Erdogan si želi, da bi postal nekakšen novi mogočni otomanski sultan, kot sta bila na primer Mehmed Osvajalec in Sulejman Veličastni, ki sta bila strah in trepet krščanske Evrope.
Erdogan in Putin sta hkrati tekmeca in zaveznika. Tekmujeta za vpliv v Siriji, Libiji in Zakavkazju, hkrati njuni državi tesno sodelujeta na gospodarskem področju in pri razvoju novega orožja.
Erdogan je bil najprej prijazen do turške vojske, ko pa se je utrdil na oblasti, je obračunal z vojaškim vrhom, ki naj bi bil del globoke države. Poskus vojaškega udara julija 2016 je bil morda labodji spev protierdoganovskih sekularnih vojaških struktur.
Islamist Fethullah Gülen, ki že od leta 1999 živi v izgnanstvu v ZDA, je Erdoganov tekmec v turškem islamističnem taboru. Skupaj sta strla »globoko državo« podpornikov Atatürkove dediščine, nato pa je Erdogan Gülena obtožil, da v Turčiji gradi »vzporedne strukture« in obračunal z njegovimi privrženci.
Erdoganov glavni notranjepolitični cilj je postopna razkroj sekularne turške države. Med drugim načrtno krepi islamske šole, da bi izoblikoval, kot je sam rekel, globoko verno generacijo, ki bo ustvarila novo civilizacijo. Poleti 2020 je znova dovolil muslimanske molitve v Hagiji Sofiji, ki je bila vse od leta 1934 muzej.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
