Revija Reporter

Slovenija stran 3035

Številka 19, leto 2008

Številka 19, leto 2008

Zgodba tedna Vladavina rdečih marionet Po nedeljskih volitvah se na položaje vrača leva politika. Po neuradnih rezultatih je zmagovalka SD Boruta Pahorja, za odstotek pa zaostaja SDS Janeza Janše. Levi trojček, SD-Zares-LDS, naj bi po neuradnih izračunih dobil 43 poslanskih sedežev, zato bo moral v koalicijo pridobiti vsaj še Desus, ki zahteva tri resorje. SDS bi tudi v primeru relativne zmage težko sestavila vlado, saj je NSI izpadla iz parlamenta, SLS pa je komajda prilezla vanj. Rezultat je poslabšala tudi SNS, Lipa pa je ostala zunaj parlamenta. Intervjuji Dragan Bavčar, brigadir Finski novinar Magnus Berglund ga je glede posla z oklepniki Patria obtožil korupcije, on pa je nemudoma napovedal tožbo proti finski javni televiziji YLE. V pogovoru pojasnjuje, zakaj je sistemsko odgovornost za integracijo oklepnikov kot izvajalec prevzelo podjetje Rotis.  Podrobno opisuje pogajanja, ki jih je vodil z omenjenim podjetjem. Zavrača vse namige, da bi se namerno pogajali v škodo države in da je nanj kdo vplival, kako naj se pogaja. Ni bil na informativnem pogovoru pri kriminalistih, jih pa pričakuje, saj se mu zdi povsem normalno, da ga kot pogajalca in vodjo projekta osemkolesnikov kdo kaj vpraša. Ponosen je na brata Igorja. Damijan Terpin, predsednik Stranke slovenske skupnosti Slovenci v zamejstvu in po svetu so za rojake iz matice večkrat nekoliko nejasen pojem. Usmiljenje zbujajo, ker so ostali zunaj državnih meja in se morajo soočati z nacionalističnimi pritiski sosedov, a kar je več kot zamejska folklora, je za širšo Slovenijo tuj svet. Odvetnik dr. Damijan Terpin, predsednik edine slovenske stranke v Italiji, Stranke Slovenske skupnosti (SSk), je v teh vodah doma. Z njim smo se sprehodili po političnem in družbenem humusu Slovencev v Italiji, obravnavali odnose znotraj same manjšine in v njegovi stranki ter se dotaknili tudi odnosov med manjšinci in Ljubljano. Tinkara Kovač, virtuozinja s flavto Zmotili smo jo med uživanjem sladkega materinstva nekajmesečne hčerke. Izjemno uspešna primorska pop-rok glasbenica in kantavtorica, ki iz flavte privabi izjemne zvoke, ostaja skromna in se zaveda lepot tega sveta. Vsakič napolni ljubljanski Cankarjev dom z izjemnim koncertom in odličnimi glasbenimi gosti. V enajstih letih kariere je dosegla tisto, česar marsikateri glasbeniki ni  uresničil v vsem življenju. Slovenija Satirik za denar Za satirika Saša Hribarja, voditelja radijske oddaje Radio Ga-Ga in televizijske oddaje Hri-bar, je vse le igra dveh moštev, v kateri se lahko za dober denar prestopi v eno ali drugo ekipo. Prostodušno prizna, da je za denar, ki ga najraje porabi za potovanja, pripravljen nastopiti na vsaki veselici. V predvolilnem času je tako sodeloval na vseh najpomembnejših političnih shodih SD; v družbi pivovarja Boška Šrota se sprehodil tudi po prireditvi Pivo in cvetje v Laškem. Kako tudi ne, saj je najbolj znanega slovenskega tajkuna razglasil za svojega prijatelja, prav zaradi prijateljskih vezi pa je bil pripravljen pomagati z nasveti tudi pri volilni kampanji SLS v Grosupljem. Reportaža Čile Poleg Američanov imajo tudi Čilenci svoj 11. september, saj je ravno na ta dan leta 1973 general Augusto Pinochet izvedel državni udar in napadel  predsedniško palačo La Moneda. V udaru je umrl takratni predsednik Salvador Allende, in čeprav natančne okoliščine njegove smrti še do danes niso povsem pojasnjene, je diktator Pinochet v svojih spominih zapisal, da Allende ni naredil samomora, temveč ga je ubila njegova vojska. IME TEDNA Walter Wolf SLOVENIJA Reševanje tajkuna Ivana PRO & CONTRA Centri za socialno delo: Darja Kuzmanič - Korva in Stojan Jež DENAR Borzni polom ZGODBA O USPEHU Mojster norih idej GLOBUS Reforme in revolucije DOSJE Sarah Palin: Barakuda z Aljaske TEHNIKA Lov na čarovnice ZDRAVJE Oderuštvo zobne miške KULTURA Poslednji vihar ESTRADA Izak Košir in Miha Dobrovoljc Sonja Javornik: Nebesa pod Triglavom FILM Srce teme, komedija ŠPORT Dolga, vroča hokejska zima KOLUMNE Boštjan M. Turk: Poluradni rezultat in njegova zgodovina Vinko Vasle: Zmaga, pivo in cvetje! Rok Spruk: Ekonomija in volitve v ZDA Igor Guzelj: Ena baba rekla Saša Veronik: Dan potem

Poluradni rezultat in njegova zgodovina

Poluradni rezultat in njegova zgodovina

Rezultati volitev v državni zbor leta 2008 so trenutno poluradni, daleč čez formalno razglasitev s strani Državne volilne komisije pa bodo to tudi ostali, in to prvič v zgodovini naše države. Zakaj govorimo o poluradnem rezultatu? Razlog je ta, da je razlika med prvima strankama manjša, kot je število neveljavih glasovnic. In drug razlog poluradnosti: da te volitve niso bile napravljene po temeljnem kriteriju demokratičnega izbiranja, torej, da bi bile ne samo »free«, temveč tudi »fair«, ne samo svobodne, temveč tudi pravične, kot se glasi pravilo iz anglosaškega sveta. Te volitve so se tudi v tranzicijskem smislu odvile ne v svobodi volilne kabine, temveč v poluradnem zakulisju slovenske tranzicije, kjer svoje interese napletajo akterji, ki gospodarijo že od osemdesetih let sem. Teh volitev pogojno ni zmagal Borut Pahor, temveč tisti botri, ki so ga v to vlogo postavili in mu veleli, da mora plesati, kot oni želijo. Niti akterjev pričujočih volitev gredo do Milana Kučana, Foruma 21, ljubljanskega župana, pa še koga, predvsem pa do premalo osveščene zavesti volilcev, ki še po dveh desetletjih ne ločujejo med resnico in utvaro. V teh volitvah se je tudi prvič zgodilo, da je bil na premierja napravljen svojstven političen atentat, ki je dal zakulisju operativne možnosti, do katerih bi v demokratičnih razmerah ne mogel imeti dostopa. V mislih imamo mater vseh afer, afero Patria, ki je v srcu volilne kampanje sprožila takšno nuklearno silo, da so bile ob njej besede o pozitivnih rezultatih te vlade brez moči. Ta vlada je nenazadnje za 160 evrov dvignila povprečno neto plačo v Sloveniji, za štiri odstotke zmanjšala brezposelnost in dosegla uravnavanje pokojnin s plačami. Afera Patria, ki so jo sprožili mojstri iz zakulisja, je odmevala silovito, na ta način pa, spričo medijske kampanje, v očeh državljanov postavila tudi vprašanje vpletenosti oz. verodostojnosti samega predsednika vlade. Nobeden pred njim ni bil nikdar soočen s takšnim atentatom. Še večji atentat pa se je zgodil na področju, ki je volitve sploh odločil, na odhodu NSI iz parlamenta ter na izredno pomanjkljivem rezultatu SLS, ki prvič v zgodovini beleži tako nizko številko. S tem pa razkrivamo globlje razloge strukturnega premika, ki se ga nihče ni mogel nadejati. Če bi NSI ohranila približen procent, ki ga ta vrsta stranke ima že od osamosvojitve, to je začenši z njeno predhodnico Slovenskimi krščanskimi demokrati, bi bila situacija v parlamentu docela drugačna. NSi je največje presenečenje teh volitev, razlog pa je iskati v dvoličnosti njene narave, predvsem pa narave njenih protagonistov. Ker so eni in drugi – v perspektivi tranzicijskih dveh desetletij tako rekoč identični, ni težko videti, za kaj gre. Gre predvsem za model revije 2000, ki jo je omogočil pluralizem samoupravnih interesov, ta pa je velel, da lahko tudi kristjan participira na javnosti, kasneje pa – vsaj navidezno – tudi na oblasti. Akterji revije 2000 so bili tudi ustanovitelji obeh demokrščansko-ljudskih dvojčic (Janez in Marjan Podobnik, Ivan Oman, Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Janez Dular, Nace Polajnar), iz tega razloga pa sta obe stranki tvorili strukturno ogrodje vseh velikih koalicij v devetdesetih. Iz obeh sta obe izšli poraženi, kajti tako ena kot druga sta želeli preseči logiko igre in biti oblasti resnično deležni. Najprej Peterle, potem pa Podobnik, oba sta bila uporabljena, nato pa odvržena, četudi sta se konec tisočletja za nekaj mesecev združila v SLS-SKD. Načelo pa je ostalo isto: stranki nista imela namena širiti volilne baze, pridobivati mladih in inteligentnih ljudi. Niti ena od obeh strank ni v dvajsetih letih poslala na tuje univerze niti enega od članov svojih podmladkov, čeprav so zato v ZDA obstajale vse možnosti. Gradili sta na tipu polizobraženega podeželana, kajti to je bil zadnji intelektualni domet tistih, ki so v teh strankah odločali. Stranki sta razvili falango hitro pokvarljivih kolaborantov, kakršni so se v desetletju in pol izoblikovali skozi institucije, na katerih je LDS pustila stranki participirati, predvsem na Darsu, kasneje, po letu 2004, pa tudi v koaliciji pomladnih strank. Tipičen primer tega so Franc Slak, Aleš Hojs in drugi člani Darsa z vrst NSI, pa odvetnik Ivana Zidarja, prvi Bajukov svetovalec in zveza med predsednikom uprave SCT, ustanoviteljem KDS Jožetom Duhovnikom in tajkunsko fronto, Damjan Mihevc. Če k temu prištejemo še nekaj zgodovinskega spomina, ki nam pove, da je Nace Polajnar »zaslovel« leta 1994 s skrajno spornim kreditom, s katerim si je na račun Državnega zbora reševal stanovanjsko stisko, bo slika popolna. Gre za ljudi, ki si iščejo priložnost in službo povsod, pa najsi bo to tudi v NSI. Dodajmo k temu še člana Izvršilnega odbora, partijskega konvertita Daneta Starmana, pa bomo v mozaik postavili še en svetleč kamenček. Ob tesnem navezovanju takšne stranke na Cerkev so ljudje dobili vtis, da gre nekaj radikalno narobe. Šlo je veliko moralno razglasje med govorjenjem na eni in prakso na drugi strani. Najmanjšo volilno udeležbo na volitvah dosedaj, je namreč pogojevalo žalostno dejstvo, da so volivci NSI in SLS ostali pretežno doma. Nekaj jih je volilo SDS, večina pa je skozi dve tranzicijski desetletji izgubila voljo hoditi na volitve. NSi pa ni prvič v tej koži. Njena predhodnica SKD je enkrat že onemogočila strukturno spremembo, to je bilo leta 1997, ko je prestopil Ciril Pucko. Pucka je – po virih iz zakulisja stranke - nagovarjal prvi Peterletov svetovalec, Borut Somereger, škoda pa je bila tedaj večja kot utegne biti danes. Če k vsemu dodamo še stavek, da je do sedanje vlade v Dars kadriral prav SCT, ta pa je bil v ospredju obnove večine cerkvenih objektov v osemdesetih in devetdesetih letih, bomo razumeli nekoliko več. Poluradna zgodovina in poluradni rezultati. Ne prvič, ne zadnjič.