Če se lotim iskanja igle v senu, zlahka najdem še več neprijetnosti, ki me v Ljubljani motijo: na primer vrabci, ki poleti zavreščijo ob skrajno nehumanih jutranjih urah, prav na drevesu, ki se bohoti pod balkonom moje spalnice. Ne pretiravam, le pomislite, da utrujeni ob polnoči zaspite, pa vas že štiri ure pozneje prebudijo te male pernate nadloge? To boli! Možgani me pečejo! Seveda se zavedam, da so to samo moje osebne kaprice in zato niso primerne za posploševanje. Nikoli ne bi smeli posploševati, o nikomer in o ničemer.