Irena Štaudohar: Več kot polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto. Povsod po svetu največ beremo ženske, tudi v Sloveniji je tako (INTERVJU)

Novinarstvo ni bilo vaša prva izbira?

Ne čisto. Čeprav sem od majhnega sanjarila, da bi bila vojna dopisnica – rada sem brala Hemingwaya - sem se v gimnaziji zaljubila v gledališče, naredila sprejemne izpite na AGRFT in se vpisala na dramaturgijo. Delala sem z različnimi režiserji, predvsem na neodvisni sceni, zdelo se mi je namreč, da v gledaliških institucijah dramaturge zaprejo v arhiv, kjer urejajo gledališke liste in jih ne spustijo na svobodo. A nastajanje predstave je vedno tudi zelo dramatično in polno konfliktov, brskanje po duši in seveda tudi polno neverjetno posebnih ljudi. Neskončno težko je narediti dobro predstavo, in dramaturg je mnogokrat tudi nekdo, ki umirja strasti in je rama za jokanje režiserjem in igralcem. Še preden sem odšla v novinarstvo, sem nekaj let urejala revijo Maska, kar je bila spet nova izkušnja, in takrat sem precej potovala po svetu in spoznavala mednarodno sodobno gledališče. Prav zaljubljena sem bila v gledališke predstave Jana Fabra, Boba Wilsona, Pine Bausch …

Sčasoma sem začela pogrešati individualnost, to, da se sama podpišem pod svoj tekst, to, da sem sama odgovorna za svoje delo, to, da sama pišem v svoji sobi. V meni živi neka dvojnost, rada delam v skupini in zelo rada imam tudi samoto.

Umetnost ste nekako potegnili v novinarstvo, vaši teksti so poetični, vanje vezete citate znanih ljudi, pišete o žabah, o drevesih, o knjigi, ki ste jo prebrali.

Najraje pišem eseje o knjigah. Res veliko berem in tudi izkušnja dramaturgije me je naučila, kako je treba napenjati gledališki lok. Dramaturgija je nekaj, kar ima začetek, vrhunec, razplet , zato se mi zdi, da na takšen dramaturški način pišem tudi svoje članke. Zanima me zgodba.

Ko sem preučevala ženske, o kateri pišem v svoji knjigi, sem videla, da je njihova skupna lastnost, da so zelo dolgo živele,a tudi to, da so imele več življenj v svojem življenju. Pravzaprav niso nikoli obupale nad ljubeznijo, in četudi so bile nesrečne, so preživele te ljubezni in so bile potem še močnejše.

Novinarstvo se tako ali tako vrti okoli zgodb. Vsak dober novinar bi moral uporabljati dramaturški lok, ki bi gledalca in bralca potegnil v materijo, tudi na televiziji ob pripovedovanju zgodb.

S tem se zelo strinjam, mislim, da so naši možgani narejeni tako, da ljubijo zgodbe. Ko zaslišiš, da nekdo pripoveduje nekaj zanimivega, se boš zmeraj ustavil in prisluhnil, četudi se ti še tako mudi. Dobri časopisi in revije so tako kot knjige, zame prostori za zgodbe. Verjamem v prihodnost časopisov in v to, da imajo ljudje radi daljše in poglobljene članke. Morali bi časopise spet narediti vznemirljive, privlačne. Tako lepo je v Italiji videti ljudi, ki v bistroju srkajo kavico in berejo časopise.

Se imate potem bolj za pripovedovalko zgodb ali novinarko?

Za novinarko, seveda. Zanimajo me dejstva, ki pa jih lahko napišeš suhoparno ali zgodbarsko. Pišem za Sobotno prilogo Dela,  tam imam priložnost pisati daljše eseje, za katere je včasih teden dni, kolikor imam časa zanje, premalo, zato velikokrat nastajajo tudi ponoči. A ko me neka tema potegne vase in ko jo začnem raziskovati, sem kot v transu. Rada imam svoj poklic in to se mi zdi kar velika dragocenost. 

Ne samo vi, ogromno Slovencev piše, a statistika glede branja na drugi strani pa je porazna.

Mislim, da Slovenci premalo beremo, čeprav imamo predvsem okoli kulturnega praznika polna usta besed o tem, kako pomemben je naš jezik, da je kultura naša identiteta in podobne patetike. Praksa je drugačna. Več kot polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto, le štiri odstotke pa je takih, ki knjige kupujejo. Glede branja smo skoraj na dnu evropske lestvice. Francozi na primer preberejo približno sedem knjig na leto, Francozinje pa deset.  Dejstvo je, da povsod po svetu največ beremo ženske, tudi v Sloveniji je tako. Imamo pa zelo dobro založene knjižnice. Ko sem po Sloveniji predstavljala knjigo Kaj hoče ženska?, sem bila zelo navdušena – nad ljudmi, ki delajo v knjižnici, nad tem, koliko ljudi prihaja na takšne dogodke, kako so te knjižnice lepe in žive. Knjižnice so danes res prijetna in pametna zatočišča.

V najini mladosti knjižnice niso imele takšne vloge. Spomnim se, da je tam vedno morala biti tišina.

Statistika o bralnih navadah govori eno, po drugi plati pa me preseneča, koliko ljudi obiskuje knjižnice. In da sploh ni bilo te pregovorne tišine, saj so ljudje po literarnih večerih še ostali in smo veliko klepetali. Zdelo se mi je, da ogromno berejo.

Tudi na slovenskih lestvicah najbolj branih knjig se je zgodil velik preobrat. Prej so bili na prvih mestih vedno avtorji tujih uspešnic, danes so jih zamenjale uspešnice slovenskih avtorjev.

To se mi zdi res zelo pomemben preobrat. Tudi druge stvari so se spremenile – še pred nekaj leti so bile komisije za različne literarne nagrade veliko bolj konservativne, včasih je bilo skoraj bogokletno, da bi recimo nagrado kresnik dobila kriminalka. Nagrade so dobivali le »resni« romani. A so se stvari spremenile.  Tadej Golob ga je recimo dobil za Jezero. Tudi biografski roman Cavazza Vesne Milek ni prišel niti med prvih pet finalistov, čeprav je bil velika uspešnica, saj naj biografije ne bi dobivale nagrad. To je bilo pred nekaj leti, danes so biografije in tako imenovana avtofikcija izjemno razvejen in neskončno pomemben žanr. V tujini s tem niso imeli težav. Ko sem se pogovarjala z norveškim avtorjem kriminalk Jojem Nesbom, mi je povedal, da so skandinavske kriminalke tako dobre in popularne tudi zato, ker so jih od nekdaj pisali tudi »resni« pisatelji in ker ta žanr v njihovih državah nikoli ni veljal za manj vrednega, tako kot je pri nas. A stvari se k sreči spreminjajo, tu je Tadej Golob, zdaj še Irena Svetek, odlična avtorica kriminalk …

Od pisanja esejev do pisanja knjig je zelo kratek korak …

Govorite o mojih knjigah? Da, svoje eseje sem sestavila v knjige. Nekatere sem že objavila v Sobotni in sem jih priredila, mnoge druge sem napisala na novo. Esej kot forma mi je všeč, ker si ga je zamislil renesančni filozof Monatigne, ki je v njih pisal tako o svojih brkih kot o smislu življenja. Moji prvi knjigi esejev sem dala naslov Magija za realiste in jo posvetila vsakdanjim stvarem, za katere se včasih sploh ne zavedamo, da jih imamo in kako posebne so, a zaradi njih smo lahko boljši ljudje.  Pisala sem o spominu,  ljubezni, čutilih, času, sreči, delu, samoti, ustvarjanju … Drugo knjigo sem posvetila ženskam. V njej pišem o zanimivih pisateljicah, filozofinjah, slikarkah, popotnicah … Od Colette do Hannah Arendt, od Karen Blixen do Jeanne Moreau. Vse so iskale svobodo in so živele tako, kot so želele. Pred kratkim je izšla še tretja knjiga o čudežu vrtnarjenja z naslovom Fižolozofija. Ko sem imela vrt, sem namreč pisala kolumne za Nedelo, ki so mi bile za inspiracijo za to knjigo, ki je samoizpovedna in poetična hkrati. Tako kot je vrtnarjenje lahko romantična stvar, je po drugi strani povezana predvsem z delom.

Koliko časa pišete knjigo? Od ideje do zadnjega stavka?

Knjiga o ženskah je zelo obsežna, zanjo sem potrebovala tudi veliko branja, raziskovanja, ta o vrtu pa je nastala precej hitro in iz čistega užitka. Čeprav, če pomislim … sem tudi to pisala kar precej časa. Več ko brskaš okoli kakšne teme, več novih stvari odkriješ, potem pa je pomembno, da se tudi odločiš, kdaj boš nehal pisati, ker jo lahko drugače pišeš sto let. In potem ko izide, se mi vedno zdi, da začne živeti svoje lastno življenje.

Pohištvo je na primer še vedno narejeno po nekem standardu, ki omogoča moškemu, visokemu 180 centimetrov, da lahko doseže najvišje police, ženske sploh nismo vračunate v to. Tudi teste varnostnih pasov delajo na moških lutkah. Če ženska doživi nesrečo, je zaradi tega lahko veliko bolj poškodovana kot moški.

Pisanje, knjige in vrt, so to vaše največje strasti? Takole ste zapisali … ko ima prste na tipkovnici in ko z njimi rije po zemlji, je sama s svojimi mislimi, skoki iz poezije, metafore, zgodba o gnoju in razpadanju …

Strasti imam še kar precej, med drugim tudi za strast. Ampak, da, rada pišem, berem, vrta sicer nimam več in vrtnarim pri mami. Ampak imate prav, da v knjigi o vrtu veliko pišem tudi o razpadanju in humusu, morda tudi zato, ker mi je bila vedno všeč Balzacova misel, da je lenoba humus modrosti.

Ali drugače, samo iz dolgega časa se rodi kreativnost.

Dolgčas mi je bil vedno všeč in sem o njem tudi veliko pisala. Danes se mi zdi, da v njem ne znamo tako uživati kot nekoč. Če danes otrok reče, da mu je dolgčas, se začnejo vsi truditi okoli njega, da bi ga zabavali. Naj mu bo dolgčas! Naj gleda oblake in naj mu misli letijo okoli glave kot lastovke, le tako se bo razvijala njegova domišljija. V Angliji obstaja zanimivo gibanje o dolgočasju, delala sem namreč intervju z njegovim ustanoviteljem Tomom Hodgkinsonom, ki je avtor mnogih knjig o lenobi.

Poučevanje o kreativni lenobi ali izogibanju delovnim nalogam?

Oboje. On pravi, da je lagodnost znak svobode in da nas kapitalizem ves čas samo žene.Tako lepo mi je pripovedoval o tem, kako smo včasih s prijatelji šli na kosilo in tako strastno klepetali, da se je kosilo podaljšalo v večerjo in potem v večer, ko smo šli v kakšen klub plesat. Dobro se spomnim takšnih dni. Zakaj smo se odpovedali tem užitkom? Hodkingson ima tudi zanimivo šolo, v kateri udeležence učijo same uporabno neuporabne reči – igranje ukulela, kako nagačiti živali, šivanje gumbov, na pamet se učijo poezijo …. Želi uresničiti misel Oscarja Wilda, ki je dejal, da je namen umetnosti to, da razbije monotonijo vsakdana, tiranijo navade in suženjstvo predpisanih norm.

Največji zagovorniki lenobe so bili najbolj kreativni ljudje, pravi, od Johna Lennona do Friedricha Nietzscheja. Lenoba je čas, ki si ga vzameš zase. Tudi obrtniki so v preteklosti živeli bolj lagodno. Recimo čevljar – ko je padal dež, je delal, ko pa je bilo sonce, je vzel ribiško palico in šel na ribolov. Zakaj smo se odpovedali tej izbiri? Kdo nam je danes vzel ta čas?

Osemurni delovnik, kapitalizem.

Ja, ampak morda pa se moramo temu upreti, pa naj zveni še tako anarhistično. Tudi vrtnarjenje je čas, ki ga ukradeš vsakdanu, saj se čas na vrtu absolutno podaljša.  Glede vrtnarjenja moram povedati, da sem čisti amater. Zdi se mi, da v tej knjigi bolj odseva moja ljubezen do narave, opazovanja ...

Tudi do vrta. Rekli ste: vrt je popolni krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca … Tisti, ki nimamo tega prvinskega stika z zemljo, recimo blokovski ljudje, kot sem sama, mi se moramo ljubezni do zemlje naučiti. Opažam, da imamo v mestu mnogi ljudje raje parkirišče tam, kjer je nekoč bil vrt.

Ljubljana naj bi bila zeleno mesto, a so tu parkirišča bolj pomembna od dreves. Glede moje ljubezni do vrtnarjenja pa imate prav, povezana je z mojim otroštvom, zato sem knjigo posvetila mojima starima mamama, ki sta me vse naučili o vrtu, ko sem ju samo opazovala. Ko sem bila v otroštvu na počitnicah pri stari mami, sem namreč vedno sedela nekje na obrobju njenega gartelca in dobro se spomnim, kako je ona v tišini delala in bila s svojimi mislimi, meni pa se je zdela neskončno srečna. Ta slika se mi je zelo usidrala v spomin, zdi se mi, da o vrtnarjenju veliko vem že od nekdaj ne da bi me kdo učil, to je bilo vedno v meni. Moja mama je velika ljubiteljica narave. Midve sva bili od nekdaj sami, moj oče je namreč umrl, ko sem bila čisto majhna. Da bi me zamotila, mi je vedno zelo veliko predavala, naučila me je imena zvezd, ptic, dreves … Vedno me je tudi zelo zanimalo, kaj se na vrtu dogaja pod zemljo. Tega sploh ne vemo. Tam se dogajajo res pomembne stvari – deževniki, mikroorganizmi, krti … Vrt je kozmos in ni čudno, da v knjigi veliko govorim o Voltairu, ki je v svojem znanem delu Kandid ali Optimizem napisal, da mora vsak obdelovati svoj vrt in tudi on je govoril iz lastnih izkušenj, saj je bil strasten vrtnar. Tudi grška filozofija se je rodila na vrtovih, saj imajo nekatere šole celo imena po vrtovih, na katerih so nastale. Isto je v zenbudizmu, spet se vse dogaja v nekem drugačnem vrtu, vrt je bil vedno prostor za meditacijo.

Še vedno smo ujete v patriarhalne odnose, kar smo lahko videli prvi trenutek, ko je nastopila pandemija. Čez noč smo se spet spremenile v gospodinje, učiteljice, perice, kuharice … vse te stvari, proti katerim smo se borile, so se vrnile, in to v istem dnevu.

Včasih je veljalo, da hiša brez vrta ni hiša. Danes je teh vrtov čedalje manj.

Ravno zadnjič sem se peljala po Avstriji, tam imajo lične hiše, ogromno cvetja na oknih, nimajo pa vrtov. Pri nas je bilo včasih tako, da so tudi v blokih imeli vrtove okoli stavbe. Vsakemu stanovanju je pripadalo toliko in toliko metrov zemlje, danes na teh mestih rastejo parkirišča. Če bi bila Ljubljana res zeleno mesto, bi bilo tudi več vrtov, več zelenja in manj parkirišč. Mislim tudi, da bi bilo potrebno vsa drevesa v mestu zavarovati. Po svoje vrtovi tudi naša prihodnost, očitno je, da prihaja velika prehrambna kriza. A kot država glede tega nikoli nismo imeli vizije.  Recimo Semenarna ni več slovenska, prodali smo tudi vso industrijo za predelavo hrane, največ Hrvatom, ki imajo očitno boljšo vizijo kot mi. Evropska kmetijska politika je zelo slaba. To vem, ker sem veliko pisala o pticah. Kmetje dobijo toliko in toliko subvencij, če posejejo toliko in toliko polj koruze, s katero sicer nimajo kaj početi, a ker so prejeli subvencije, morajo to narediti. Društva za opazovanje ptic potem z evropskimi sredstvi odkupi to njivo zato, da je kmet ne obdela in da imajo potem ptice, ki gnedzijo na tleh, recimo kosec, svoj življenjski prostor.  A ni to absurdno?

Groza me je tudi, ko vidim naše obvoznice. Vsako mesto ima velikansko obvoznico, za katero žrtvujemo toliko in toliko rodovitne zemlje, toliko in toliko gozdov. Kakšna potrata narave! Na Škotskem na primer manjša mesta nimajo obvoznic, temveč nekakšna krožišča, ki odlično delujejo. Slovenci vedno mislimo, da imamo neskončno veliko narave. Ne, nimamo je. Nimamo zelene politike, zato nismo moderna država. Slovenci zaradi zastrupljenega okolja marsikje umirajo mlajši, obolevnost za rakom je pri nas med najvišjimi v Evropi, narava je, predvsem zaradi intenzivnega in strupenega kmetovanja, izjemno ogrožena in živalske vrste izumirajo z veliko hitrostjo. V zadnjih 25 letih se je na primer populacija travniških metuljev pri nas zmanjšala kar za 60 odstotkov. Imeli smo referendum za čisto vodo,  da smo pred ministrom za okolje zavarovali naravo – to vam vse pove o tem ministrstvu.

Občutek imam, da je bila vaša knjiga Kaj hoče ženska? v javnosti zelo dobro sprejeta.

Ja, res je. Odkar je izšla lani junija, je na lestvici najbolj branih knjig. Berejo jo predvsem ženske, in kot mi pripovedujejo, jo velikokrat podarjajo svojim prijateljicam. A berejo jo tudi moški, zanimivi moški. To je knjiga o tem, na kakšen način vse so ženske iskale svojo svobodo, kako so se morale nekoč boriti za to, da so bile lahko slikarke, filozofinje, pisateljice, in ne le žene in mame.

Zakaj nas tako zanimajo ženske, ki so spreminjale svet?

Zato, ker nas lahko navdahnejo.

Se potem še vedno počutimo nesvobodne?

Absolutno. Še vedno smo ujete v patriarhalne odnose, kar smo lahko videli prvi trenutek, ko je nastopila pandemija. Čez noč smo se spet spremenile v gospodinje, učiteljice, perice, kuharice … vse te stvari, proti katerim smo se borile, so se spet vrnile, in to v istem dnevu. Poglejmo, kaj se dogaja s splavom po svetu. Za pridobljene pravice se bomo morale, kot kaže, ženske boriti znova.

Vsa ta pravila so tako ali tako postavili moški. Zakone o splavu pišejo moški, cerkev vodijo moški.

Ostareli zafrustrirani moški pišejo zakone in vodijo države. Upam, da se bo z novo vlado kaj spremenilo, tudi zato, ker je v njej več žensk. V knjigi, če se vrnem nazaj, so me zanimale svobodomiselne ženske, in samo njihova življenja so posebne zgodbe, ki se jih splača prebrati. Vedela sem, da bom začela knjigo z zgodbo o Diane Athill, bila je angleška pisateljica, urednica, šele pri svojih 40 letih je začela pisati knjige, dočakala je 102 leti. Esej o njej se začne s stavkom iz njene knjige, saj je nekje pri 90 rekla, da preden gre spat, ne šteje ovac, da lažje zaspi, temveč moške, s katerimi je spala. To je res vitalna zgodba.

Podobno izjavo sem slišala pri pokojni hrvaški kolumnisti Žuži Jelinek, ki je rekla: kurba ni nič drugega kot ženska z miselnostjo moškega.

Kdo določa, kaj je lahka ženska? Moški. Ampak Athillova o sebi ni razmišljala kot o lahki ženski, bila je pač ženska. Zaljubljena, srečna, nesrečna, mirna, divja, udomačena, močna ... Vodilo te knjige je bila tudi misel Glorie Steinem, ameriške feministke, ki je rekla, da jo je feminizem naučil tega, da ti ni treba živeti tako, kot živijo vsi drugi.

Obe veva, da je danes izraz feminizem lahko kompliment ali pa tudi žaljivka. Kakšen odnos imate vi do feminizma?

Absolutno se imam za feministko, sploh zato, ker, kot sem že povedala, se je treba vedno znova boriti za svoje pravice. Brez naših sester feministk, ki so se borile za nas, bi bil svet veliko slabši. A če sem feministka, to še ne pomeni, da nimam rada moških ali da jih sovražim.

Morda se bo z novo vlado kaj premaknilo tudi na tem področju. V prejšnji vladi smo imeli samo eno ministrico, ženske, ki sestavljajo 40 odstotkov  tokratne vladne ekipe, pa so že pokazale, da se bodo borile za svoje pravice, četudi z rdečimi petkami.

V prejšnji vladi me je močno motil način govora, veliko je bilo mizoginije, seksizma, šovinizma, mislim, da ni bilo naključje, da se je potem taka dikcija razrastla tudi po družbenih omrežjih. Žal mi je, da te nestrpnosti nihče ni bolj javno izpostavil in obsodil. Na vsak šovinizem, ki pride iz ust politikov, bi morali odgovoriti.  Včasih je obstajal urad za enako politiko, ki je na takšne deviacije zelo hitro reagiral. Pri nas je še vedno tudi veliko nasilja nad ženskami, skorajda vsak mesec partner umori svojo partnerko, ki ga je želela zapustiti, se ločiti od njega. Statistika teh umorov je pri nas grozljiva.  

Tudi svetovna zgodovina pozna večinoma samo moške. Žensk ni ne v zgodovini, ne v umetnosti, ne znanosti … ženska kot ustvarjalno bitje takrat sploh ni obstajalo.

Šele zadnje čase odkrivamo to tako imenovano pozabljeno polovico, umetnice in znanstvenice, ki  nikoli niso prišle niti v učbenike, niti v zgodovinske knjige. Ni tako dolgo, ko je pri nas izšla knjiga Caroline Criado Perez Nevidne, ki odkriva, da še vedno živimo v izrazito moškem svetu. Pohištvo na primer je še vedno narejeno po nekem standardu, ki omogoča moškemu, visokemu 180 centimetrov, da lahko doseže najvišje police, ženske sploh nismo vračunane v to. Tudi teste varnostnih pasov delajo na moških lutkah. Če ženska doživi nesrečo, je zaradi tega lahko veliko bolj poškodovana kot moški. Ali pa to, teste za zdravila za ženske bolezni delajo na moških samcih. Ženski infarkt je drugačen od moškega. Me pri infarktu čutimo bolečino v trebuhu, moški pa v prsih, a ženski simptomi veljajo za atipične. Se pravi, ženske ves čas živimo v moškem svetu, sploh kar se tiče vsakdanjega življenja.

Ali je torej ženska lahko zaljubljena, srečna in svobodna?

To tudi mene zanima. Mislim, da je vsaka zgodba drugačna, zato nočem posploševati. V knjigi recimo pišem o Doris Lessing,  ki je živela v Afriki, potem pa se je odločila, da bo pisateljica in je odšla v London. V Afriki je pustila dva otroka, saj je bila v zelo nesrečnem zakonu. To je bila njena velika bolečina, kasneje so jo novinarjii veliko spraševali predvsem o tem. Moškega pisatelja verjetno ne bi.  Ženske umetnice in znanstvenice so morale vedno kalkulirati in  e vijugati med materinstvom in ustvarjanjem, in danes ni nič drugače, če želijo uveljavljati svojo kariero. Doris je bila zelo samostojna ženska, uspešna, močna avtorica, ampak ko se je zaljubila, se je popolnoma predala in pozabila na svobodo. In vedno se je zaljubljala v napačne moške, ki so jo potem prizadeli. Iskala je svobodo, iskala pa je tudi popolno ljubezen in pripadnost.

Ko sem preučevala te ženske, sem videla, da je njihova skupna lastnost, da so zelo dolgo živele in tudi to, da so imele več življenj v svojem življenju. Pravzaprav niso nikoli obupale nad ljubeznijo, in četudi so bile nesrečne, so preživele te ljubezni in so bile potem še močnejše. Všeč so mi bile tudi zato, ker so sicer preživele te svoje nesrečne ljubezni in se nič niso naučile iz tega, kmalu so se zaljubile znova.

Ljubezen je še vedno najmočnejša sila, ki nas vleče naprej. Ne samo ljubezen do moškega, tudi ljubezen do otrok, vrta, knjig, glasbe … ljubezni je več vrst.

Ko si starejši, postaneš bolj neodvisen, ta ljubezen postane drugačna. V našem jeziku imamo zelo malo izrazov za ljubezen, na primer Eskimi imajo 96 besed zanjo. Vsaka označuje drugo vrsto ljubezni.

Ljubezni je več vrst, se strinjam. Ljubezen do družine je neverjetna stvar. V knjigi pišem o milenijski pisateljici Dolly Alderton, ki je cela svoja dvajseta leta iskala ljubezen in moškega, ki bi jo osrečil, a je na koncu spoznala, da so njena največja ljubezen njene prijateljice. Ljubezen je tudi uživanje v samoti. Tu je ljubezen do živali, narave. Strinjam se z Dolly Alderton, da so prijatelji velikansko darilo v našem življenju, prijatelji nas poznajo kot malokdo in nas imajo radi tudi, kadar smo krhki. Je še kaj lepšega, kot zvečer srkati dobro vino in se krohotati s prijateljicami?

BIOGRAFIJA

Irena Štaudohar prihaja iz Novega mesta, Ljubljana je zdaj njen drugi dom, pravi. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je končala študij dramaturgije. V začetku 90. je urejala gledališko revijo Maska, kot dramaturginja in avtorica dramskih tekstov je sodelovala z različnimi domačimi in tujimi koreografi in režiserji. Več let je sooblikovala program mednarodnega festivala Mladi levi in kot publicistka sodelovala z različnimi slovenskimi časopisi in revijami. Nekaj let je bila tudi urednica Sobotne priloge Dela, kjer zdaj dela kot novinarka. Po svojem prvencu Magija za realiste, za katerega je bila nominirana za Rožančevo nagrado, je lani objavila odmevno knjigo življenjepisnih esejističnih portretov Kaj hoče ženska?, s katero je večino leta prebila na lestvici najbolj prodajanih knjig in bila nominirana tudi za naj knjigo leta lanskega knjižnega sejma. Na začetku letošnje pomladi je izšla tudi njena nova knjiga Fižolozofija, v kateri iz različnih perspektiv premišljuje o vrtu in kaj pomeni sodobnemu človeku.

INTERVJU JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN V POLETNI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA