseljem zanj naredijo drugi. Domači doušniki in celo vohuni iz daljnih dežel. Za ceno, ki Betajnovo lahko spravi v resne težave. Saj takšnim nikoli ni dosti.
A našemu kralju to ni mar. Cena ni važna, pomemben je le cilj. Ohraniti prestol. Pomembne so zgolj tiste bitke, ki jih je načrtoval sam, pa čeprav so jih v resnici izbojevali drugi. Venomer gleda v preteklost in ne zanima ga prihodnost. Pred njim je Betajnovo vodil mož, ki je vlagal v razvoj znanosti, celo vesoljskih tehnologij, dajal je mladim in starejšim, skrbela ga je prihodnost. Našega kralja pa zanima samo preteklost. Zakaj pred desetletji niso dostojno pokopali njegovih prednikov, zakaj se stalno poudarja sodelovanje teh ljudi s sovražniki Betajnove, namesto da bi jih slavili …
Življenje v preteklosti in sovraštvu je našega kralja zaslepilo. Ne vidi, kako zaradi zaslepljenosti, pohlepa in sovraštva padajo drug za drugim kraljestva njegovih najtesnejših prijateljev. Ne vidi, da se po celem svetu dviguje glas mladih, ki jih ne zanimajo stare zamere, ki jih ne zanimajo vojne, spletke in vohunske igrice, ampak hočejo boljše življenje za danes in jutri. Željni so znanja, poštenja, prezirajo bogatenje na račun drugih in ugotavljajo, da njihove vladarje kaj malo zanima njihova prihodnost.
To so otroci tistih ljudi, ki so sedanje vladarje postavili na prestole, ki jih zasedajo. Tudi našega. Otroci tistih, ki so ga podpirali, ko je bil v zaporu, in tistih, ki so ga morda volili. Tako njim kot njihovim otrokom to danes ni več pomembno. Nasprotno od svojega voditelja, ki se naslaja ob nakupih najnovejših orožij in vojaških strategij, hočejo ti ljudje samo mir. Mir in spodobno življenje.
A naš vladar tega ne razume. S prestola na Betajnovi jim grozi, jih hoče utišati in se ne zaveda, da če takšnih pogumnih mladih ljudi ne bi bilo na Roški, tudi njega ne bi bilo. Ne ve, da so ga ljudje dvignili in da ga bodo ljudje tudi spustili. In v njihovih očeh nikoli ne bo Vinetou, ampak samo Jožef Kantor.
Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.