Če bi bili nekateri zakoni sprejeti še pred parlamentarnimi počitnicami, bi lahko prišlo do oblikovanja referendumskega svežnja več zakonov. Tudi to je razlog, zakaj nekateri zakoni, ki bi jih sicer koalicija rada spravila pod streho, čakajo na jesen, naprej pa so spustili (sprejeli) zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Podpise zanj je zbral Aleš Primc, ki se predstavlja kot pobudnik in organizator zmagovitih družinskih referendumov 2001, 2012 in 2015.

Škofje pri predsedniku vlade

V Gibanju Svoboda, SD in Levici so imeli pred očmi, da bo zakonu, ki pravno regulira asistiran samomor (predlagatelji uporabljajo izraz samousmrtitev), odločno nasprotovala Katoliška cerkev. Navsezadnje, slovenski škofje so v začetku julija na delovnem kosilu s predsednikom vlade Robertom Golobom med petimi temami izpostavili tudi uzakonitev nove pravice do pomoči pri samomoru. Kot so takrat zapisali v sporočilu za javnost, »zakon ogroža temeljno človekovo pravico do življenja in odpira številna moralna in etična vprašanja. Cerkev poziva k zavrnitvi zakonskega predloga.«

Na delovnem kosilu vladnega predsednika s škofi je sedel tudi državni sekretar Vojko Volk (na začetku mandata je bila na srečanju s škofi zgodovinarka in nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok), ki ima v kabinetu predsednika vlade na skrbi mednarodne zadeve in nacionalno varnost. V Volkovi uradni biografiji piše, da je kariero začel leta 1988 kot sekretar sveta za človekove pravice.

KPV

Ker nam je ostalo v spominu, da je pri SZDL »pokrival« verske skupnosti, smo ga preverili (spomin namreč) in izkazalo se je, da je bil tisti čas tudi sekretar sveta za odnose z verskimi skupnostmi pri predsedstvu RK SZDL Slovenije. Bilo je aprila 1988, ko je Volk v Mladini ugotavljal, da država z verujočimi še vedno komunicira preko cerkvene institucije in ne neposredno kot pripadniki civilne družbe. Z njim je v reviji Teleks v intervjuju polemiziral profesor filozofije dr. Anton Stres. 37 let pozneje se je Volk znašel med tistimi predstavniki države, ki z verujočimi komunicirajo prek škofov.

Evtanazija sprejemljiva za 66 odstotkov Slovencev

A vrnimo se v leto 2025. Pred dnevi sta se s pismoma vernikom oglasila tudi podpredsednik škofovske konference, novi koprski škof Peter Štumpf, in celjski ordinarij Maksimilijan Matjaž. Pozvala sta k podpori napovedanega referenduma. »Podprimo referendum, ki zavrača predlog o pomoči pri samomoru! Pustimo Bogu, ki daje življenje, da ostaja varuh življenja! Vladajoči lahko pri tem samo pomagajo z zagotavljanjem ustrezne oskrbe, vsak od nas pa lahko z ljubečo pozornostjo do bolnih in ostarelih naredi največ za lajšanje njihovega strahu in bolečine. Duhovniki, poskrbite, da se bo lahko Gospod Jezus po zakramentih živo dotaknil vsakogar, ki trpi in je v stiski,« sta zapisala škofa.

Obsežna raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) 2024 naj bi po zadnjem merjenju konec lanskega in v začetku letošnjega leta pokazala, da med vrednotami Slovenk in Slovencev ni takšnih, ki bi nas res razdvajale, med njimi ni niti splava in niti evtanazije, je za Nedeljski dnevnik dejal sociolog dr. Mitja Hafner Fink s Fakultete za družbene vede. Podpora splavu je zelo visoka, zelo nasprotujemo smrtni kazni, več kot 60 odstotkov vprašanih je za evtanazijo. Vtis polarizacije se po njegovih besedah morda ustvarja samo zato, ker so nasprotniki glasnejši od podpornikov.

Jure Klobčar

Poglejmo podatke raziskave SJM podrobneje: evtanazija je sprejemljiva za 66 odstotkov vprašanih, 17,7 odstotka je ne sprejema, »ne vem« jih je odgovorilo 15,2 odstotka, brez odgovora pa je ostalo 1,2 odstotka vključenih v raziskavo.

Način umiranja in njegova možna regulacija zadeva vsakogar

Na lanskem posvetovalnem referendumu je bil nekaj manjši delež tistih, ki so dali glas za to, da se uredi pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – skoraj 55-odstoten. Kot je na predstavitvi izidov raziskave SJM dejal dr. Samo Uhan, je to kazalnik izrazito liberalnih vrednot v slovenski družbi in odraža odmik od tradicionalističnih pogledov. »Gre za odločitev, ki presega politično pripadnost in generacijske delitve.« Poslanska večina, ki je zakon pripravila in sprejela, se tega gotovo zaveda.

Ali javno mnenje o asistiranem samomoru res ni polarizirano? Kot kaže, res ni (več) razpolovljeno, pa vendar bi bilo neprimerno trditi, da nas tudi v tem primeru razdvaja politika, saj je le sprožilec. »Malo je tem, ki tako kot evtanazija zmorejo v trenutku razplamteti najgloblje strasti, družbo pa razklati na dvoje. Neprizadetih ni in jih tudi ne more biti: način umiranja in njegova možna regulacija zadeva vsakogar; ravnodušnost je zato praviloma izključena,« meni filozof dr. Borut Ošlaj v Pravni praksi.

Sašo Radej

Pleterski: medicinski etos podrejen katoliškemu etičnemu pravilniku

Ob podpori evtanaziji, ki jo je pokazala zadnja raziskava SJM, naj bi bil izid referenduma mala malica, si lahko mislijo v koaliciji. Vprašanje je bolj, katera stran bo na volišča pripeljala več volivcev. Pozivanja k neudeležbi – bojkotu, ki pri referendumu o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov ni deloval – tokrat ne bo. Ali bodo tisti, ki se strinjajo z novo uzakonjeno zdravstveno pravico, tudi odšli na referendum? Katoliška cerkev na Slovenskem se bo, kot vidimo, tokrat še posebej potrudila. Predlagateljev zakona to kaj dosti ne skrbi. Nasprotno, Igor Pribac, soavtor zakona, je v enem od člankov predsednika Komisije za medicinsko etiko Božidarja Voljča in vodje zadnje prenove Kodeksa zdravniške etike Matjaža Zwittra iz leta 2017 našel misel: »Etika slovenskih zdravnikov je bila od nekdaj del univerzalnega krščanskega medicinskega etosa.«

Soavtorica »inkriminiranega« članka je tudi profesorica zgodovine zdravstva in medicine dr. Zvonka Zupanič Slavec. Kot soavtorico jo je dr. Pribac zamolčal, misel iz tega članka o univerzalnem krščanskem medicinskem etosu pa uporabil kot dokaz prevlade verskih pogledov v laičnih in liberalno demokratičnih institucijah, ki so se »jarko pokazale v nasprotovanju vrhov zdravništva pri zakonu o prostovoljnem končanju življenja«.

Tudi drugi, še bolj znani soavtor zakona, o katerem bomo najbrž odločali na referendumu, Andrej Pleterski v Sobotni prilogi Dela polemizira z etiko slovenskih zdravnikov, ker izhaja iz medicinskega kodeksa, ki ga formalno določa katekizem Katoliške cerkve. Z njegovimi besedami se »slovenski medicinski etos ... podreja katoliškemu etičnemu pravilniku«.

Bobo

Cigler Kralj: parlament ni verska skupnost

Krščanstvo je bilo nekajkrat omenjeno tudi v precej burni debati pred sprejemom zakona v državnem zboru. Nanjo se je odzval vodja poslancev krščanskih demokratov (NSI) Janez Cigler Kralj in jo nekoliko umiril: »Prosim, da opozorite poslance Svobode in poslanko Levice, ki je trenutno prisotna, ker se jim redno in vedno pogosteje dogaja, da parlament zamenjujejo za versko skupnost. In so se odločili, da nas začenjajo glede na našo veroizpoved in naše svetovnonazorsko prepričanje izločati, napadati in žaliti … Ta parlament je parlament, ne pa verska skupnost in tudi nobeno prizivno sodišče o tem, koliko in kako je kdo veren. Mi nismo navajali verskih argumentov in jih tudi ne bomo, zato ker Komisija za medicinsko etiko ni verska skupnost.« Kot smo videli, je v očeh soavtorjev zakona tudi Komisija za medicinsko etiko deležna »verskega argumenta«: medicinski etični kodeks je podrejen katoliškemu katekizmu.

Sklicevanje na verovanje in Božjo avtoriteto je prekratko, pomemben delež vernikov glede evtanazije ne sledi nauku in voditeljem. V intervjuju za naš tednik je že pred časom tiskovni predstavnik škofovske konference dr. Gabriel Kavčič povedal, da v javni debati ne uporablja teoloških argumentov. »Teološke argumente uporabim, če sem zanje neposredno povprašan. Tupatam mi kdo to poočita. Vendar: ne moremo se še naprej pretvarjati, da smo katoliška družba, v kateri ima teološki argument veljavo kar sam po sebi ... Prvi argument mora biti vedno razumski, šele nato lahko dodam tudi teološke argumente; za tiste, ki so nanje pripravljeni pristati. Kar pa dandanes tudi med mojim občinstvom nikakor ni samoumevno.«

Primož Lavre

Damoklejev meč referendumov

Za zakonodajni referendum se običajno odloči, kdor računa na zmagoviti izid ali iz postopkovnih razlogov, ker bi s tem zavrl uveljavitev zakona. Damoklejev meč referendumov visi nad zakonom o urejanju trga dela, zakonom o medijih, predvsem pa nad pokojninsko reformo. Slednja dva zakona mora državni zbor najprej sprejeti, a je bila njuna tretja obravnava prestavljena na jesen tudi zato, da bi se tako ali drugače izognili morebitnemu referendumu. Pobuda za razpis referenduma o zakonu o urejanju trga dela je že podprta z več kot 12 tisoč podpisi državljanov, v parlament jo je vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije.

Kot pravijo v sindikatu, zakon znižuje nadomestila za brezposelnost čezmejnim delavcem, ki v tujini ostanejo brez zaposlitve. Senca referenduma v ozadju političnih kalkulacij visi tudi nad predlogom novega medijskega zakona. Večkrat je njegovo obravnavo koalicija že prestavila, četudi je že v tretjem branju in ga je treba le sprejeti. Za zdaj ga ni niti v terminskem planu za oktobrsko sejo državnega zbora.

Preferenčni glas brez Nove Slovenije?

Pred počitnicami je koalicija vnovič v državni zbor vložila zakon, s katerim bi uvedli preferenčni glas na državnozborskih volitvah leta 2030 (in s tem odpravili volilne okraje); k temu je zavezana zaradi uresničevanja referendumske volje več kot 70 odstotkov volivcev. Nova Slovenija je v enem prejšnjih mandatov že podprla poskus uvedbe preferenčnega glasu, čemur je SDS odločno nasprotovala, ni pa se še izjasnila, kako bodo ravnali, ko bo zakon vnovič na dnevnem redu.

Predsednik NSI Matej Tonin je pred dobrima dvema mesecema v Tarči dejal, da če želi koalicija uvesti preferenčni glas, naj spremeni zakon o volitvah v državni zbor tako, da ne bodo potrebne ustavne spremembe. V tem primeru so glasovi NSI zagotovljeni: »Če želi koalicija uresničiti željo ljudi, naj ukine volilne okraje, in ima glas NSI.« V času, ko Nova Slovenija išče novega predsednika (in kot kaže, tudi identiteto), ki se bo bolje ujel s prvakom SDS Janezom Janšo, podpore NSI, ki v zadnjih mesecih vse bolj sledi agendi SDS, najbrž ni več mogoče pričakovati.

Primož Lavre

Jambrekova podpora kombiniranemu volilnemu sistemu

Bolj vztrajni so privrženci kombiniranega volilnega sistema. Po aprilskem strokovnem posvetu je pred poletjem z uredniškim vodstvom nekdanjih ustavnih sodnikov Cirila Ribičiča in Petra Jambreka izšel zbornik Ali je kombinirani volilni sistem primeren za jutrišnjo Slovenijo?. Knjižico so na svoje naslove prejele vse stranke. Štejeta ga za povezovalni predlog, ker vključuje prednosti večinskega glasovanja (izbira glede na osebne odlike kandidatov) s prednostmi sorazmernega predstavništva (ta zagotavlja, da stoji za vsakokratno vlado večinska podpora volivcev), upošteva pa tudi izboljšave, ki izvirajo iz slovenskih demokratičnih izkušenj (pokritost vsakega delčka Slovenije z volilnim okrajem, v katerem se izvoli poslanka oziroma poslanec, dvokrožne volitve, prednostno glasovanje, domicil kandidatov v volilnih okrajih in enotah).

Proporcionalni sistem, ki se je najprej uporabljal za volitve v družbeno-politični zbor, se je z manjšimi prilagoditvami ohranil do danes. Decembra 1996 je bil na zahtevo več kot 43 tisoč volivcev (podpise je zbirala takrat še majhna Socialdemokratska stranka Slovenije) izpeljan referendum o dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. Pravzaprav je bil izveden kar trojni referendum, saj je poslanska večina zahtevala še referendum o proporcionalnem volilnem sistemu (le z eno volilno enoto), nato pa se je vpletel še državni svet in zahteval ljudsko odločanje o različici kombiniranega nemškega volilnega sistema. Ustavno sodišče je pod predsedovanjem Jambreka s tesno večino ugotovilo, da so v tej referendumski tekmi zmagali privrženci večinskega sistema. Po več ciklih razprav o spremembi volilnih pravil je bil nasprotno od volje ustavnega sodišča leta 2005 proporcionalni sistem celo vključen v ustavo.

V prid večinskega volilnega sistema se je najbolj izpostavil ustavni sodnik Peter Jambrek, zdaj pa se je odločil podpreti kombiniranega. Zanimivo je, da je projekt zbornika plod soglasja ustavnih pravnikov Inštituta za ustavno ureditev in človekove pravice s sedežem na Jambrekovem domovanju na Bledu ter Inštituta za ustavno pravo, ki ga vodi Ciril Ribičič. Vemo, slednji je vodenje Zveze komunistov Slovenije prevzel iz rok Milana Kučana in jo pred prvimi demokratičnimi volitvami preimenoval v Stranko demokratične prenove oziroma ZKS-SDP, Jambrek pa je vodil Zbor za republiko v času prve Janševe vlade.

Več kot akademski predlog?

Proporcionalni volilni sistem je na zadnjih volitvah vendarle privedel do defragmentacije parlamentarne strankarske arene (fragmentacija je vodila do številnih negativnih posledic), saj se je število parlamentarnih strank z devetih skrčilo na pet. A to vendarle ni glavni razlog za skupno prepričanje Jambreka in Ribičiča o kombiniranem volilnem sistemu kot optimalnem in realnem kompromisu: »Razprave, ki sledijo v tej študiji, poskušajo pokazati, da bi kombinacija dobrih elementov večinskega in proporcionalnega sistema lahko rešila ta slovenski problem.« Mišljen je problem dolgoletnega nestrinjanja na eni politični strani z večinskim in v drugem taboru (SDS) s proporcionalnim volilnim sistemom.

Sašo Radej

Ali sodelovanje Ribičiča in Jambreka pomeni kaj več kot akademsko strinjanje in bi lahko v prihodnje vodilo do radikalne prenove volilnega sistema? Najbrž nista tako vplivna »strica«, pa vendar, v kontekstu kombiniranega volilnega sistema na podlagi za vse sprejemljivih elementov večinskega in predstavniškega volilnega sistema se Jambrek vizionarsko sprašuje o začetku »novega zgoščenega časa, prelomnega trenutka in nacionalnega soglasja za inavguracijo normalnosti, nove politične kulture za novo generacijo, evropskega slovenstva ali slovenskega evropejstva«.

Volilni sistem pogojuje kakovost institucij demokratične in pravne države

Dr. Jernej Letnar Černič z Nove univerze je prepričan, da volilni sistem pogojuje tudi kakovost institucij slovenske demokratične in pravne države. »Eden od razlogov, zakaj imamo toliko težav pri zaupanju v institucije državne oblasti, je tudi volilni sistem. Zato je ključno, da do reforme obstoječega volilnega sistema pride čim prej, saj bomo s tem tudi izboljšali kakovost in moč institucij slovenske demokratične ter pravne države.«

V prispevku zbornika Ali je kombinirani volilni sistem primeren za jutrišnjo Slovenijo? daje prednost kombiniranemu sistemu, ker krepi odgovornost poslancev do volivcev in omogoča enakomernejše zastopanje predstavnikov iz celotne Slovenije, sicer pa se zavzema tudi za sistem sorazmernega predstavništva s preferenčnim glasom. Kot pravi, je zdajšnje določanje kandidatov vodstev strank avtoritativno od zgoraj navzdol morda v nasprotju z namenom volilnega sistema. »Volivci morajo imeti vpliv – da povedo, katerega kandidata želijo imeti za svojega predstavnika v državnem zboru. Menim, da to vodi tudi k večji poštenosti in integriteti v državnem zboru ter posledično tudi k močnejšim institucijam.«