Pogledali smo, ob katerih ovirah – če so izpolnjeni še drugi predpogoji oziroma okoliščine, denimo padec gospodarske rasti zaradi carinskih vojn – se lahko vladna trojka v hektičnem teku proti ciljni ravnini tudi spotakne in pade. Verjamemo, da se predsednik vlade in Gibanja Svobode Robert Golob ne bo ujel tako poceni, kot se je z bizarnim letovanjem pri prijatelju v Karigadorju.

Okrcani radikalci in demagogi

Referendum o pokojninski reformi je napovedala vrsta manjših in radikalnih sindikatov, s čimer je ogrozila enega osrednjih pogajalskih dosežkov vlade in še posebej ministra Levice Luka Mesca. Podpise, ko bo zakon sprejet, bo pomagal zbirati nekdanji poslanec Levice Miha Kordiš, ki jeseni ustanavlja stranko Mi, socialisti! in je za nekdanjega predsednika Milana Kučana dokaz, da stranka Levica ni res radikalna. Tudi Mesec ni spregledal, da je v vrstah pobudnikov referenduma kar nekaj njegovih nekdanjih strankarskih tovarišev.

Ni gotovo, da bi ustavno sodišče zakonodajni referendum preprečilo. V daljšem pogovoru za Večer je Niko Toš, 90-letni raziskovalec javnega mnenja, ki ga uvrščajo v Kučanov krog, okrcal ne le radikalno desnico, pač pa tudi radikalce na drugi strani. Znotraj sindikalnega gibanja in v razcepljenem, razdrobljenem prostoru strankarstva po njegovih besedah vznikajo lastniškim nasprotne, skrajno egalitaristične zahteve.

Ukom

»Gre za demagoške, patogene izbruhe posameznikov, ki sicer lahko zberejo majhna podporništva, predvsem pa gre za njihovo samopromocijo.« In vendar, dodaja Toš, državi oziroma vladi uspeva povezovanje socialnih partnerjev, ohranjati in nadgrajevati socialno vzdržna ravnovesja in socialni dialog, na primer ob pokojninski reformi in plačnem sistemu.

Umazano delo za Hana in Vrečko

Velja pravilo, da leto pred volitvami ni čas za začenjanje novih političnih projektov. Ker se vlada temu ni izognila, saj se je predolgo uvajala v delo, tudi zato Svoboda v sklepu mandata vse pogosteje ostaja sama. Levica in Socialni demokrati kot šibkejši stranki koalicije sta svojim volivcem začeli ponujati všečne politike – mimo dogovora v koaliciji.

Prezirajoč geopolitične razmere in posledice (jedrskega dežnika ZDA nad Evropo) sta se ogradili od zadreg, s katerimi se je na vrhu Nata soočil vladni predsednik, in ga javno pozivali, naj tam ne podpiše sklepne deklaracije. Lahko bi rekli, prosto po kanclerju Merzu, da je Robert Golob za Matjaža Hana in Asto Vrečko v Haagu opravil umazano delo.

SD in Levico je upravičeno strah, da bi se v finišu volilnega spopada ali že prej volilni glasovi ne začeli množično zlivati k Svobodi ali novemu »odrešitelju« na levi sredini. Za zdaj je to Vladimir Prebilič, njegov odločni in medijsko podprti (denimo z meritvami možnosti njegove izvolitve, še preden je naznanil odločitev o ustanovitvi stranke) vstop v volilno tekmo za zdaj zapira prostor morebitnemu presenečenju, ki bi, kot smo že vajeni, vzniknilo tri mesece pred marčevskimi volitvami.

Še ena pravica na papirju?

Prvega julija je na polno krenil eden najpomembnejših projektov te vlade – nov steber socialne države. Dolgotrajno oskrbo je uzakonila že zadnja Janševa vlada, aktualna pa ga je zato lahko le temeljito predrugačila. Niti ga ni mogla vtakniti v predal, čeprav se v Levici hvalijo, kako so druge vlade in ministri pred njimi predloge zakona hitro pospravili v predal in ga nikoli več odprli.

Robert Balen

Ob toliko deležnikih pri uvajanju dolgotrajne oskrbe (ministrstvo, občine, centri za socialno delo, izvajalci) so zapleti pričakovani. V ospredju predvolilne kampanje bodo žalostne zgodbe ljudi, ki tako kot v zdravstvu, čeprav so zavarovani, ne morejo do svojih pravic. Najprej že zato, ker niso dosegli visokega vstopnega praga oskrbe na domu (oskrbi smo doslej rekli pomoč na domu), pa se sami s tem ne strinjajo in se bodo pritožili, gre namreč po novem za upravni postopek.

A do kod bo pravzaprav segel ta prag? Ključno vlogo ocenjevalcev upravičenosti do storitve je Golobova vlada namenila centrom za socialno delo. Morda ne gre za banalna vprašanja, toda ne ve se, denimo, kako bodo ljudi seznanili z oceno, saj izidi ne smejo biti javni, obenem pa morajo na centrih pripraviti izvedensko mnenje, s katerim mora biti vlagatelj seznanjen pred izdajo odločbe.

Noben center za socialno delo še ni rešil nobene vloge, ne nazadnje tudi zato, ker informacijski sistem še razvijajo. Do srede prejšnjega meseca je bilo vloženih nekaj več kot 1.300 vlog, ocenjevanja na terenu pa so se že začela.

Nabranega denarja bo dovolj, ustavljalo se bo pri kadrih. Tudi ugodna odločba o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe na domu ne bo veliko pomenila, prav tako ne bo kaj dosti pomagalo, če od prejšnjega tedna vsak mesec po solidarnostnem načelu prispevamo odstotek plače oziroma pokojnine.

Natančneje: zaposleni in delodajalci od 1. julija naprej plačujejo en odstotek od bruto plače, upokojenci pa en odstotek od neto pokojnine. Gre za pravico do dolgotrajne oskrbe na domu, do e-oskrbe in storitev za krepitev samostojnosti. Za katero pa potencialni upravičenci že lahko oddajo vlogo. A kdaj bodo rešene?

Andrej Petelinšek

Ko smo se pred časom pogovarjali s sekretarko skupnosti centrov za socialno delo Tatjano Milavec, se centri bojijo, da bo postopek od vložitve vloge – pričakujejo jih več kot 15.000, na ministrstvu za solidarno prihodnost pa 13.000 – do izdaje odločbe trajal predolgo, celo več kot štiri mesece. Izdaji odločbe sledi še priprava osebnega načrta s strani koordinatorja za dolgotrajno oskrbo pri izvajalcu, nato šele se lahko začne izvajanje oskrbe na domu.

Res ne bo treba več doplačevati k oskrbovalnini?

Na še eno past bodo morali biti pozorni upravičenci do dolgotrajne oskrbe: kdor bo dobil pravico do dolgotrajne oskrbe na domu in se zanjo tudi odločil, se bo s tem odrekel dosedanjemu dodatku za pomoč in postrežbo. Ker to lahko pomembno vpliva na materialni položaj družine, se bodo nekateri tej pravici raje odrekli, vsekakor pa bodo ljudje postavljani pred dilemo.

Še vedno je odprto tudi vprašanje, ali bodo lokalne skupnosti še pravi čas zagotovile storitve za upravičence na terenu in bo pomoč dostopna za vse, ki jo potrebujejo. Občine imajo pri sklepanju pogodb z izvajalci težave zaradi cen in normativov, ki jih določa ministrstvo.
Najbolj v prid volivcem naj bi bilo to, da bodo starejši, ki bodo živeli ali že živijo v domovih starejših, po novem plačevali samo nastanitev in prehrano.

Razumemo, da se ministrstvo za solidarno prihodnost trudi, da za institucionalno oskrbo ne bi plačali več, kot znaša zajamčena pokojnina za polno delovno dobo, torej 781,94 evra (t. i. hotelski del), kar je znatno manj, saj zdaj za oskrbnino lahko dajemo tudi več kot 2.000 evrov. Svojcem ali občinam s tem ne bo treba doplačevati k oskrbovalnini.

Če bi prišlo do resnega odmika od teh napovedi, bo razočaranje tistih, ki so pred dnevi začeli plačevati obvezni prispevek, veliko. A minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je večni optimist, kar je dobro za politika. Njegov odgovor je vedno enak: zavedamo se problemov in jih sproti rešujemo. Ne smemo delovati na podlagi strahu.

Ministrstvo za solidarno prihodnost

Od obdavčitve nepremičnin do spodbujanja stanovanjske politike

Da se v koaliciji zavedajo pasti, v katere ne kaže zaiti, kažejo odlašanja ali že kar zavlačevanja pri sprejemanju nekaterih že pripravljenih zakonov. Koalicija jih pred poletno vročino drži na hladnem. Omenili smo pokojninsko reformo, ki čaka, kot so nam pojasnili na ministrstvu za delo, na hladnejši september, ko bodo vsi poslanci zbrani in spočiti.

No, najbrž se bo v tem času vsaj neformalno s pobudniki referenduma skušal še kdo pogovoriti in jih prepričati, naj ne delajo za Janševo SDS. Dva poskusa dialoga ministra Luka Mesca nista obrodila sadov. Njegovi nekdanji strankarski tovariši in socialisti se ne dajo.

Že več mesecev je na hladnem tudi razvpiti zakon o obdavčenju nepremičnin. Nihče v vladi noče reči, da je že pokopan. Pravzaprav je že, saj je po javni razpravi na ministrstvu za finance dobil novo ime: davčne spremembe z namenom spodbujanja stanovanjske politike. Bil naj bi točno to, kar pove z imenom: samo podpiral naj bi stanovanjsko politiko.

Finančni minister Klemen Boštjančič nam je aprila v intervjuju dejal, da uzakonitev davka na obdavčitev premoženja ni nujna, a treba je zapreti vsaj prvo poglavje, zakon pa bodo v naslednjem mandatu lahko takoj vzeli iz predala. Pred uveljavitvijo davčnih sprememb z namenom spodbujanja stanovanjske politike pa hočejo najprej poskrbeti za pravno varnost lastnikov stanovanj oziroma najemodajalcev – ker jih je strah neskončnega pravdanja z najemniki. A to je naloga ministrstva za pravosodje.

Na primernejše čase čaka tudi zakon o medijih in z njim medijska podjetja, še zlasti izdajatelji tiskanih medijev, pa čeprav v zakonu ni naveden znesek državne pomoči. Prestal je vse zakonodajne faze, tudi obravnavo na odboru, vendar se sklepno glasovanje vedno znova prestavlja. Ne septembrsko parlamentarno sejo (še) ni uvrščen, uradno pojasnjujejo, da bo zadnjo obravnavo in sprejem doživel »na eni prihodnjih sej«.

Po več razlagah glede prelaganja zdaj ni več dvoma, da bo sprejet, ko ga zaradi bližajočih se volitev ne bo več mogoče blokirati z zakonodajnim referendumom. Prav takšne blokade se je pred dnevi poslužil Sindikat delavcev migrantov Slovenije in v državni zbor vložil več kot dovolj podpisov, s katerimi bodo dosegli zbiranje 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o urejanju trga dela.

Nezadovoljni so, ker se znižujejo nadomestila za brezposelnost čezmejnim delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve, vendar s tem še ne morejo priti do zakona, ki bi jim bil všeč. Z referendumi in akcijami vseh vrst je tako delo koalicije že resno okrnjeno.

Likvidnostna past drugega tira

Do dimenzije velike afere (ali vsaj oddaje Tarča) se lahko v prihodnjih mesecih in do volitev prižene gradnja drugega tira. Vemo, politika ga je »zaprmej« zakoličila pri 1,2 milijarde evrov, izbrala konzorcij Kolektor CPG, zdaj pa težavam pri (pod)izvajalcih ni videti konca, projekt se draži.

Bobo

V likvidnostnih težavah se je znašel še Kolektor CPG, potem ko je turški Yapi Merkezi že sicer prešel na delo v manjšem obsegu. Turški organi so zaradi korupcije konec maja pridržali direktorja podjetja Yapi Merkezi in slovenskega častnega konzula v Istanbulu Mustafo Basarja Ariogluja.

Ne gre zlahka zamahniti z roko, spomnimo se le gradnje predora Markovec, pri katerem so v bankrot, sicer resda v še težjem kriznem času, zašla kar tri podjetja. Namesto da bi pospešili delo, je Kolektor CPG, da bi ušel likvidnostni pasti, del operative celo preusmeril na druga gradbišča.

Financiranje zdravstva

Vladi in ministrici za zdravje Valentini Prevolnik Rupel se dolgo ni mudilo spreminjati sistema organizacije, upravljanja in financiranja zdravstva. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je praviloma veljal za ključni zakon zdravstvene reforme, temelj kakršnekoli misli o reformi zdravstvenega sistema, bi dejal dr. Alojz Ihan.

Jure Klobčar

Z njim se spreminja sistem vodenja zdravstvenih zavodov, opredeljujejo odnosi med udeleženci v javnem zdravstvu, tj. odnos Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) do zavarovancev, odnos ZZZS do izvajalcev zdravstvenih storitev in odnos ZZZS do države. Dokler kot edina zavarovalnica ne bo znala delati strokovno razdelanih in realističnih pogodb z zdravstvenimi izvajalci, državnimi in zasebnimi, bodo na trgu zdravstvenih storitev vedno »zmagali« bolj racionalni, učinkoviti in poslovno vešči zasebniki. Razen, meni Ihan, če jih »ukinemo«.

Z zakonom o zdravstveni dejavnosti in ukinitvijo edine dopolnilne zavarovalnice se je politika odločila za »državno« javno zdravstvo in zanj, za njegovo učinkovitost in racionalno upravljanje, prevzela vso odgovornost. Do zdaj je bila zabrisana, na nikogar drugega se vlada ne bo mogla več izgovarjati, ker se razmere v zdravstvu niso izboljšale, čakalne vrste skrajšale, bolniki pa ostali neoskrbljeni. Mar ni bilo ničkolikokrat rečeno, da na zdravstvu vlada stoji in pade?

Novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se je vendarle znašla v državnem zboru, pred tem je dobila podporo ekonomsko-socialnega sveta. Že v javni razpravi je bilo največ pripomb o prostočasnih aktivnostih, ki bi ZZZS omogočil povrnitev stroškov zdravljenja, če se zavarovanec poškoduje zaradi izvajanja prostočasne aktivnosti s povečanim tveganjem za zdravje in varnost.

Bobo

Že ta podrobnost kaže, da gre sicer za kar obsežne spremembe, vendar ne takšne, kot so bile v prejšnjih mandatih značilne za poskuse zdravstvene reforme. Novela se ne dotika dilem, povezanih s košarico pravic; še vedno košarice ne določa zakon, temveč, ne glede na mnenje ustavnega sodišča, samo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Dr. Golob je končno mrtev

Najnevarnejša past, v katero je koalicijski trojček že večkrat zašel, so kar njihova lastna, včasih bolj, včasih manj nevarna razmerja, ali prevelika sproščenost, ko ministri, denimo, ne vedo, kaj potrjujejo, in ne glasujejo niti za lastne pobude.

Zadnji »stresni test« koalicije po vrhu Nata v Haagu je bil med najtežjimi, saj se je po njem posvetovalnemu referendumu o izdatkih za obrambo Levice na odboru za obrambo pridružila še SD – v znak protesta proti predsedniku vlade in njegovi podpori deklaraciji o dvigu stroškov za obrambo do pet odstotkov do leta 2035. SDS je detektirala priložnost »zloma« in predlagala, da premier Golob veže zaupnico na glasovanje o referendumu, kar je najboljši način, da v SD referenduma nazadnje ne podpro.

Koordinatorica Levice Asta Vrečko si je že dan po koalicijskem vrhu za branje na plaži privoščila branje kriminalke; vedno so bili in bodo proti vsakršnim obrambnim izdatkom in jim usoda Nata ni nič mar. Žal ni vzela v roke našega romana, ampak zadnji krimič Rdeča voda hrvaškega avtorja Jurice Pavičića. Osebno bi ji priporočil še svežo pripoved o kriminalistični inšpektorici Katjuši Jakopič Profesor je končno mrtev (Založba Goga). Gre za umor upokojenega profesorja kemije, znanega kot osumljenca afere #jaz tudi.

Janez Janša – žrtev ideologije »smrt janšizmu«, poznamo ga kot pisca napetih političnih scenarijev – medtem sestavlja drugačno domačno kriminalko, primerno za poletno branje: Dr. Golob je končno mrtev.

Ukom

Gasilec požarov

Predsednik vlade v zadnjem času nastopa kot aktivni gasilec požarov, ki bi lahko ušli izpod nadzora. Robert Golob se je tako sestal s pretepenim ribniškim županom Samom Pogorelcem, ki ga je v državnem zboru pod svoje okrilje že jemala SDS.

Nekaj dni po smrtonosnem napadu v avstrijskem Gradcu je v svoje roke vzel skrb za sistemsko obravnavo otrok in mladostnikov z nevarnim vedenjem in se pogovoril z direktorico Vzgojnega zavoda Planina Leonido Zalokar ter profesorico psihiatrije na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Vesno Švab. Sprejel je predstavnike humanitarnih organizacij, ko so predlagali dvig pomoči za enostarševske družine.

Na dušo je popihal tudi predstavnikom Inštituta 8. marec, Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev ter Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, ker so pozivali k brezplačnim gradivom za učence. Na pogovoru z Niko Kovač je premier podprl mednarodno pobudo Moj glas, moja izbira zaradi genocida v Gazi, v kateri s peticijo zahtevajo razveljavitev trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Izraelom. Vse to v slabem mesecu.

In še: videli smo, kako hitro se je razvnela jeza zoper zapiranje štirih črpalk (denimo v Petrini, občina Kostel), premier pa je v kabinetu brž sprejel predsednika uprave Petrola Saša Bergerja. Tokrat zaman, Petrol nadaljuje izsiljevanje z zapiranjem črpalk, zato je iz vlade sledil odgovor s pogojem: pristojni minister se bo pogovarjal s Petrolom, ko bo odprl črpalke v oddaljenih in že sicer prikrajšanih krajih.