Slovenci smo res zanimiv narod. Tisti, ki bi nas še včeraj poslušal, kako se prepiramo, ne bi mogel verjeti, da se ob športnih zmagah svojih junakov čisto spremenimo. V trenutku odvržemo zoprne in sovražne maske z obraza, ko Tadej Pogačar požene kolo kot nor, Luka Dončić zadene trojko, Janja Garnbret spleza po steni, na kateri večina od nas ne bi obdržala niti do prvega oprimka, naši skakalci pa poletijo nekam proti dnu letalnice. Takrat se zgodi nekaj, česar politiki, mediji in različni veleumni ideologi nikakor ne znajo doseči: postanemo složen, prijazen in skoraj ljubeč narod, ki je sposoben pozabiti celo na svojo najljubšo prostočasno dejavnost – delitev na naše in vaše.

Ne sprašujemo se, kdo je levi in kdo desni, kdo bere Delo in kdo Demokracijo, kdo gleda nikogaršnje hlapce in kdo tiste druge, desnuharske. Če športniki zmagujejo, smo ponosni, da pripadamo isti državi in istemu narodu. Osrečujoči občutki pa nimajo nobene zveze s priljubljenimi političnimi mehurčki.

Že od nekdaj rada opazujem ljudi, ki se na športnih prireditvah, ko zaplapolajo slovenske zastave, povsem spremenijo. Celo na družbenih omrežjih, kjer nekateri – kot bi bili za to dobro plačani – pljuvajo in se obmetavajo z žaljivkami, ob zmagah dvignejo bele zastave, iz rok pa izpuste golobe miru.

Ko pomislim, kako malo je včasih treba, da postanemo normalni, se hkrati vprašam, zakaj takšni trenutki tako hitro minejo.

V športu nam je popolnoma samoumevno nekaj, na kar v vsakdanjem življenju kot da ne pomislimo: športnika presojamo po tem, kar zna in kar naredi. Pogačarja ne sprašujemo, koga je volil, preden ga razglasimo za najboljšega kolesarja, Dončiću ni treba razlagati, kaj si misli o osemletki ali devetletki, Janji Garnbret novinarji ne postavljajo butastih vprašanj, ali bo trikrat ZA ali prav tolikokrat PROTI na referendumu.

Predstavljajte si, v kakšnem raju bi živeli, če bi zdravniku pustili zdraviti, učitelju poučevati in novinarju iskati resnico. Med in mleko bi tekla na slovenski način!

Žal se pri nas vsaka téma, pa naj bo še tako banalna, prej ali slej spremeni v preverjanje političnega pedigreja. Če nekdo govori o pomenu družine in o tem, da se v Sloveniji rojeva premalo otrok, v njegovih besedah že iščemo skriti politični pomen. Bognedaj, da se omeni domoljubje! Takoj postanemo sumljivi! Kdor govori o partizanih, domobrancih, povojnih pobojih, osamosvojitvi, migracijah ali davkih, ga že po nekaj stavkih pospravimo v predal, iz katerega ga potem ne spustimo več. Levi, desni, konservativec, liberalec, janšist, golobist, socialist, kapitalist, kmetavzar, Ljubljančan, klerikalec, ateist, woke butnjenec, nazadnjak, naš in njihov! V slovenski omari s predali počasi že zmanjkuje prostora!

V športu ti sotekmovalec nikoli ne odstopi medalje samo zato, ker bi se mu zdelo pravično, da jo dobiš tudi ti. Drži? Morda nam je šport prav zato tako zelo všeč, ker je v njem toliko brutalno poštenega, saj nam brez ovinkarjenja pove, da brez dela ni uspeha, da poraz ni vedno krivica, da je tekmec pač preprosto boljši in da se moraš, če želiš napredovati in ga premagati, tudi marsičemu odpovedati.

O odrekanju v vsakdanjem življenju ne govorimo radi, saj veliko bolj dopadljivo zvenijo pravice, želje, dobro počutje in osebna izpolnitev. Žal nam izkušnje govorijo, da pravice brez dolžnosti, uspeh brez dela in skupnost brez odgovornosti posameznika preprosto ne obstajajo.

Če mene vprašate, mi je pri športu všeč še nekaj, na kar smo v politiki in tudi sicer že pozabili: nasprotnik ni isto kot sovražnik. Tekmeca želiš premagati, narediš vse, da bi bil boljši od njega, a če izgubiš, mu ne boš škodoval ali ga celo fental. Je pa res, da je jeza po porazu nekaj zelo človeškega in običajnega. Kljub temu si po tekmi podajo roko, včasih se celo objamejo in gredo skupaj na pivo.

V politiki se obnašamo ravno nasprotno. Tisti, ki se z nami ne strinjajo, hitro postanejo izmečki in nevarni, zato jih je treba moralno diskvalificirati, osramotiti, utišati ali vsaj dovolj glasno pribiti na križ, da bodo vsi vedeli, v kateri predal sodijo.

Vedno pogosteje se sprašujem, ali sploh razumemo osnovni smisel demokracije, ki vendarle ni v tem, da vsi mislimo enako, temveč da lahko ljudje z zelo različnimi pogledi živijo v isti državi, se prepirajo, si nasprotujejo, volijo različno, a kljub temu razumejo, da država pripada vsem.

Imeti jo rad, ne pomeni sovražiti tistih iz drugega predala. Imeti rad svojo družino ne pomeni sovražiti sosedov. Če nam je mar za dom, prav tako to ne pomeni, da si želimo, da bi sosedov pogorel, in če cenimo slovenski jezik, ne preziramo drugače govorečih.

Človek, ki ve, komu pripada in od kod prihaja, lažje spoštuje sočloveka, saj mu lastne, dovolj globoke in utrjene korenine pomenijo ogromno varnost.

Zanimivo je, da brez težav sprejmemo domoljubje na stadionu, ko navijamo za naše. Takrat nas slovenska zastava ne moti, Zdravljico pojemo s solzami v očeh, mladi in stari si na lica rišejo slovenske barve, nikomur pa ne pade na pamet, kaj pa, če je vse skupaj morda nekoliko preveč nacionalno obarvano.

Zakaj bi se teh občutkov sramovali, ko nismo med športnimi navijači?

Ob večjih in manjših športnih uspehih se vedno znova zgodi nekaj lepega: spomnijo nas, da nas je samo dva milijona in da si, če že ne drugega, delimo isti košček zemlje, jezik in zgodovino ter precej podobne skrbi, čeprav se obnašamo, kot da med nami poteka večstoletna državljanska vojna.

Očitno je – dokazov sem naštela kar nekaj –, da znamo biti povezani in ponosni, znamo stopiti skupaj in drug drugemu celo privoščiti veselje. Škoda res, da se po končani tekmi tako hitro vrnemo v stare kalupe, ki nas že desetletja razdvajajo bolj, kot bi bilo treba. Dol mi visi, kdo je naš, kdo njihov, kdo levi in kdo desni, veliko raje bi videla, da bi bili – ljudje.