Besedam, ki jih je ob koncu oddaje radijskim postajam položil na dušo naš tokratni sogovornik Slobodan Filipovič iz skupine Veter, velja prisluhniti. Vprašal se je, zakaj mladini ne ponudimo slovenske glasbe, ki jo je veliko.

O pomniku rudarstvu in industriji v Trbovljah sem prvič slišal kakšno besedo pred dvema letoma, ko sem sedel v pisarni tedanjega direktorja Delavskega doma Trbovlje mag. Zorana Pozniča. Idejna očeta kipa sta sicer nekdanji direktor rudnika Ivan Berger in energetik Karel Vukovič. Prepričana sta bila, da bi znal biti ogromen kip Prometeja rudarja res pravi pomnik vsega, kar je rudarstvo dalo Trbovljam, Zasavju in Sloveniji. Pred osamosvojitvijo z rudarstvom povezana industrija (denimo STT- Strojna tovarna Trbovlje) pa tudi nekdanji Jugoslaviji.

V teh dneh, ali kar tednih, od kar je Evropa bolj kot ne ohromela, tudi v slovenski prestolnici ni dosti drugače. V petkovem dopoldnevu sem se sprehodil skozi mestno središče, ki še nikoli ni bilo tako prazno, kot je v teh dneh, ko se soočamo z rekordnimi številkami umrlih in okuženih s koronavirusom covid- 19.

V tem času, ko je zaradi zdravstvene situacije pri nas marsikaj zaprtega, smo pokukali v eno izmed športnih trgovin, ki je morala v tem letu še v drugo zapreti svoja vrata.

Kantavtor je v glasbi izvajalec lastnih skladb torej skladatelj, besedilopisec in pevec hkrati. Kantavtorji so se pojavili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji malce kasneje (Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Aleksander Mežek...). Tipični kantavtor nastopa kot pevec solist, hkrati pa igra tudi na kitaro. Vse to je tudi naš tokratni gost Samo Glavan, ki se ga nekateri spomnite še z njegovim prvim imenom in priimkom Dušan Uršič.

Pred vami je še 2.del pogovora z novinarjem in pisateljem Romanom Kukovičem. Pogovor se je nadaljeval s pripovedovanjem o njegovem delovanju v medijih, sogovornik pa se je dotaknil tudi politike in pandemije.

Pred vami je prvi del pogovora s pisateljem in novinarjem Romanom Kukovičem, ki je uvodoma spregovoril o svojem otroštvu v trboveljski delavski družini.

Zaradi različnih omejitev povezanih s koronavirusom, bo še en praznik v tem letu drugačen kot sicer. Torej tudi praznovanje letošnjega Martinovega. Vse te omejitve na svoji koži še kako občutijo člani devetčlanske zasavske zasedbe Orlek. Lani, ko so praznovali 30-letnico delovanja so imeli okrog 40 koncertov, toliko se jih je napovedovalo tudi letos, a jih je bilo letos zaradi znanih razlogov le za prste ene roke. V času prepovedo prehajanja občinskih mej imajo tudi težave z vajami, a na veselje ljubiteljev te svojstvene skupine vseeno ne počivajo. V teh dneh je namreč luč sveta ogledal njihov najnovejši videospot Ko se vino več ne toči.

Naš tokratni gost je bil upokojeni rudar Vojo Vračević iz Kisovca, ki se je v času druge svetovne vojne rodil v Bosni v malem kraju Milino Selo, blizu rudarskega mesta Lukavac.

Tokratno oddajo smo posneli v zanimivi hiši pokojnega arhitekta Igorja Ajtiča, ki se je podpisal tudi pod nekatere znane stavbe v Zasavju in Sloveniji. Njegov sin Goran Ajtič ni šel po njegovih potek arhitekture, ampak se je našel v filmski umetnosti in v zadnjih letih tudi v pisanju novel in romanov.

Z včerajšnjim dnem je postala Slovenija povsem rdeča. Ker se pri nas število okuženih s koronavirusom covid- 19 iz dneva v dan veča, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo rdečim slovenskim regijam pridružila še Obalno-kraška regija.

Deni Kragelj pravi, da je na prvem mestu mama dveh otrok. Diplomirala je iz socialne pedagogike, kar jo je zaznamovalo kot osebo. Ogromno praktičnega dela z različnimi ranljivimi skupinami ji je prineslo širok sočuten pogled, ki ji omogoča razumeti tudi tiste, ki odstopajo.

V času, ko se soočamo z vsem, kar nam prinaša nadležni virus, je pri založbi Buča je izšla pravljica z naslovom Karolina premaga kralja Korono, ki jo je napisal pisatelj in prevajalec Tomo Barić Ravbar.

Tokratna oddaja je bila posneta v trboveljskem podjetju Kovit, v eni izmed proizvodnih hal, kjer se po dolgih tisočletjih znova „rojeva“ Prometej. Prav je, da med spremljanjem te oddaje tudi vi prisluhnite vsaj približno, kakšni kovinski zvoki spremljajo kiparja Zorana Pozniča in delavce Kovita pri oblikovanju Prometeja, tega osem metrskega kipa, ki bo verjetno še letos stal na Šicbergu (Ostri vrh) in ponosno gledal v trboveljsko dolino, ki je bila v preteklosti močno zaznamovana z rudarstvom in industrijo. Medtem, ko je rudarstvo umrlo, se je industrija po kratkem zatonu ponovno prebudila. Tako kot se je po dolgem obdobju, ko je bil vklenjen nekje v kavkaških gorah, ko ga je rešil Heraklej, ponovno prebudil tudi Prometej.

Kar so upali, da se nikoli ne bo zgodilo, se je. Direktorica Varstveno delovnega centra (VDC) dr. Špela Režun je včeraj v izjavi za javnost zapisala: „Covid-19 je našel tudi nas, vstopil je v dnevni enoti našega VDC-ja v Zagorju.“

Zasavski Varstveno delovni center (VDC) je danes predstavil tri pomembne pridobitve. Zagotovo je med najpomembnejšimi v zadnjih letih simbolična postavitev temeljnega kamna za prizidek k glavnemu objektu VDC.

Čeravno ga zadnje desetletje in več poznamo kot novinarja tednika Reporter, je svoje prve novinarske korake začel na nacionalni RTV. Tu je pokrival predvsem gospodarske teme, pripravljal prispevke za Odmeve in med drugim kot mladi raziskovalni novinar uspel zrušiti državnega tožilca Gorazda Fišerja.

V tokratni oddaji smo gostili Nenada Glücksa, novinarja tednika Reporter. Velja za enega najbolj prodornih in verodostojnih slovenskih novinarjev, ki ne skriva, da ga pri novinarskem delu vodijo načela slovenske pomladi.

Verjetno vam je poznan pregovor Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena. Zdi, se, da bi to lahko rekli tudi za primere, ki jih bomo v tej oddaji prikazali. Kajti vsak dan, ki je zamujen, se nikoli ne vrne. A bodimo optimisti. Nova oddaja Morda niste vedeli se ubada z leti izgubljenih priložnosti.

Igor Gošte, novinar