Lokalni županski kandidati medtem že objemajo drevesa, rišejo kolesarske steze in obljubljajo vse, kar se da razveljaviti po volitvah. Poslanka Katja Kokot bo morda več časa preživela na sodišču kot v DZ, Robert Golob pa ugotavlja, da je politika postala družinski šport. Jesen? Nova sezona slovenskega političnega kabareta.

Janez Janša marsikaj napoveduje in obljublja, nižje davke, plačo in pokojnino obenem, ukinjanje prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, 300 evrov vsakemu zaposlenemu v domu za upokojence, konec čakalnih vrst v zdravstvu ... V 60 dneh do gradbenega dovoljenja?

Sašo Radej

Ministra Matoz in Polona Rifelj ukinjata pretirano birokracijo. Če pa to uspe – tudi če kaj drugega ne. In Janša naj bi prerazporedil preveč delavcev v delih javnega sektorja v zasebni sektor. Podpiram. Dobro poznam delovanje javnega sektorja. A iz tega ne bo nič. Kje mu bo pa uspelo! In skrbi me, da je tudi Robert Golob pred prejšnjimi volitvami in po njih obljubljal še več in smo bili nad marsičim navdušeni, potem pa se ni kaj dosti zgodilo.

Golob si je upal poseči v zdravstvo in skušal ukiniti »dvoživke« v zdravstvu, predvsem to, da bi si zdravniki v javnem sektorju »rezervirali« paciente za svoje zasebne ambulante in bolnice. Ni mu uspelo. Najbolj boleče je bilo, da mu ni uspelo znižati obremenitev dela, prav nasprotno, davki, dajatve so se še povišali.

Zdaj Janša oz. »Vrtovčevi« (NSI) združujejo javno zdravstvo in koncesionarje pod isto streho, češ da je vse to skupaj javno zdravstvo. Meni in nam vsem bo res vseeno, kdo nas bo zdravil, le da ne bo treba kar naprej dodatno plačevati in čakati in čakati. Samo da ne bo celotno zdravstvo na koncu podobno zobozdravstvu, ko iz zavarovalnice ne gre skorajda nič, vsaj meni in še marsikomu se v zadnjih desetletjih ni zgodilo, da bi bilo kaj brezplačno. Usta odpreš in je takoj sto evrov!

Šolstvo! Potrebne so temeljite spremembe! Podpiram. Minister Borut Rončević bo ukinil devetletko, uvedel nevtralno šolo in dosegel, da bodo petošolci razumeli, kar so prebrali. Zdaj menda vsak peti ne razume, kar prebere. Po mednarodni raziskavi PISA so naši petnajstletniki vsako leto manj bralno in matematično pismeni.

Alarm! Seveda je čisto vseeno, ali bo osem- ali devetletka, čeprav se je učenje nekih detajlov v zadnjih letih kar preveč razvleklo. Da! V šole je treba poleg osnov uvesti življenje! Finančno pismenost, vedenje o poslovanju, kreditih, obrestih, kripto valutah, a tudi o tem, kaj je vljudnost, solidarnost. In vsaj to, da bodo otroci vedeli, da računalnik ni samo za igrice. Vprašanje je, ali imamo kader za to.

Večina učiteljev je konservativnih, stara šola, učiteljem je treba prepustiti nekaj več ustvarjalnosti, fleksibilnosti in prav zato morda tudi ohraniti nacionalno preverjanje znanja, da se le preveč ne razpusti vse skupaj. Ja, šolo je treba spremeniti, kar dobro jo lahko spremljam in se mi zdi, da se od moje šole ni prav veliko spremenila. A takrat nismo imeli televizije, interneta …

Toda minister se niti ne zaveda, kaj ga čaka! Če bo lahko kaj vsaj malo premaknil, bo že to pravi čudež. Res pa je, da ima sindikalist Branimir Štrukelj precej »zaslug«, da se redko kdaj kaj premakne. Ali ni on pristojen za položaj učiteljev, ne pa za učne vsebine? Ne, Branimir Štrukelj je za vse! Še preden smo izvedeli, kaj naj bi se spremenilo, je bil proti! Da je opozicija proti? To je pričakovano.

Opozicija, ta ali ona, je tako in tako vedno proti. In ker je učiteljev premalo, se bo usposobilo širši krog! Dobrodošlo! Vse rezerve je treba najti. In tiste, ki se razburjajo in so proti, je treba spomniti, da danes res učijo lahko vsi, »ki imajo pet minut časa« – kot pravi Štrukelj, da bo. Je že!

Prvi ravnatelj Sašo Božič – v medijih sem ga »ujela« – se mi zdi moder gospod. Računam nanj! Res ne gre čez noč, a nekaj je treba storiti.

Levi so toliko zavozili, da so zdaj desni dobili oblast in tako se očitno dogaja marsikje v Evropi in še kje. Levičarji bodo morali razmisliti, kaj delajo, desničarji pa tudi, da ne bodo preveč prestopili roba in vsega zapravili. Razmerja moči, politični pristopi se spreminjajo. Janša pretirava z odnosom do Izraela. Odprtje izraelskega veleposlaništva me ne moti, marsikdo ga ima.

Bolj nerodno je, če se edini postavimo po robu grajanju Izraela, ko namerava pozidati palestinsko ozemlje na Zahodnem bregu s svojimi naselji. Iskro je Janša prižgal in zdaj se bo razplamtelo. Minister Kajzer bo podvržen interpelaciji zaradi slovenske politike do Izraela, SD jo vlaga, Janša pa ustavni obtožbi, ki jo vlagata Levica in Svoboda. SD tega ne bo podpisala.

In medtem ko se vsi trudijo biti glasni, obstaja nekdo, ki je bil do včeraj v ospredju: Zoran Stevanović. A hitro se vrača v poslovniške labirinte, politične manevre in še kakšno proceduralno akrobacijo. Zdaj ga, vsaj za trenutek, zamenjuje njegova poslanka Katja Kokot!

Z Golobovo Tino Gaber se je sprla, ni čisto jasno, katera je katero žalila, a Tina jo toži za 15 tisoč evrov, ker naj bi jo menda potiskala čez rob moralnosti. Za čast in dobro ime gre!

A jesen bo politično tako nabita, da bo marsikaj padlo v pozabo. Če bi Slovenija imela Broadway, bi bila politika glavni muzikal. Če bi imela cirkus, bi bila politika glavna predstava. Če bi imela Netflix, bi bila politika najbolj gledana serija. A ker imamo samo Slovenijo, imamo vse to kar v živo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.