Prava smer

Hrvaški politiki v teh dneh ne morejo niti nočejo skrivati zadovoljstva ob poniževanju vrha slovenske politike pred skrajneži, obrobneži in celo obsojenci. Takšne odlične priložnosti, da izsiljujejo ljudi z demokratičnim mandatom, pač niso mogli spregledati. Tudi zato je bilo naivno, ker politika protokola o vstopu Hrvaške v Nato ni ratificirala že prej. Zdaj se veliko in govori o tem, kaj imam prednost. Če je to res vrhovna prioriteta, bi lahko oziroma moral državni zbor z ratifikacijo opraviti že pred volitvami.

Referenduma najbrž ne bo, a tudi če bi do njega prišlo, je pomembno, da slovenska politika zadrži pravo smer, ki si jo je začrtala. To pa je rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško še pred vstopom Hrvaške v EU, o čemer v okviru Evropske komisije že potekajo pogovori. Vedno so bodo našli posamezniki in skupine, ki nasprotujejo kakršnikoli rešitvi spornih vprašanj, lok demokratične politike pa je odgovoren, da domet političnih skrajnežev ostane primeren legitimnosti na volitvah. Bi mar radi nasprotniki rešitev mejnega spora iskali v naslednjih letih in desetletjih, ko bo Hrvaška že članica EU? Južna soseda ima tako kot Slovenija legitimno pravico predstaviti svoje videnje spora in povedati, kaj je po njenem mnenju njeno, a sta se državi, od katerih je ena že v EU, druga pa si članstva želi, obenem dolžni spoštovati konkretno rešitev evropskih mediatorjev na čelu z Marttijem Ahtisaarijem. (Z zemljevidi meje, saj želi biti Ahtisaari prepričan, če vstopi v igro, da bo na koncu prišlo do rezultatov.) Ne glede na to, da sta povlekli takšne ali drugačne sporne poteze oziroma sprejeli izjave, ki prejudicirajo mejo. Pri sporazumu med Drnovškom in Račanom je odpovedala hrvaška verodostojnost. Tega si, če se ne želi odreči članstva v EU, zdaj ne more več privoščiti.

Zadrege politične elite ob referendumu številni oblikovalci javnega mnenja izrabljajo za obračunavanje s političnimi nasprotniki oziroma s politiki, ki so sicer na njihovi strani a neprimerni. Puščice seveda letijo na Janeza Janšo, ki naj bi prvi dal slab zgled z izsiljevanjem in na predsednika vlade Boruta Pahorja zaradi (razglašene ali dejanske) politike iskanja konsenza. Kot da Podobnik in njemu podobni ne bi čakali v zasedi ne glede na Pahorjevo odprtost za kompromise in Janšev zgled. Takšna je pač notranja politika, čudi pa, da se je tem obračunom v petek pridružil predsednik države Danilo Türk. Odkrito se je obregnil ob politiko konsenza in s tem posredno premiera Pahorja poučeval, kako lahko zaradi »iskanja kompromisa za vsako ceno trpi tudi kvaliteta odločanja«.

Je odločitev že padla in so, kot se govori v kuloarjih, Pahorju šteti meseci?