Če se lotim iskanja igle v senu, zlahka najdem še več neprijetnosti, ki me v Ljubljani motijo: na primer vrabci, ki poleti zavreščijo ob skrajno nehumanih jutranjih urah, prav na drevesu, ki se bohoti pod balkonom moje spalnice. Ne pretiravam, le pomislite, da utrujeni ob polnoči zaspite, pa vas že štiri ure pozneje prebudijo te male pernate nadloge? To boli! Možgani me pečejo! Seveda se zavedam, da so to samo moje osebne kaprice in zato niso primerne za posploševanje. Nikoli ne bi smeli posploševati, o nikomer in o ničemer.

A zadnje čase opažam, da posamezniki naravnost tekmujejo, kdo od njih bo Ljubljano v javnosti čim bolj osral. Debato sta odprli novinarki Vida Petrovčič in Milena Miklavčič. Slednja trdi, da je prenehala hoditi v mestno gledališče, saj se boji, da bi jo še kdaj kdo nadlegoval, kakor jo je menda nekoč, enkrat ali dvakrat.

Ji verjamem, da ne bo pomote, v najlepšem mestu na svetu smo iz leta v leto priča brezdomski problematiki, a večina ljudi, ki so po nesreči ostali brez doma – predvidevam, da samovoljno najbrž nihče ne zaide pod milo nebo – je strnjena v društvo Kralji ulice, in ti ljudje dejansko nekaj delajo, recimo, prodajajo časopis društva, če prosijo za vbogajme, pa to počno z distance, saj tudi njim ni prijetno prositi za pomoč.

Zelo redko se najde kdo, ki brez vseh manir, pod vplivom alkohola ali drugih opojnih substanc, mimo hitečim teži in jih fizično nadleguje. Vsiljivo beračenje je v Sloveniji prepovedano in tega se brezdomci zavedajo. Na nesramne posameznike pa naletiš povsod, ne le v Ljubljani in ne samo zvečer, ko greš na sprehod ali v Dramo.

Od parlamentarnih volitev nas loči samo še eno leto, zato sumim, da se bodo »ogroženi« Slovenci še glasneje javljali, kajti več kot očitno je, da jih ne motijo naključni nesramneži, ampak priseljenci, še zlasti migranti, ki za zdaj živijo v azilnih in drugih zasilnih prebivališčih.

Eden od opozicijskih portalov, ki slove po širjenju nestrpnosti, se je nemudoma postavil Mileni in Vidi v bran, češ da so migranti, ki žive v azilnem domu na Viču, težavni, razmere tam naokoli pa naj bi bile nevzdržne. Za sosede. One, ki se sicer najraje skrijejo v anonimnosti, čeprav trdijo celo, da slovenska policija pomaga aktualni oblasti prikriti dejansko stanje na terenu. Možno. Ali pa ne.

Strinjam se, da integracija prišlekov v Sloveniji ni idealna. V nobeni evropski državi ni tako dobra, da bi jo dajali za zgled, a sem kljub temu mnenja, da bi morali Slovenci in Evropejci pokazati več sočutja do ljudi, ki so morali na trnovo pot, da jim je uspelo priti v Unijo.

To ne pomeni, da moramo prenašati neprimerno obnašanje nekaterih in ga opravičevati z »drugo kulturo«, ne, več empatije pomeni zlasti to, da migrantom pomagamo, da se čim hitreje naučijo slovenskega jezika ter poprimejo za delo ali se lotijo šolanja. Zavržno je ljudi strpati v azilni dom ter jih prepustiti usodi.

Konec druge svetovne vihre so se številni Slovenci, bodisi kolaboranti z nacisti bodisi drugače misleči, pred maščevalci zatekli v Argentino, kjer še dandanes bivajo njihovi potomci, ki tvorijo močno slovensko diasporo. Verjetno ni treba poudarjati, da so to Janezovi volivci, ki so hitro pozabili, kako so nekoč tudi oni bili migranti. Očitno so ti ljudje zgodovinska dejstva že pozabili, glede na to, da se - kot kaže - iz njih niso nič naučili. Tragično.