Po mnenju dr. Janeza Šušteršiča smo dno finančne in gospodarske krize že dosegli, kako dolgo bo okrevanje, pa ne ve nihče. V nasprotju z mnogimi ne misli, da je krizo povzročil nebrzdani liberalizem. Glede Slovenije opozarja na ponovno vzpostavljanje sistema močne povezave med državnimi institucijami in državnim gospodarstvom. Po njegovem bi moral del ljudi v državni upravi ostati brez plač in služb, ne pa da jim plače zgolj zamrznejo. Zgodba s tajkuni ima daljšo zgodovino kot od avgusta 2005, ko naj bi se po trditvah nekaterih rodili na sestanku v Janševem kabinetu, sistem je namreč, kot ugotavlja, nastal v času vladanja LDS. Združenja YES zanj ni nosile sprememb, ampak je gojišče ljudi, ki bodo skrbeli, da se stvari ne bodo kaj dosti spremenile.
Slovenski BDP se je v letošnjem drugem četrtletju malo povečal v primerjavi s prvim četrtletjem, še vedno pa je bil skoraj deset odstotkov nižji kot v enakem lanskem obdobju. Mislite, da smo dno krize že dosegli in bo šlo počasi navzgor, ali gre zgolj za nihanje znotraj krize?Najverjetnejše se mi zdi, da smo dno krize že dosegli, da se kriza ne bo več povečevala, kako hitro pa bo okrevanje, je vprašanje, na katero nihče nima zelo natančnega odgovora. Mogoče bi lahko pričakoval celo relativno hitro okrevanje, ker je velik del krize v bistvu psihološki. Ko bodo ljudje, predvsem pa podjetja verjeli, da so zdaj finančni trgi stabilni, se lahko zadeve sorazmerno hitro izboljšajo. Letos bodo rezultati slabi, prihodnje leto bi pa lahko bilo po mojem že precej boljše.
Je to, kdaj in koliko bo v Sloveniji boljše, odvisno predvsem od ukrepov slovenske vlade, ali od razmer na naših največjih trgih?
Predvsem od razmer na največjih trgih oziroma od splošnega gospodarskega položaja v svetu. Slovenija je zelo majhna in večino tistega, kar naredimo, izvozimo. Smo zelo odvisni od tega, kar se dogaja pri naših partnerjih, seveda pa to ne pomeni, da sami ne moremo nič narediti. Absolutno pa je treba poudariti, da kratkoročna nihanja ne kažejo na to, koliko je neko gospodarstvo odporno, ampak bolj strukturne zadeve, ki vplivajo bolj dolgoročno na to, ali je gospodarska rast vzdržna.
Česa vlada desetih mesecih vladanja v krizi ni storila, pa bi bilo na področju financ in gospodarstva nujno?
Kar se tiče recesije, je bilo nekaj ukrepov, ki so bili na mestu, sploh garancijske sheme glede bank, podjetij, ukrepi prek SID banke. To so v redu ukrepi, nekateri drugi pa so bili odvečni, na primer subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Vse to so ukrepi za blaženje krize, čakamo pa še bolj dolgoročne, strukturne ukrepe. Pri proračunskih izdatkih gre zdaj za precej radikalno omejevanje plač, pokojnin in transferov, in to podpiram. Škoda, da se ni ta razprava začela že na začetku leta. Takrat so že bili nekateri omejitveni ukrepi, ljudje potem to sprejmejo, zdaj pa so presenečeni, ker so napovedane še večje omejitve.
Kako odgovarjate na ugotovitve nekaterih ekonomistov, da je sedanjo svetovno krizo povzročil nebrzdani liberalizem na finančnih trgih, ki se je iz ZDA razširjal po svetu?
Mislim, da nebrzdanega liberalizma sploh ni bilo. Po mojem pred tremi ali štirimi leti nismo imeli nebrzdanega liberalizma, torej tudi sedanja kriza ni dokaz za njegovo nedelovanje. Na finančnih trgih po svetu so se res dogajale stvari, ki so bile premalo regulirane, preveč tvegane; ljudje in podjetja so se lahko zadolževali brez pravega kritja in podobno; toda to ni stvar nebrzdanega liberalizma, ampak tega, da je te stvari zelo težko regulirati. Finančna industrija je zelo inovativna in neki regulator lahko temu le sledi. Tako kot nikoli nismo izumili cepiva za bolezen, preden se je pojavila, ni možno vnaprej regulirati inovacij, ki se na finančnih trgih šele kažejo. Možno je govoriti o prepočasnih reakcijah regulatorjev, da se niso dovolj hitro zavedeli, kaj se dogaja. Morda so bili vsi skupaj malo zaslepljeni ob dobrih gospodarskih rezultatih in so si mislili: dokler ekonomija teče v redu, morda ni dobro preveč posegati. Toda vse navedeno ni nebrzdani liberalizem, je prej nesposobnost regulatorjev, torej države.
V Sloveniji je finančna kriza onemogočila menedžerske prevzeme nekaterim najbolj razvpitim tajkunom, velik del gospodarstva pa zdaj prek državnih bank znova prehaja v roke države. V čem se proces delnega podržavljenja gospodarstva pri nas razlikuje od tistega, ki poteka na zahodu?
Tudi na zahodu gre za večje vstopanje države zlasti v banke, delno v poslovni sektor, toda v večini držav je to vsaj verbalno predstavljeno kot nekaj začasnega, nekaj, kar v bistvu ni dobro, kot začasen gasilski ukrep v tej situaciji. Čeprav je z državo povsod problem to, da ko nekam vstopi, gre težko ven. Pri nas pa niti te verbalne kontrole ni, premalokrat slišimo ljudi, ki vodijo ekonomsko politiko, da bi bili zelo jasno in zelo zadržani do vstopanja države v lastništvo. Dogaja se nekaj tipičnega za Slovenijo, to je aktivna vloga države prek poldržavnih ustanov, na primer Kada in Soda, pri čemer navzven vsi igrajo neko silno neodvisnost drug od drugega, v resnici pa so zelo močno povezani med seboj. Spet se p vzpostavlja sistem, ki je s kapitalskim osamosvajanjem tajkunov začel razpadati, torej sistem zelo močne povezave med državnimi institucijami in državnim gospodarstvom.
Se bo država iz podjetij, kjer je zdaj postala posredna solastnica, umikala, ali se bodo sedanje razmere vzdrževale?
Mislim, da se bo razmere vzdrževale. Nihče nima interesa za izstop iz tega. Morda je za vlado to še najtežje, ker ima odgovornost, medtem ko je za ljudi v Kadu, Sodu … tako, kot, da bi se igrali monopoli. To so v glavnem zelo mladi fantje, ki se jim zelo fino zdi, da lahko to počnejo, verjamejo sami vase. Mislim, da ne bodo imeli nobene želje odreči se položaju in vplivu, ki ga bodo dobili zdaj.
VEČV TISKANI IZDAJI