Ko z grozo v očeh spremljam novice iz Francije in Italije, se sprašujem, koliko razbitih izložb, požganih avtomobilov in prestrašenih ljudi še potrebujemo, preden bomo nehali z ocvetličenimi besedami opravičevati šokantne dogodke, ki se, kot bi prišli iz nočne more, vrstijo na dosegu roke.

Kdor krade, je tat. Kdor požiga, je požigalec. Kdor ustvarja kaos, ki ga gledamo, ogroža civilizacijske pridobitve, četudi si čez obraz povezne ruto, v roko vzame zastavo in svojo objestnost razglasi za boj za boljši svet. Trgovcem, ki stojijo pred razdejanimi prodajalnami, je za všečne in orokavičene politične razlage njihovega »pravičnega boja« bolj malo mar.

Vprašanje, kdo je mladoletnike spodbujal k tako krutemu nasilju, pa bi že včeraj terjalo temeljite odgovore! Še več: od kod nekaterim pravica, žal tudi pri nas, da takšno nasilje na vse možne načine opravičujejo?

Ob prizorih, ki niso od »včeraj«, se primerjava s trojanskim konjem ponuja kar sama od sebe. Evropa si ne sme zatiskati oči pred tem, da lahko njeno odprtost izkoristijo tudi takšni, ki demokratične svoboščine prezirajo iz dna duše. Kritična presoja migracijske politike, kakršno je pred več kot desetimi leti zagovarjala Angela Merkel, je zato nujno potrebna.

Trojanski konji so se namnožili podobno kot »smrdljivci«, ki jeseni silijo skozi špranje pri vratih v notranjost stanovanj. Verski skrajneži in nasilni politični aktivisti, prepričani, da jim je dovoljeno vse, ogrožajo ne le svobodo, ampak tudi naša življenja. Kako jim postaviti meje, jim reči dovolj je bilo? 

Če hočemo ali ne, prispodobo trojanskega konja Evropejci »futramo« tudi v naši krščanski ponižnosti, ki govori o nastavljanju drugega lica. Ko se Evropa boji jasno obsoditi nasilje, ker noče nikogar užaliti, izgublja odločilni del svoje verodostojnosti. Kadar se represivni organi namesto nad nasilneže spravijo nad prestrašene prebivalce, ki branijo svoja življenja in premoženje, se človek upravičeno vpraša, komu pravzaprav služijo tisti, ki bi nas po zakonu in ustavi morali ščititi.

Tudi Slovenci nismo imuni pred zločesto invazijo trojanskih konjev. Eden najbolj vseprisotnih se imenuje Laž. Zažrl se je v vse pore naše družbe, tako da je na vprašanje, kaj je res in kaj ne, težko odgovoriti. Kdo laže bolj in kdo manj ter za kakšno ceno? Za koga bi v četrtkovi Tarči, ki je govorila o ministru Rončeviću in njegovih reformah, dali roko v ogenj: zanj ali za večnega sindikalista Štruklja, ki mu je nenehno skakal v besedo?

Kakšne »trojanske konje« ima opozicija, ki se brezglavo zaganja v vse, kar ni »naše«, še v rokavu?

Svoboda je med referendumsko kampanjo trdila, da bodo parlamentarne preiskovalne komisije »po novem« brez sodne odredbe brskale po bančnih računih. Zavajajoča je prav omemba »po novem«. Celo pravni strokovnjaki, ki so nasprotovali noveli, so v pismu 8. oktobra pojasnili, da dostop do bančnih podatkov na pisno zahtevo preiskovalne komisije omogoča že obstoječi 175. člen zakona o bančništvu. Torej?!

Alenka Bratušek je porabo pokojninske rezerve predstavila kot »odvzem denarja upokojencem«. Državi sicer lahko očitamo, da porablja prihranke, toda to ne pomeni, da bodo upokojenci zato dobili manj denarja na račun.

Nevaren trojanski konj s slovenskim pedigrejem se imenuje Politični obračuni. Poslanka Levice Nataša Sukič je zaradi primera Tee Košir vložila ovadbo, v kateri so med drugimi navedeni Anže Logar, Jernej Vrtovec in Tadej Ostrc. Boris Vezjak je ločeno naznanil ovadbo zoper Aleša Novaka, Logarja in Demokrate zaradi suma, da so bile uporabljene ponarejene ali naknadno spremenjene listine.

Nedvoumno ima opozicija pravico in dolžnost nadzorovati oblast. A vložena ovadba sama po sebi ne dokazuje krivde ovadenega in tisti z malo zdrave pameti je ne bi smeli uporabljati za politična obračunavanja. Ja, ja, vem, da je to misija nemogoče, a od tistih, ki ovadbe predstavljajo javnosti, pričakujem tudi več odgovornosti za izrečene besede.

Kaj konkretno hočejo doseči? Kaj od povedanega lahko podprejo z dokazi in kaj so zgolj njihove razlage »prosto po Prešernu«? Bodo enako glasni tudi, če očitkov ne bo mogoče dokazati? 

Premalo se zavedamo, s kakšno močjo treščijo med državljane govorance, v katerih že ena sama besedica »ovaden« zadošča za javni linč. Mediji – takšni, kot so – politične očitke povzemajo, kakor da so že dokazana dejstva, žrtve ovadb pa porinejo pred strelski vod javnosti. Takšno ravnanje me žal spominja na trde in neizprosne čase socialistične diktature.

Kakšne »trojanske konje« ima opozicija, ki se brezglavo zaganja v vse, kar ni »naše«, še v rokavu? Državljane bi moralo močno skrbeti, ko opazujejo, s kakšno silovitostjo se trudijo za neuspeh vlade, ki jim je, žal, pomembnejši od uspeha države. Nihče ne bi imel nič proti nasprotovanju slabim ukrepom, toda nasprotovati koristnim samo zato, ker jih predlaga politični tekmec, pomeni edinole skupinski samomor.

Tudi zato z vso gotovostjo trdimo, da je nasprotovanje ukrepom za boljše življenje, zapakirano v obljubo, da nas s tem »varujejo«, izjemno škodljiv in uničevalen trojanski konj. Pred čim nas hočejo braniti? Pred višjo plačo, cenejšo hrano, pred tem, da bi nam po plačilu položnic ostalo še kaj denarja? Skregano z vsako zdravo pametjo.

Reven človek je bil že v prejšnjem sistemu priročen as v političnem pokru: obljubiš mu pomoč, v zameno pa zahtevaš njegovo brezpogojno zvestobo, hkrati pa mu nenehno najedaš, da bo brez tebe izgubil še tisto malo, kar ima. Toda dostojno življenje ni miloščina in državljan ni nikogaršnja last. Politika, ki se hvali s skrbjo za revne, naj uspeh dokazuje s tem, da jih bo manj, ne več!

Evropsko pišmeuharstvo bo, če bo šlo tako naprej, celino zravnalo z zemljo. Bi bilo tako težko, da bi postali bolj pozorni na trojanske konje, ki jih sprejemamo medse? Usodno vsebino, ki jo nosijo v svojih nedrjih, bi morali bolje znati prepoznati. Konec koncev nismo od včeraj, pomagamo si lahko tudi z zgodovinskim spominom.

Tudi hudič, preoblečen v odvetnika iz kultnega filma, ni bruhal žvepla. Nosil je elegantno obleko, se prijazno smehljal in znal za vsako podlost najti prepričljivo razlago. Za seboj pa je puščal Sodomo in Gomoro. Zlo nas pač ne pričaka z rogovi in vilami. Včasih nam ponudi maziljeno roko in nam zagotavlja, da voz, na katerem sedimo, poriva v prepad izključno za naše dobro.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.