Kakorkoli politiki obračajo izid zadnjega referenduma in ga interpretirajo sebi v prid, številke govorijo same zase. Referenduma nista dobila Asta Vrečko in Robert Golob, ker sta pozivala k bojkotu in je doma ostalo skoraj tri četrtine volivcev, referendum je gladko dobil Janez Janša. Ne samo da je SDS dosegla kvorum (338 tisoč glasov), na volišča jim je uspelo pripeljati več kot 403 tisoč državljanov, ki so glasovali proti zakonu o izjemnih pokojninah za umetnike. Slabo leto pred rednimi volitvami v državni zbor je Janša mobiliziral četrtino volilnega telesa, kar je podobna številka, kot so jo leta 2022 skupaj dosegle stranke desno od sredine. Še ena primerjava: na referendumu je glasovalo PROTI skoraj toliko volivcev, kot jih je pred tremi leti podprlo Gibanje Svoboda (410 tisoč).

Generalka pred naslednjimi volitvami je pokazala, da je četrta vlada Janeza Janše povsem realna opcija in da bo lider SDS, ki bo to soboto, 24. maja kot edini kandidat za predsednika stranke na kongresu dobili še en štiriletni mandat na 32 let podlage, še naprej v dobršni meri diktiral politično dogajanje in bil eden glavnih igralcev na slovenski politični sceni. Janša si je z referendumom nedvoumno utrdil svoj položaj političnega hegemona desno od sredine, kjer je deklasiral vso politično konkurenco; od Mateja Tonina, Anžeta Logarja in vseh drugih. Kljub gladki referendumski zmagi pa mu ni uspelo zamajati vladajoče koalicije, prisiliti premierja Roberta Goloba k odstopu in tako izsiliti predčasne volitve. SDS je namreč volivce pozivala na referendum s parolo, da njihov glas PROTI dvojno šteje; proti privilegijem in proti škodljivi vladi.

Na drugi strani pa s pozivom k bojkotu nista bili uspešni vladni stranki Gibanje Svoboda in Levica, pa naj se predsednik vlade Golob še tako trka po prsih, da je skoraj tri četrtini volivcev ostalo doma. Računali namreč so, da Janševi SDS ne bo uspelo doseči kvoruma. Njihova politična kalkulacija je bila tudi, da referenduma v nobenem primeru ni moč dobiti, da bolečino ob zmagoslavju SDS lahko omilijo le tako, da mu vzamejo legitimnost. Zato poziv k bojkotu, ki pa ni uspel v celoti, saj je kar precej volivcev levosredinskih strank (ne samo SD, ki se pozivom k bojkotu ni pridružila), kot so pokazale podrobnejše politične analize, kljub temu šlo na volišča in glasovalo celo PROTI uveljavitvi zakona. Med zvestimi podporniki strank levo od sredine, kar se je pred desetimi leti izkazalo že ob referendumu Aleša Primca o družinskem zakoniku, so tudi volivci z bolj konservativnimi pogledi glede temeljnih življenjskih vrednot in nekaterih družbenih vprašanj.

Zato 403 tisoč volivcev, ki so na zadnjem referendumu glasovali PROTI, ne moremo enostavno pretočiti k SDS, v resnici niti ne gre za seštevek vseh volivcev strank desno od sredine. Janša na volitvah prihodnje leto gotovo ne bo dobil štiristo tisoč glasov. Podpora SDS je v zadnjih dvajsetih letih bila večinoma pod 300 tisoč glasov, razen leta 2008, ko so prejeli rekordnih 307.735, a so kljub temu izgubili volitve proti SD Boruta Pahorja.

Nihanja v podpori so bila posledica (tudi) volilne udeležbe, večja kot je bila, več glasov je praviloma prejela tudi SDS. To pravilo sicer ne velja za zadnje volitve v državni zbor leta 2022, ko je bila volilna udeležba skoraj 71-odstotna, pa je SDS le uspelo zbrati slabih 280 tisoč glasov. Uspešnost je namreč odvisna tudi od mobilizacije volilnega telesa strank nasprotne politične opcije. Tako letošnji referendum kot lanske volitve v Evropski parlament, kjer je SDS prav tako gladko zmagala (dobrih 30 odstotkov oz. 206 tisoč volivcev ob skoraj 42-odstotni udeležbi), pa kaže na to, da ima Janša zveste volivce in da jih zlahka mobilizira. Na nasproti strani politične oble, kjer je 2022 prišlo do široke mobilizacije volilnega telesa strank levo od sredine, imajo z udeležbo večje težave.

Po svoje bi lahko nedavni referendum bil tudi ura streznitve tako za stranke vladajoče koalicije kot njihove politične »strice«, ki se v ozadju z novimi/starimi obrazi in instant političnimi strankami še naprej gredo politični inženiring. Zaradi referendumskega izida je lahko še najbolj zadovoljen Vladimir Prebilič, saj se mu, prosto po Matjažu Hanu, zdaj pa res odpira široka avtocesta na domačem političnem prizorišču. Ustanovitev nove stranke/gibanja je glede na nove politične okoliščine že skorajda nuja, če želi slovenska levica vladati tudi v naslednjem mandatu.

Janša pa kljub volilnemu triumfu na zadnjem referendumu nima v žepu novega mandatarstva. Ne pozabimo, da več kot 400 tisoč glasov, ki so jih leta 2022 skupaj zbrale stranke desno od sredine, ni bilo dovolj za oblikovanje nove desnosredinske vlade. Referendumska zmaga se lahko Janši vrne tudi kot bumerang, če bi se ponovno okrepil antijanša efekt, kar bi lahko spet mobiliziralo leve volivce, ki bi kljub razočaranju nad Golobovo vladi še enkrat glasovali proti Janši in poleg nove Prebiličeve s stisnjenim nosom še enkrat podprli stranke sedanje koalicije. A do volitev je še kar precej mesecev, v tem času pa se lahko zgodi še marsikaj, zato je končne izide danes nemogoče napovedati. Gotovo je le to, da razlika med obema političnima blokoma ne bo tako velika, kot je bila pred tremi leti, da bi utegnil biti izid zelo tesen in da bo na volitvah za obe strani štel skoraj vsak glas. Še posebej tisti izgubljeni glasovi, ki bodo šli v prazno malim strankam, ki jim ne bo uspelo prestopiti parlamentarnega praga.