Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o smrti svojega sina

Svet, v katerem živimo, se vrti hitreje, kot bi si želeli. Vrednote, ki so prednikom nekoč dajale oporo in smisel, so v današnjem času pogosto potisnjene na stranski tir. Namesto njih svet poganjajo tri mogočne sile: denar, informacije in seks. Ko se te tri prepletejo, postane vse skupaj še bolj groteskno in zamegljeno.

Za zaključek »življenja« so v koaliciji izbrali referendum o zakonu o asistiranem samomoru – dobri smrti. Lahko bi ga obšli, kot so se izognili drugim pretečim zakonodajnim referendumom, a so očitno prepričani, da jim bo tokrat – nekaj mesecev pred volitvami – ljudsko odločanje naklonjeno. Jim lahko račune prekrižata Aleš Primc in Milena Miklavčič? Kakšna bo usoda zakona, s katerim bi izpolnili na referendumu potrjeno ljudsko voljo, da se na državnozborskih volitvah uvede preferenčni glas?

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o Zvezdani Mlakar, ki je Miklavčičevi očitala podpihovanje in politikantstvo

V Ljubljani prebivam že skoraj tri desetletja in v tem času se mi je zgodilo toliko reči, da bi lahko tarnala tri dni, od večera do jutra, o nevarni prestolnici. Kraja dragega kolesa in lepih sončnih očal ter za vekomaj izgubljena denarnica so samo tri konkretne zoprnije, ki so me doletele

Sogovorniki, tisti, ki so živeli v času pred drugo svetovno vojno, so se – poleg bolezni – najbolj bali dolgov. Četudi jim je voda tekla v grlo, si denarja niso izposojali. »Mi že ni namenjeno, da bi imel več, kot imam,« so se zagovarjali pred seboj in pred drugimi. Od njih sem se naučila še nečesa drugega. Poučili so me, da so najhujši tisti dolgovi, ki jih odplačujemo s svojo svobodo. Že od Adama in Eve velja, da je v življenju treba čisto vse plačati. Tudi stvari, ki jih dobimo zastonj. Tudi šenkano desetko na fakulteti. Tudi boljšo službo na ministrstvu. Kredit nas udari po denarnici, »dolgovi uslug« pa po duši.

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o zlagani osvoboditvi žensk v komunističnem režimu

Ko je Milena Miklavčič objavila prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, je dvignila kar nekaj prahu. Številni so se zgražali nad opisovanjem intimnega življenja naših bližnjih prednikov, vsi so jo pa brali. Miklavčičeva se ni pustila ugnati in je še naprej pridno zbirala osebne zgodbe, ki so ji jih pripovedovali ljudje, in to pravzaprav počne še danes, saj bosta luč sveta kmalu ugledali šesta in sedma knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. Te dni pa je na knjižni trg poslala knjigo z naslovom Mehko kot britev, ki brez dlake na jeziku govori o prostituciji v času komunističnih veljakov.

Politična propaganda se ne skriva le v besedah, ampak tudi v molku! Nekoč so mediji molčali o bananah, danes molčijo o dogodkih oziroma o ljudeh, ki so se znašli na nekakšni »črni listi«.

Tistih ubogih 10 % Slovencev, ki jim je mar, kaj se v Sloveniji dogaja, se je v minulih nekaj tednih znašlo med dvema ognjema. Na eni strani so bile tako imenovane laži Golobove vlade, ki jih je samozavestno širila o tem, da je Janševa vlada leta 2012 zniževala pokojnine, na drugi strani pa so bili nekateri strokovnjaki - tudi z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - del medijev in ''desni'' politiki, ki so trditvam nasprotovali, prepričani, da so bile uporabljene zgolj in samo za politično diskreditacijo Janše in njegovih.

Nisem ena tistih, ki bi samo jamrala tja v tri dni. Če se le da, iščem poti iz brezizhodnosti, kamor smo, žal, samovoljno zašli. Znašli smo se v položaju, ko bi bolj kot kdaj prej potrebovali močno intelektualno elito, ki bi nas s svojo kleno besedo aktivno spodbujala, da bi se predramili in začeli vsaj razmišljati, če že ne ukrepati.

Predstavljajte si lisico, ki se spretno zrine v kokošnjak, kjer veselo razglasi, da bo nova varnostnica tam živeče perjadi. »Vaša zaščita je moja prioriteta!« priliznjeno razlaga, medtem ko si že oblizuje brke. Kokoši, kot prej kure, se zmedeno spogledujejo. A zgovorna lisica s prijazno zavihanimi brčicami jih na koncu pregovori. Medtem ko si brusi parklje, jim celo obljubi reforme: »Nič več nočnih napadov, nič več porednih otrok, ki bi vam pulili perje, odslej bo v kokošnjaku mir!«

Slovenci bi se morali prebuditi in se začeti tudi do politikov in strank obnašati precej drugače. Politiki odločajo, ali bodo vrgli denar skoz okno stavbe na Litijski cesti ali pa bodo milijone namenili otrokom s posebnimi potrebami.

Tisti z malo boljšim spominom se boste spomnili, kako morilske so bile v preteklosti nekatere finančne piramide za žepe Slovencev in s kakšno lahkoto je vsak, ki je obljubljal instant bogastvo brez truda, peljal žejne naivneže čez vodo. Zadnje čase se tistim, ki jih še nobena šola ni izučila, cedijo sline ob napovedi, da bodo lahko s pomočjo umetne inteligence svoje naložbe spreminjali v pravo bogastvo.

Še pred drugo svetovno vojno so imeli spolne odnose tudi po trikrat na dan, danes pa je povprečje podobno, kot na Japonskem, kjer je med štiridesetletniki približno četrtina devičnikov.

Strela najpogosteje udari v visoke objekte,« pisateljica in kolumnistka Milena Miklavčič pravi o premierjih, ki si med mandatom najdejo nove spremljevalke. Razkrila je, kako gleda na Tino Gaber, Mojco Stropnik in Urško Bačovnik Janša.