Revija Reporter

Slovenija stran 3084

Megla izvirnega greha

Megla izvirnega greha

Slovenija se zbuja v jesensko jutro, tako bi se lahko glasil eden od komentarjev političnega stanja v teh dneh. Levica pospešeno sestavlja formulo tri plus ena, pri čemer slednje že spominja na oblikovanje »velikih koalicij« v devetdesetih. Karla Erjavca, ki je bil s svojo resda demagoško podobo najuspešnejši predsednik Desusa do sedaj, so preglasili in utišali. Vse očitneje se kaže, da je Desus novo kukavičje jajce, ki se je izleglo v megleni puščavi tranzicijskega dolgočasja. Erjavec je volitve dobil na svoj način, za Desus je morala glasovati tista množica upokojencev, ki sliši na možnost tisoč Evrov pokojnine. Tak glas pa je doma na levi in na desni, denar je pač univerzalna, od politike neodvisna vrednota. V parlament pa so se izvolili ljudje, ki večinoma slišijo na ime nekdanjega predsednika republike, Milana Kučana. Poslanci Desusa so že nastopili zoper predsednika, za matico pa so si izbrali kar nekdanjo Združeno listo. Televizijski posnetki, v katerem jih na tiskovni konferenci v svoja nedrja vabi Miran Potrč, starosta slovenskih komunistov, so dokaj zgovorni. Zato lahko nastajajočo koalicijo poimenujemo »velika«, ker je spet utemeljena na znatni prevari in zlorabi volilnega telesa. »Desni« glasovi, ki jih je s svojo kohabitacijo v Janševi vladi Erjavec pritegnil, so šli spet enkrat na smetišče slovenske »realpolitike«, v njihovem imenu bodo vladali drugi, in to ekskluzivno zoper njihovo voljo. To je slovensko dolgočasje, vse se odvija po predvidljivih poteh in vselej s prevaro in lažjo v ozadju. Tudi na desni ni »nič novega«. Nova Slovenija se prebuja iz kome, v katero jo je pahnil volilni rezultat. Tudi tu so zunanji akterji poraza dokaj jasni. Pisali smo ves čas, da gre za zlorabljanje zaupanja, ki ga krščanski ljudje, volilna baza NSi, pojmujejo v zelo natančnem smislu. Beseda je  beseda, uspeh je uspeh, resnica je resnica. Politika Nsi pa je bila kot »slon v trgovini s porcelanom«, opletala in pometala je v imenu »Kristusa kralja« z vsemi mogočimi nečednostmi, od kolaboriranja z levico, do manipulacij znotraj Darsa, in kar je še teh reči. K temu je svoje dodal še predsednik sam, ki si notranje avtoritete v stranki (ne v slovenski politiki) ni znal zagotoviti, zato pa je toliko močneje izražal zunanjo. Andrej Bajuk je nastopal v zavesti moči, naduto in prevzet nad samim sabo. To je najtežja dediščina njegovega »argentinstva«, južno ameriški moški najprej sanja o tem, da bi bil politik. Tu je navidez Bajuk podoben Francetu Rodetu, toda razlika je zgolj naključna. Rode je bil v slovenskem prostoru evropski intelektualec, ki ga ta prostor (kot vse ostale evropske intelektualce slovenskega imena, Draga Jančarja, npr.) ni niti sprejemal niti cenil. Rode je imel svoj program in ga je uresničil. Njegova ime ima danes težo na Planetu, Bajukovo zgolj v analih politične »chronique scandaleuse«, črne kronike ali letopisa škandalov po domače. Izraz utegne biti na mestu, kajti zgodovina Nsi kot njene predhodnice je z redkimi izjemami »škandal«. Prvič je škandal dejstvo, da je skupini ljudi uspelo tako dolgo manipulirati z javnim mnenjem in se prodajati za to, kar niso bili. Oče tega izvirnega greha je najprej Lojze Peterle, katerega identiteta s skriva tudi v registru Službe državne varnosti, kot smo tri leta nazaj pisali. Tedaj je Peterle napovedal silovite tožbe in kazenski pregon zaradi zadeve »udba net«. Po treh letih ni napravil ničesar. Zakaj neki le? Kaj pa če se je bal, da bi sodni proces v javnost pritegnil dejstva, ki bi pomenila definitiven konec njegove kariere?Drugi »škandal« pa je pripeljati stranko, ki bi po vsej logiki morala imeti deset do petnajst odstotkov glasov iz parlamenta. Tu bo nekdo dejal, vodstvo se je zmotilo, ljudje (člani) so mislili dobro in bili odprtega srca. Vendar se nihče ne spominja, da bi se tri leta nazaj kdo javno vprašal, kaj pa je predsedniški kandidat Peterle počel v registrih SDV. Nadalje ni bilo nikogar, ki bi pisal, razmišljal ali kako drugače sporočal, da je s stranko nekaj narobe, da jo tare peza izvirnega greha. Da je pripravljena za oblast napraviti vse, povezovati se z vsem in vsemi, da bi le bila v ospredju. Tako so Peterleta (z izjemo finala volilne kampanje novembra lansko leto) podpirali in gradili v medijskih štabih, ki izvorno sodijo med »hard core« tranzicijske levice (Nikola Damjanić in Ninamedia, npr.). Niti eden od članov Nsi se ni javno vprašal, v čigavem interesu pa sploh je sindrom »Peterle«. Nasprotno, ko je Mag razgrinjal stranpotja Peterletove politične kariere tri leta nazaj, so se vsi v en glas zbirali pod bandero, na kateri so plapolale Peterletove čednosti. Na ta način so legitimirali izvirni greh, ki se je začel že z ustanovitvijo Slovenskih krščanskih demokratov leta 1989. Tedaj se tudi začne, sprva skrito, potem odkrito Peterletova kolaboracija z levico, kolaboracija, ki je preko Podobnikov onemogočila razvoj Slovenije v demokratično državo, utemeljeno na vladavini prava in transparentni ekonomiji.Ko se sedaj zdesetkana »Matjaževa vojska«  veljakov Nsi zbira za nove in nove klavzure, bi se morala v meglenem jutru slovenskega vsakdanjika najprej vprašati, kaj je narobe. Vendar teh glasov ni slišati, ker je stranka, tako kot včasih, spet v funkciji tranzicijske levice. Eventualna izvolitev Ljudmile Novak, bi zagotovila nujni mir in pripravila infrastrukturo, ki bi Peterletu omogočila izvolitev v Evropski parlament. Tam bi sicer prejemal medalje tipa »Evropski homeopat leta«, doma pa bi ustvarjal potencial za ponoven poseg v prostor, ki ga je prav s svojo prisotnostjo  kontaminiral do katastrofe 21. 9. 2008. Prenovljena in »oživljena« Nsi bi imela zgolj cilj, slabiti izvorno jedro demokratične opozicije na Slovenskem, cilj, ki mu je s svojo dvojčico, SLS, služila dvajset let. Na desni nič novega. Doklej še?

Številka 24, leto 2008

Številka 24, leto 2008

KAZALO Zgodba tedna Nevarna razmerja prvega diplomata Novi predsednik republike, ki je na funkciji že slabo leto, bi si rad z  imenovanjem veleposlanikov izboril več pristojnosti, kot je bilo do zdaj običajno. Te priložnosti mu zunanji minister Dimitrij Rupel in predsednik vlade Janez Janša na koncu mandata nočeta dati. Z ambicijami Danila Türka se bo moral soočiti novi zunanji minister in novi predsednik vlade. Tisti, ki so ga podprli na volitvah, bodo kmalu na oblasti, in videli bomo, ali bodo pristali na koncept močnejšega predsednika. Vprašanje časa je, kdaj in kako bo začelo škripati, tako kot je med Tonetom Ropom in Janezom Drnovškom. Bi lahko novi prvi diplomat v Mladiki dopustil, da se Türk vsebinsko vplete v izbiro veleposlanikov, česar glede na izjave članov njegovega kabineta niti ne skriva. Intervjuji Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja Gorenje je kljub svetovni finančni krizi še vedno v solidni formi, pravi njegov prvi človek Franjo Bobinac. Kot predsednik Združenja Manager verjame v trdoživost slovenskega gospodarstva in gospodarstvenikov, ki so prebrodili že kar precej kriz. Ena največjih je bil razpad trga bivše Jugoslavije. Bobinac pravi, da v Gorenju, kot je bilo včasih rečeno, delajo v miru, a se pripravljajo na vojno. Gorenju je, tako kot drugim proizvajalcem bele tehnike, letos upadla prodaja na zahodu, a jo k sreči kompenzirajo z dobro prodajo v vzhodni Evropi, predvsem v Ukrajini in Rusiji. Miran Potrč, podpredsednik državnega zbora Funkcijo predsednika državnega zbora je bil pripravljen sprejeti, vendar se ji je odpovedal zaradi interesov stranke in oblikovanja koalicije. Napoveduje bolj prijazen odnos vladajoče koalicije do opozicije, ki pa ji vendarle ne bodo dopustili, da bi zavrla spremembo medijske zakonodaje. S starosto poslanske skupine socialnih demokratov smo se pogovarjali tudi o odnosu med stranko in časopisno hišo Delo ter o sestavljanju vladne koalicije, pri čemer nas je zanimalo tudi njegovo stališče o tem, kako so veljaki strank usposobljeni za resorje, za katere se po poročanju medijev najbolj zanimajo. Klemen Slakonja, igralec, tv voditelj, imitator Po ocenah profesionalnih televizijskih kritikov, pa tudi tistih iz domačega naslanjača, je Klemen Slakonja zagotovo nekaj boljšega v razvedrilnem programu slovenske televizije v zadnjem času. Številne najstnice, ki nedeljske popoldneve prav zaradi njega presedijo pred televizijskimi ekrani, pa pravijo, da je  kratko malo »car«.  V njegovem več kot očitno preveč nabitem urniku  smo, najbrž vmes med vajami v ljubljanski Drami in delom na televiziji, po krajšem usklajevanju vendarle našli čas za intervju oziroma pogovor ob kavi in limonadi, seveda začinjenim z veliko sproščenega smeha. Slovenija Pahorjeva prva skušnjava Čeprav je bodoči mandatar Borut Pahor pred volitvami zatrjeval, da zakona o RTVS ne bo spreminjal brez soglasja opozicije, je v intervjuju za tokratno številko Reporterja Miran Potrč dejal, bodo zakon spremenili, tudi če bi temu nasprotovala opozicija. Glede na koalicijske pogovore je mogoče sklepati, da bo Gregor Golobič skušal obračunati z Igorjem Bavčarjem, čeprav uživa podporo Katarine Kresal, Boška Šrota pa bodo pustili pri miru. Vidno užaljen pa naj bi bil tudi nesojeni minister za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi njegov resor prevzel Mitja Gaspari, sam pa je ostal praznih rok. Reportaža Centralnoafriška republika Dežela bujne džungle, neskončnih savan, vrtoglavih tikovih dreves, bananovcev, manga in papaje, rudnikov urana in diamantov, nasadov kave in rudnega bogastva, bi po vseh pravilih morala biti raj na zemlji. A Centralnoafriška republika je ena od desetih najrevnejših držav na svetu. Vladajo ji lakota, bolezni, nasilje, izkoriščanje, podkupovanje in teptanje človekovih pravic. IME TEDNA Milan M. Cvikl SLOVENIJA Kraljica slovenskih src Divji rep finančne krize DENAR Vzdržljivost pokojninskega sistema ZGODBA O USPEHU Podjetnik brez španovije     PRO & CONTRA Študentske volitve: Željko Milovanovič in Matej Poklukar GLOBUS Islandija: polomija na severu Evrope ZDRAVJE Vstani, korenjak! TEHNIKA Žepni jemalci posnetkov AVTO Opel insignia KULTURA Melodramatično popoldne ESTRADA Dean Zavec in Marko Kryžanowski Sonja Javornik: Strasti vseh vrst FILM Maradona, Mick Jagger in mafija ŠPORT Brez kapitana se ladja potaplja KOLUMNE Boštjan M. Turk: Megla izvirnega greha Vinko Vasle: Ugani, koga ne bo na večerji? Rado Pezdir: Prokreacija ljudskosti Saša Veronik: Jesenske dobrote

Blondinka s prtljago

Blondinka s prtljago

Če bi bili leta 1945 in ne leta 2008, bi nekateri politični ekstremisti iz samozvanega levega trojčka zunanjega ministra Dimitrija Rupla, namesto da bi ga poslali na Dunaj za veleposlanika, zapečatili kar v živinski vagon in poslali v Teharje. Novi politični gonji proti Ruplu, ki so se ji tudi tokrat orkestrirano pridružili režimski mediji (komunikolog Slavko Splichal se bo moral pošteno ugrizniti v jezik, saj je pred volitvami izjavljal, da so mediji naravni zaveznik opozicije), ni videti konca. Nekateri politični aktivisti v novinarskih vrstah so šli celo tako daleč, da predsednika republike Danila Türka odkrito pozivajo, naj ne podpiše Ruplovega imenovanja za veleposlanika. Za Ruplom, ki ima seveda tudi svoje muhe, se je vedno dvigal prah. Toda to, da ga poskušajo predstaviti kot neprimernega za opravljanje veleposlaniške funkcije ob vsej njegovi bogati diplomatski karieri, je pa res višek. Še zlasti, če isti politični in medijski gorečneži v isti sapi ne problematizirajo morebitne kandidature predsednice LDS Katarine Kresal za novo slovensko zunanjo ministrico. Kresalova je lahko ministrica za zunanje zadeve, Rupel pa ne more biti veleposlanik? Narobe svet! Kdo pa je Kresalova, da bi bila kar vodja slovenske diplomacije, potem ko ji je nekaj kratkih lekcij iz politike dal Jožef Školč in se je za volilna soočenja na pamet naučila nekaj političnih fraz? Koliko glasov pa je dobila na zadnjih volitvah – »astronomskih« pet odstotkov! Gospa ima očitno zelo velik ego in se čuti sposobna za vse najvišje politične funkcije v državi. Brez zadrege bi bila danes predsednica državnega zbora, jutri pravosodna ministrica, pojutrišnjem pa bi prevzela zunanji resor. Blondinka s prtljago si diplomatski parket domišljavo predstavlja v stilu kakšne modne revije v Milanu ali Parizu. Sicer pa, če je bil tak »zelenec«, kot je Zoran Thaler, v devetdesetih minister za zunanje zadeve, se na tej funkciji lahko znajde kdorkoli. Res je, da so ministrske funkcije politične in ne strokovne, pa vendarle bi lahko od kandidatov za posamezne resorje pričakovali, da se vsaj nekoliko spoznajo na to področje. S to hibo, ki je očitno kljub drugačnim obljubam ne bo odpravila niti nova, Pahorjeva,  so se spopadale že skoraj vse njene predhodnice, tudi zadnja Janševa vlada. Vzemimo samo primer Janeza Podobnika, ki so ga pred štirimi leti kot tedanjega predsednika koalicijske SLS parkirali na ministrstvo za okolje in prostor. Če Kresalova danes že mora biti ministrica, naj bo brez listnice ali z debelo listnico in na voljo vsem ministrom, že krožijo precej šovinistično obarvane šale. Poleg Kresalove imata probleme v Pahorjevi ekipi tudi predsednika strank Zares in DeSUS: Gregor Golobič in Karl Erjavec. Golobič formalno najraje ne bi bil nič, če pa že, pa nekakšen minister za koordiniranje, kadrovanje in spletkarjenje iz ozadja. Da bi kot nekakšen slovenski Robert Duvall igral Stalina, o katerem smo lahko na nacionalni televiziji zadnja dva tedna gledali odličen film v dveh dejanjih.  Erjavec bi bil še naprej rad minister za obrambo, a so ga v petek izdali njegovi lastni poslanci (kakšno vrednost pa ima predsednik koalicijske stranke, ki nima na svoji strani poslancev?), ki so na podlagi nekakšne levičarske ideološke gorečnosti samovoljno prestopili na Pahorjevo stran. Golobič in Kresalova, nazadnje pa še Pahor, so Erjavcu postavili ultimat, naj si izbere drug resor. Drugače, grozijo, mu bodo razbili še stranko, poslanci DeSUS pa bodo družno prestopili v SD. Da mandatar Pahor in nato njegova vlada v parlamentu ne bi dobila potrebne večine, je ob naklonjenosti poslancev DeSUS do levosredinske koalicije malo verjetno. Zato Pahor na svoji strani ne potrebuje SLS, ki je svojemu predsedniku Bojanu Šrotu z odločitvijo za opozicijo nepričakovano prekrižala načrte, da bi pristal na kakšnem ministrskem mestu v vladi. Glede na to, kako je v enem letu zavozil SLS, bo lahko srečen, če ga bodo v Celju čez dve leti še enkrat izvolili za župana. Njegove sanje, da bi leta 2012 postal mandatar, pa se čedalje bolj spreminjajo v nočno moro. In kakšna je vloga nekdanjega predsednika Milana Kučana pri kadrovskem vrtiljaku nove vlade? Možakar je svoje politične potomce na ustanovni seji državnega zbora budno spremljal s parlamentarnega balkona. Kučan v teh dneh najbrž ne vozi samo svojega vnuka v glasbeno šolo …