Ob ustanovitvi komisije konec septembra lani so na ministrstvu pojasnili, da »se že dlje časa opozarja na zastarelo in v nekaterih primerih pomanjkljivo zakonodajo, zaradi katere nekateri izdelki in storitve niso dostopni v slovenskem jeziku.« Dodali so, da sta takšni denimo pretočni storitvi Netflix in Disney+, ki ne ponujata (tudi) slovenskih podnapisov in sinhronizacije pri filmih, TV serijah, risankah.
Lahko se strinjamo, da gre pri pretočnih vsebinah za novejšo tehnologijo, ki v času sprejema zakona o javni rabi slovenščine še ni bila v uporabi in je treba zakonodajo dodelati, da bodo ponudniki obvezni omogočiti spremljanje teh vsebin tudi v slovenskem jeziku (v večini evropskih držav imajo to omogočeno v njihovih jezikih).
Toda na ministrstvu se hkrati sprenevedajo, češ da je sprememba zakonodaje potrebna tudi za to, da bo recimo družba Apple dolžna na slovenskem trgu ponuditi uporabniški vmesnik v slovenskem jeziku, ali da bodo to morale v svojih vozilih omogočiti vse avtomobilske znamke (del jih to že ponuja).
Znano je, da Applova operacijska sistema macOS za računalnike in iOS za prenosne telefone »slovenščine ne poznata«. Dejansko ne gre za to, da Slovenija nima ustreznih zakonskih določb glede javne rabe slovenščine za to področje.
20. člen zakona o javni rabi slovenščine je jasen: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.« Problem je v tem, da tista oseba, ki bi zakon, katerega namen je ravno zaščita slovenščine in njena ohranitev kot sodobnega jezika, morala izvajati, tega ne počne.
Gre za glavno inšpektorico za kulturo in medije, razvpito Sonjo Trančar. Teče že šesto leto, odkar je gospa na tem položaju. Izredno uspešna je žal zgolj pri iskanju izgovorov, zakaj inšpektorat od kršiteljev (velikih tujih družb) ne terja izvajanja naše zakonodaje.
Namesto, da bi ministrica Vrečkova od glavne inšpektorice Trančarjeve zahtevala, naj končno začne uveljavljati zakon o javni rabi slovenščine, so na ministrstvu, kot rečeno, ustanovili medresorsko delovno skupino, da bodo še naprej mešali meglo in »pokrili« nedelo glavne inšpektorice.
Poleg vodje Kučića so v delovni skupini še inšpektorica Urška Češnjevar Ikica s Tržnega inšpektorata, inšpektorica Tamara Javornik z Inšpektorata za kulturo in medije, Branko Jezovšek z direktorata za medije na ministrstvu za kulturo, Ivan Krsnik z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (sektor za varstvo potrošnikov in konkurence) ter Magda Stražišar iz Službe za slovenski jezik na kulturnem ministrstvu.
Kot pravijo naši viri, so v sklep o imenovanju te delovne skupine zapisali, da bodo pripravili predloge dopolnitev omenjenega zakona o javni rabi slovenščine in pripravili vladno gradivo s predlogom sprememb tega zakona za medresorsko usklajevanje do 31. januarja letos. Čeprav je rok pretekel že pred dvema tednoma, niso storili še praktično nič.
Pred tremi tedni so imeli prvi sestanek. Prosili smo jih, da nam pošljejo zapisnik. Trajalo je skoraj tri tedne (!), preden so nam zdaj odgovorili: »O tem medresorskem delovnem srečanju ni bil voden uradni zapisnik. Obstaja le delovno gradivo. Ko bo ta medresorska skupina končala z delom, bomo objavili poročilo.«
Prav ste prebrali. Tako »resno« so se lotili dela, da so se šele prvič sestali, tik preden bi morali od sebe že dati predloge sprememb zakonodaje, poleg tega zapisnika s sestanka sploh niso spisali!? Ne moremo sicer reči, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Pijejo oni (kakšne kavice, vodo ali sokove), plačujemo pa tovrstno »delo« davkoplačevalci.
Seveda je treba ponovno poudariti, da je glede velikega dela do sedanje neuporabe slovenščine v elektronskih napravah to sestankovanje tako ali tako nepotrebno. Zgolj inšpektorat za kulturo in medije bi moral končno začeti ukrepati.
