Anže Logar je lahko vse, je dejal njegov predsednik stranke Janez Janša. Prihodnost je svetla, a mora s svojim politični kapitalom ravnati načelno, je pridal. Predsedniku SDS se je zdelo po predsedniških volitvah in vse več ugibanjih tudi v njihovih vrstah, kako bo porabil politični kapital, vredno zamejiti polje delovanja svojega drugega človeka, predsednika sveta stranke.

Medtem ko se premierju Robertu Golobu iz dneva v dan odpirajo nove fronte, se njegov predhodnik Janez Janša ubada s kulturno vojno oziroma kulturnim marksizmom. Tudi samokritično, odprle so se mu oči, ko je prebral knjigo venezuelskega avtorja Alejandra Peña Esclusa Forum São Paulo in kulturna vojna.

Luka Mesec je bil začasni minister za delo – po prvotnih dogovorih in zakonu naj bi bil na čelu novega in malce ali precej (glede na okus) bizarnega ministrstva za solidarno prihodnost. Zdi se, da je bil cilj na tem ministrskem novotvoru ukvarjati se s projekti Levice. Medtem ko bi se z obsežno operativo na ministrstvu bodel Simon Maljevac, bi se tako Mesec posvečal bolj svoji stranki in njenim prioritetam.

Pred dvajsetimi leti je umrl Jože Pučnik, eden najpomembnejših akterjev slovenskega 20. stoletja – četudi ni zasedel pomembnejšega državniškega položaja. Bil je upornik, že v najstniških letih. Kaj je kot gimnazijec zapisal v ilegalni reviji Iskanja?

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je konec minulega leta obula velike čevlje. Malce jo je – ob vsej samozavesti – strah, zato je v njih bolj zadržana, malce se je že opekla – denimo pri koroških Slovencih.

Ko je Dikasterij za doktrino vere oktobra odločil, da je vse, kar so nekdanje redovnice skupnosti Loyola v Sloveniji povedale o zlorabah jezuitskega p. Ivana Marka Rupnika, že zastaralo in zaključil preiskavo, so žrtvam preostali le še mediji. Kako je Cerkev imela svojo priložnost in jo zapravila?

Prav takrat, ko je premier na obisku pri papežu Frančišku govoril o pozitivnem prispevku Katoliške cerkve v družbi, se je v medijsko ospredje prebila afera jezuitskega patra Marka Ivana Rupnika. Kot vedno precej napihnjeno, a tudi z veliko neresnice – tako se je v začetku izjave odzval provincial slovenskih jezuitov. Prijeli smo se za glavo: tako pač ne bo šlo!

Po državnozborskih in predsedniških se je supervolilno obdobje sklenilo z lokalnimi volitvami. Za povrh smo dobili tudi nov državni svet, izvoljen sicer posredno z elektorskimi glasovi. Smo dobro izrabili volitve za menjavo politične generacije? Je zato dovolj že dejstvo, da smo dobili prvo žensko izvoljeno predsednico države Natašo Pirc Musar, poslanci pa so prvič izvolili žensko predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič?

Po obisku novega vodstva Slovenske škofovske konference pri papežu Frančišku sredi junija letos, je bilo iz besed predsednika SŠK novomeškega škofa Andreja Sajeta in predvsem celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, predsednika stalnega sveta SŠK, razbrati, da je bil delovnem srečanju pri papežu veliko govora o transparentnosti upravljanja materialnih dobrin – še zlasti ljubljanske nadškofije.

V adventnem času smo obiskali rektorja Marijine bazilike na Brezjah in gvardijana frančiškanskega samostana p. Roberta Bahčiča. Ne smemo s prstom kazati na nikogar in iskati v tem senzacije, je prepričan naš sogovornik. »Ne živimo od senzacij temveč od iskrenega priznanja. Ko človek poklekne, takrat je res največji, ne ko hodi in je vzvišen. Veseli smo lahko, ko nekdo poklekne in to prizna, Bog bo potem presojal.«

Gre v spopadu med predsednikom vlade Robertom Golobom in notranjo ministrico Tatjano Bobnar res za zdrs dveh novincev v politiki oziroma nepravih politikov? Mar Golob ni znal ali celo ni hotel rešiti zapleta, ki ga – vsaj za navadne ljudi oziroma volivce – niti ne bi smelo biti?

Po zaprtju referendumske fronte se za koalicijo odpirajo nove. Kar je dobro, saj niso toliko povezane z »nagajanjem« največje opozicijske stranke oziroma antijanšizmom. Prihaja čas, da se začne delati na reformah in se denimo ukvarja z zdravstvom.

Svoje poglede na dogajanja v družbi in politiki pogosto posreduje tudi širšemu krogu zainteresiranih in v tem smislu deluje kot intelektualec v javnosti. Pojasnil je, zakaj je z Anžetom Logarjem v igri končanje političnega sloga, ki ga je uveljavil Janez Janša.

Anže Logar je v predsedniški kampanji izjavil, da je nekaka dvoživka – kandidat in poslanec. Obvestil je vodjo poslanske skupine, da kot kandidat ne bo sodeloval pri vsakodnevni politiki poslanske skupine in da torej ne bo dajal podpisov pod zakonodajne iniciative, glasoval bo po lastnem prepričanju, ne tako, kot se je dogovorili s poslanci v stranki. Volitve so minile, ni več dvoživka, vendar ni, denimo, pridal svojega podpisa za izvedbo posvetovalnega referenduma o spremembah zakona o dohodnini.

Skoraj na koncu supervolilnega leta smo. Referendumi so prišli na vrsto na koncu, ko se je – tako je bilo videti glede na lokalne volitve – krivulja volilne udeležbe začela spuščati. Janez Janša kot prvi pobudnik referendumov je računal na višji mobilizacijski potencial volivcev stranke SDS, ki bi prišel do izraza ob nižji udeležbi. Kar se ni uresničilo.

Ob stoti obletnici Mussolinijevega prevzema oblasti v Italiji smo se pogovarjali z zgodovinarjem mlajšega rodu dr. Maticem Batičem, znanstvenim sodelavcem Študijskega centra za narodno spravo. Obrazložil je, zakaj pri fašizmu ne gre za poskus vračanja nazaj, temveč za revolucionarni poskus oblikovanja alternativne modernosti.

Anže Logar je lahko vse, pravi predsednik SDS Janez Janša, njegova prihodnost je svetla, a mora s svojim politični kapitalom ravnati načelno. Kaj je imel s tem v mislih? Gotovo je bilo v Logarjevih nastopih kot predsedniškega kandidata precej pragmatizma in zato manj načelnosti.

Trojni referendum je referendum o vladi Roberta Goloba. Sila nenavadno je ta odločitev prvaka SDS opozicije, da svojemu volilnemu telesu daje upanje na zmago, potem ko je bil poražen na aprilskih volitvah in se vlada ni niti konstituirala po svojih predstavah. Kaj bo storil Janez Janša, če ga spet premaga »vzporedni mehanizem«?

Tudi supervolilno leto (z referendumi to nedeljo) je očitno prispevalo k zdesetkani volilni udeležbi, omogočilo pa nam je tudi lažje prepoznati posebnosti volitev – državnozborskih, predsedniških in lokalnih. Kočevski župan Vladimir Prebilič (ob sedmih kandidatih je dobil 70-odstotno podporo) je to vedel, zato je uspešno nastopil na predsedniških volitvah.