Lea Colner, ravnateljica šole na Švedskem: Švedi znajo uživati v majhnih stvareh

Edina Slovenka, ki je postala ravnateljica osnovne šole na Švedskem.

Kolikor mi je znano, sem zaenkrat edina. Na Švedskem vodim vrtec in šolo.
 
Kako imate na Švedskem urejen šolski sistem, imate tudi vi devetletko?

Obvezno šolanje na Švedskem je sestavljeno iz male šole (predšolskega razreda) za otroke pri šestem letu starosti in devetletnega osnovnega šolanja, ki ji sledi. To pomeni, da imamo na Švedskem desetletni obvezni program osnovnega šolanja. Srednja šola oz. gimnazija pa potem traja tri leta.

Kako pa je prišlo do tega, da ste postali ravnateljica?

Nisem se odselila na Švedsko z mislijo, da bom nekoč postala ravnateljica. Prepustila sem se toku, ki ni bil vedno najlažji. Pot je bila zanimiva, tja me je odnesla ljubezen, po nekem spletu okoliščin pa je naneslo, da so me pred tremi leti poklicali v glavno pisarno v Stockholmu, kjer mi je moj današnji šef ponudil pozicijo ravnateljice. Takrat sem občutila vsa občutja za katera sploh nisem vedela, da obstajajo. Mešanica občutij je bila predvsem zaradi odgovornosti, ki jo čutim do otrok, do staršev, kolektiva, vodenja ekonomije, do vseh udeležencev učnega procesa, zakonodaje, vsega kar prinese ta pozicija. Na Švedskem je zanimivo, da ravnateljstvo ni mandat za določen čas ampak je delo za nedoločen čas. Odvisen si od rezultatov in dejansko moraš ves čas kvalitetno delati, da si konkurenčen, ker je konkurenca med šolami kar velika.  
 
Kako to mislite? Oziroma kakšni kriteriji se pri tem upoštevajo?

Konkurenca se začne že s tem, da starši in učenci sami izbirajo šolo, ki jo bo njihov otrok obiskoval. Na Švedskem nimamo šolskih okolišev in ni nujno, da greš v šolo, ki je blizu tvojemu domu. Starši se sami odločijo, kam bi otroka radi vpisali, obstajajo čakalne vrste in potem čakajo na sprejem. S takšnim sistemom je prišlo tudi do porasta privatnih šol na Švedskem, ki so več ali manj enako financirane kot javne šole. Vsako leto se moramo izredno truditi, da imamo dobre rezultate in dovolj učencev. Vsak učenec iz svoje občine namreč prinese svoj proračun za šolanje in potem šola razpolaga s tem denarjem.  Če nimaš dovolj učencev, lahko sledi odpuščanje, reorganizacija. Vsako leto avgusta, ko se šola prične, z nervozo odprem seznam razredov, saj nikoli ne veš točno ali se bo izšlo ali ne.

Imate potem šolski sistem podoben ameriškemu, šole zbirajo tudi donacije?

Ne, sploh se mi ne zdi podobno ameriškemu. Švedski sistem je v tem edinstven v svetovnem pogledu, saj so zasebne šole financirane iz javnih sredstev in šola ne zbira donacij.
 
Je torej šolanje na Švedskem brezplačno oziroma ali morajo starši plačevati za učbenike, zvezke, prehrano?

Po zakonu je osnovna šola na Švedskem brezplačna in tega se dobesedno držimo. Starši ne plačujejo ničesar, ne učbenikov, ne svinčnikov, ne radirk. Vse dejansko kupi šola, ravno te dni pripravljam budget za material, ki ga kupimo ob začetku šole. Starši praktično ne plačujejo ničesar, še šolske torbe na naši šoli podarimo vsem novim učencem. Pričakovano je, da starši svojim otrokom kupijo športno opremo, vse ostalo pa financira šola, tudi izleti, malica in kosila so brezplačna.
 
Kot pedagoginji se vam ta sistem zagotovo zdi boljši od našega, v katerem ste tudi delali kot učiteljica?

Ima določene prednosti in slabosti, tako kot slovenski šolski sistem. Tudi na Švedskem ni vse idealno. Če boš vprašal povprečnega Šveda, kaj meni o šolskem sistemu, bo rekel, da bi lahko bil boljši. Zadnja leta je veliko govora o tem, kam gre švedska šola, kaj se dogaja z njo, velik primanjkljaj imamo z učitelji. Pred leti smo imeli manjko okoli 60 000 učiteljev, potem se je švedska vlada precej zavzela za to, zvišali so plače, vabijo ljudi, da se odločajo za pedagoški poklic itd. V zadnjih treh letih, kar sem ravnateljica vidim ogromen preskok, zdaj je lažje najti izobraženo osebje. Pred tremi leti sem imela v kolektivu samo 40% izobraženega osebja, letos imam več kot 90% izobraženih, kar pomeni, da je bilo od zadaj veliko storjenega.

Pri nas ne moreš zaposliti učitelja npr. angleščine, četudi je angleščina njegov materni jezik.

Na Švedskem so delovna razmerja bolj fleksibilna. Če nisi primerno izobražen, vsaj v šolstvu, ne moreš dobiti službe za nedoločen čas. Takšno varovalko so vpeljali v šolstvu, kar pomeni ali se izobrazi za poklic, ki ga opravljaš, ali pa te bo slej ko prej zamenjal izobražen kader. So pa veliko bolj odprti do zaposlitev, če imaš neko znanje, neke kompetence, četudi nimaš uradnih papirjev zanje.
 
Kje je poklic učitelja bolj spoštovan, na Švedskem ali pri nas?

Zdi se mi, da je tako v Sloveniji kot na Švedskem precej podoben odnos do učiteljev. V resnici sem samo enkrat v življenju dobila res pristen vtis, da sem spoštovana zaradi učiteljskega poklica. Zgodilo se je v Vietnamu, ko sem se v taksiju peljala proti neki mednarodni šoli in me je taksist izredno spoštljivo nagovoril, če sem učiteljica. Opravljanje ravnateljskega poklica pa je na Švedskem zelo spoštovano in znano kot izjemno zahtevno delo
 
Šolsko reformo čakamo že desetletja, zdi se, da se nikamor nič ne premakne. Kaj bi po vaše morali v naši miselnosti spremeniti, da bi izboljšali naše šolstvo?

Slovenska šola je, meni osebno, predvsem preveč storilnostno naravnana. Veliko stvari počnemo zato, ker jih pač moramo početi. Pogosto se mi zdi, da se ne znamo ustaviti in reflektirati zakaj to počnemo in čemu je to namenjeno, kam vodimo našo šolo in otroke in kaj dejansko bodo ti otroci čez deset, dvajset let potrebovali od tega znanja. Pogosto počnemo in ponavljamo stvari brez da bi premislili ali je to sploh še smiselno. To se mi zdi tu bolj urejeno, smernice s strani Švedske nacionalne agencije za izobraževanje so natančne, direktne in sovpadajo s časom v katerem smo. Zelo hitro se odzivajo na aktualne izzive, s katerimi se v šolah soočamo, kot je denimo priseljevanje, vojne, globalne spremembe, kulturne razlike … Ogromno poučevanja je usmerjeno v izobraževanje in poučevanje za tovrstne izzive in zdi se mi, da otroke tu drugače opremimo za tovrstne izzive in njihovo prihodnost. V Sloveniji se mi zdi, da že v vrtcu otroke velikokrat skušamo uokviriti, postaviti v nek pričakovan kalup. Tukaj nisem doživela, da bi mojim otrokom kdo rekel, glej, da ne bo šel z barvico čez rob, pa da bo lepo za mizo risal. Slovenska šola rabi več prožnosti, avtonomije. Na Švedskem denimo razpored ur predmetnika sestavi šola sama, nimamo normativov, ravnatelj jih sam postavlja. Če vidi, da je v nekem razredu recimo več otrok s posebnimi potrebami, lahko naredi dve manjši skupini. Ali obratno. Na Švedskem imaš kot ravnatelj in pedagog več svobode in avtonomije.

Naši šolniki leta hodijo na razna izobraževanja v skandinavske države, nisem opazila, da bi se kaj drastičnega spremenilo v naših šolah. Koliko časa švedski otroci recimo preživijo v razredu?

Zdi se mi, da so otroci v Sloveniji vsaj v nižjih razredih, krajši čas v šoli. Šestošolec na primer konča šolo okoli dveh, dvakrat tedensko imajo pouk do tretje ure. Potem imamo organizirano podaljšano bivanje do pol šestih, večinoma tam ostanejo otroci do tretjega razreda. Starejši otroci gredo po šoli sami domov.  Šola na Švedskem mora biti odprta glede na potrebe staršev. Domačih nalog skoraj nimamo, enkrat tedensko dobijo nalogo iz matematike in švedščine, pa še za to imajo čas en teden, da jo naredijo. Te naloge so bolj v smislu, da imajo otroci neko odgovornost, da se držijo dogovorjenih rokov in domača naloga ni tako pomembna zadeva kot je v Sloveniji. Nekatere šole nalog sploh nimajo. Mi smo v zadnjih letih na šoli prejeli veliko obiskovalcev tudi zato, ker smo bili izbrani med 100 najboljših šol na svetu z našim delom in poučevanjem za trajnostni razvoj in Agendo 2030, in med 5 najbolj trajnostnih šol na Švedskem.
 
Kako vas je kolektiv sprejel, so imeli zadržke, ker ste iz druge države?

Mi smo mednarodna šola, imamo otroke in učitelje z vseh kontinentov. Ta drugačnost in multikulturnost nas v resnici bogati in sama dejansko res zaživim v mednarodnem okolju. Na Švedskem je to nekaj povsem običajnega. Ko srečam ravnatelje na študiju ali drugih srečanjih sem resda obdana s skoraj samimi Švedi, nekateri izmed njih imajo sicer korenine tudi kje drugje kot zgolj na Švedskem, vendar se ne sprašujejo, kako to, da sem kar ravnateljica na Švedskem. Odločitev sprejmejo glede na tvoje sposobnosti in se ne ukvarjajo s tvojim ozdajem, oziroma ozadje velikokrat celo vidijo kot nekaj kar prinaša dodano vrednost podjetju, organizaciji.

Kaj vas je ob selitvi v to skandinavsko deželo najbolj presenetilo?

Včasih imam občutek kot, da sem že celo življenje na Švedskem. Šele po določenih letih življenja na Švedskem sem začela reflektirati razlike med nami. Vedno sem šla z nekim tokom, nisem se ukvarjala z razlikami. Niti tema me ni tako presenetila, saj sem jo doživela že, ko sem na Švedskem študirala. Zdaj pa jo ob obilici dela sploh več ne opazim. Presenetilo me je morebiti to, da pomlad kar ne pride. Marca, ko bi si jaz želela že več toplote, nas skoraj vsako leto preseneti še kakšen sneg. To pa priznam, da opazim.

Je res kaj te pregovorne depresije med ljudmi, ko so dnevi enaki noči?

Absolutno, tudi sama opažam na svojem kolektivu drugačno dinamiko novembra kot recimo spomladi. Pozimi iz njih več stvari vlečem in motivacija pri nekaterih drastično pade. Na Švedskem se o depresiji govori zelo odprto, včasih se zdi, da je nekaterim kar v izgovor.
 
Za švedske otroke je normalno, da polovico časa v šoli, vrtcu navkljub slabim vremenskim razmeram preživijo na prostem. Mi se zapiramo v hiše, ko pade prva kaplja dežja.

To je bilo res prijetno presenečenje. Ko sem prišla na Švedsko sem hitro ugotovila, da se otroke oddaja zunaj, četudi je recimo zunaj zelo hladno. Nekje pri -15 se odločimo, da bomo zjutraj odprli v notranjih prostorih. In potem so otroci zunaj dokler se program v vrtcu ne začne, največkrat pa kar na prostem ostanejo. Meni je fantastično, da otroci plezajo, skačejo, prihajajo umazani domov, to je tu normalno. Spomladi sem imela na obisku učitelje iz Grčije in me je ena učiteljica vprašala: ”A vi imate pa kar na šolskem dvorišču to veliko skalo? Pa veste, kako je to nevarno za otroke?!” Ta skala je bila tam vedno, je del narave in odločili smo se, da bo ostala del igrišča. Otroci ves čas visijo in skačejo s te skale in sploh nisem pomislila, da ne bi bila del našega igrišča.  

Smo mi na jugu potem preveč zaščitniški do otrok?

Postajamo preveč zaščitniški in ves čas razmišljamo, kaj vse gre lahko narobe. Tudi na severu je tako.
 
So tudi vaši otroci pozimi, ko so bili v vrtcu, spali v vozičkih na balkonu na minus pet ali več?

Moji otroci so spali veliko zunaj, na mrazu že, ko sem bila doma na porodniški. Če otrok zaspi, ni nenavadno, da ga po sprehodu pustiš pred vrati hiše ali na terasi, dokler se ne zbudi.
 
Pri nas bi imela socialna služba veliko dela.

To je tu povsem sprejemljivo. Veliko družin ima na terasah otroke v vozičkih, kjer spijo popoldanski spanec. Verjamejo, da to pripomore k odpornosti in zdravju otrok.   

Mi smo imeli lani celo afero, po vseh časopisih je pisalo, ker je ena mama pozimi otroka peljala po centru Ljubljane v kratkih rokavih.

Na Švedskem se s tem nihče nekaj bistveno ne ukvarja. Sploh, če vidiš, da gre pač za neko trenutno muho otroka, kot to, da je otrok pozimi želel biti oblečen v kratke rokave. Primera ne poznam, zato ga težko sodim.  Tukaj na otroke gledajo celostno. Če je otrok, je otrok, lahko je tudi nag, če mu tako paše. Če bo recimo prišel fant oblečen v roza barve, bo pač v roza. Tu otrok ne tipizirajo tako kot v Sloveniji, ni toliko pričakovanj družbe, veliko stereotipov sploh spolne uspešno razbijajo. Učno okolje se že od vrtca naprej strukturira, tudi v miselnosti, da je otrok to kar je in se mi prilagodimo otrokom in ne otroci šoli ali vrtcu. Meni se zdi super, da je otrok lahko sprejet takšen kot je, brez nekih stereotipnih pričakovanj, kaj vse bi moral in kako naj izgleda, da bo po pričakovanjih nekoga drugega. V Sloveniji imamo na tem področju še vedno kar nekaj izzivov.

Skandinavska filozofija “hygge”, ki je sicer danska pogruntavščina v smislu vzemi si čas zase, odklopi se, to res živi ali gre samo za urbani mit?

Ta duh, ta filozofija je res prisotna v Skandinaviji. Švedi znajo poiskati svoje trenutke uživanja, ki so na nek način zelo preprosti kljub svoji sofisticiranosti: pitje čaja na spomladanskem soncu, poslušanje glasbe, branje, pletenje … Zelo so znani t.i. petkovi večeri, kot neke vrste obvezno petkovo sproščanje. Ta občutek, ko si prižgemo svečke, brez nekega posebnega razloga, kar tako, ker je petek ali ponedeljek. Prineseš občutek domačnosti, neko umirjenosti v sebe, svojo družino, v dom. Švedi znajo uživati v majhnih stvareh.  
 
Slovenci nismo takšni?

Meni se zdi, da smo bolj površni. Mi hitreje “pičimo” proti neki stvari. Zdi se mi, da gre vse tako hitro in površinsko, ali pa sem samo jaz oseba, ki rabi premislek in globino. Manj je vec. Pogosto se mi zdi, da smo v Sloveniji tudi v privatnem življenju zelo storilnostno naravnani.  
 
Statistične raziskave o zadovoljstvu populacije že leta kažejo iste rezultate in sicer to, da so Švedi najbolj srečen narod. Vi tudi tako mislite?

Se mi zdijo srečni, ja. Čeprav gledam s svojimi slovenskimi očmi ampak ja, na nek zanimiv način so srečni. Kljub svoji pregovorni depresiji. Švedi kot narod so kulturno, geografsko in zgodovinsko že pogojeni s tem, da ne potrebujejo sto ljudi okoli sebe. Ne iščejo neprestano tega hrupa. Zadovoljni so s tem, da je sistem relativno dobro naravnan, da so ekonomsko in socialno varni. Da so spoštovani in da znajo spoštovati. Njih osrečuje, da so sami sebi dovolj. Švedi zaupajo.    

V Sloveniji se mrzlično pripravljamo na novi val korone, ki naj bi nas napadel v začetku septembra. Kako pa se vi tega lotevate na vaši šoli?

Med epidemijo nismo šole zaprli niti za en dan. Otroci in osebje ni nikoli nosilo mask, imeli smo jih na voljo za osebje, če bi kdo želel, nismo pa nikogar silili. Tudi teste smo imeli, če je kdo od osebja želel, da se testira doma. Otroke nismo nikoli testirali, če je že kdo bil pozitiven na testu je ostal doma, ostali otroci so normalno hodili v šolo. Že od samega začetka je bila prisotna miselnost, da je ta virus del nas in naših življenj in da moramo življenja nadaljevati, kar se da normalno. Tudi zdaj, vsaj zaenkrat,  še ne pripravljamo nobenih posebnih ukrepov.  
 
Precepljenost ljudi na Švedskem je visoka, skoraj 90%, v Sloveniji slabih 60%. Kako ste vi videli našo nedavno borbo s kovidom?

V primerjavi s Švedsko so se mi zdeli ukrepi v Sloveniji precej drastični. Zelo vesela sem, da smo na Švedskem lahko imeli odprte šole. A kljub temu na Švedskem vidimo porast učnega primanjkljala, veliko se govori tudi o povečanju psihičnih težav pri otrocih. V Sloveniji je verjamem, da tega še toliko več in z leti se znajo posledice teh ukrepov še bolj izrazito pokazati. Pri takšnih ukrepih je res treba biti previden in šola bi morala biti res zadnja institucija, ki bi se zaprla. Na Švedskem so mnoge zadeve drugače postavljene. Ko dobim recimo inšpekcijo na šolo, oni ne bodo kaznovali in zaprli šole, ker ne delam tega in tega. To ni njihova naloga. Oni pridejo na šolo, pregledajo vse oz. določena področja in dajo priporočila oziroma smernice, kaj bi bilo dobro izboljšati. Potem ponovno pridejo in preverijo aktivnosti. Njihovo primarno delo ni, da bi me ustrahovali ali kaznovali, temveč pravilno usmerjali in z nami konstruktivno sodelovali. Samo tako lahko vsi skupaj napredujemo kot družba. Ustrahovanje družbe vodi v njen propad.