Pri šestinsedemdesetih letih ni postal nostalgik, temveč je ostal tisti isti mladenič iz Freeholda v New Jerseyju, ki je v očetovi brezposelnosti videl celotno Ameriko in jo začel opisovati v svojih pesmih.

Zdaj, v začetku leta 2026, je spet dokazal, da čas ni zmehčal njegove ostrine: napisal je Streets of Minneapolis, pesem, ki ni le protest, temveč globok, skoraj oseben spomin na mesto, ki ga je pretresel val nasilja in strahu in ki je postalo simbol razkola.

Operacija Metro Surge je od decembra 2025 v Minneapolis poslala tisoče agentov ICE in CBP – uradno za deportacijo kriminalcev, v resnici pa je prinesla strah, barikade, solzivec in dve smrti nedolžnih ameriških državljanov.

Protesti spominjajo na ulice po umoru Georgea Floyda; oblasti tožijo, prebivalci se bojijo hoditi po ulicah. Springsteen do vsega tega ni ostal ravnodušen. Pesem Streets of Minneapolis je izšla 28. januarja, a Springsteen jo je začel pisati že 24. januarja, v trenutku, ko so novice o dveh smrtnih žrtvah (Rene Good in Alexu Prettyju) dosegle tudi njega.

Posnel jo je 27. januarja in izdal naslednji dan. Takšna hitrost ni marketinški trik, je instinkt človeka, ki ve, da molk v takih trenutkih postane sokrivda. V besedilu opisuje Minneapolis pod dimom in ledom, pod »škornji okupatorja«, pod »zasedbo vojske kralja Trumpa«. Pesem govori o imenih, ki jih ne smemo pozabiti, o ulicah, ki so postale bojišče, in o ljudeh brez glasu.

Bruce Frederick Joseph Springsteen, kakor se uradno glasi njegovo ime, se je rodil 23. septembra 1949 v Long Branchu v New Jerseyju, v družini, kjer je delo pogosto pomenilo preživetje, ne pa tudi varnosti.

Oče Douglas, večkrat brezposeln, je postal tiha senca, ki je v sinu vzbudila vprašanje, ki ga nosi vse življenje: kaj se zgodi z ljudmi, ki jih sistem pozabi? Iz tega vprašanja je zrasel »heartland rock« – glasba, ki ne poje o zvezdah, temveč o tovarniških delavcih, o avtocestah, ki vodijo nikamor, o obljubah, ki se izkažejo za lažne.

Pri šestinsedemdesetih Bruce Springsteen namreč še vedno verjame, da pesem lahko nekaj spremeni. Dokler bo pel, Amerika ne bo mogla reči, da ni slišala.

Njegova glasbena pot se je uradno začela v šestdesetih z različnimi skupinami, pravi preboj pa je prinesel album Born to Run (1975). Sledili so Darkness on the Edge of Town, The River in kultni Born in the U.S.A., ki so ga v Ameriki sprejeli kot himno, Springsteen pa ga je napisal kot obtožnico.

Nebraska je bila tiha akustična bolečina recesije, The Ghost of Tom Joad poklon Steinbecku, The Rising zdravilo po 11. septembru, Wrecking Ball udarec Wall Streetu. V Letter to You razmišlja o izgubah, z Only the Strong Survive pa se poklanja soul koreninam.

Več kot 140 milijonov prodanih plošč, 20 grammyjev, oskar za Streets of Philadelphia, Kennedyjeva nagrada, Dvorana slavnih rock and rolla – vse to je impresivno, a prava moč Brucea Springsteena je drugje: v štiriurnih koncertih, kjer se z E Street Bandom poveže z občinstvom tako, da se vsak poslušalec počuti del zgodbe.

V njegovi glasbi je vedno prisoten globok, religiozen občutek – ne cerkven, temveč tisti za greh, odrešitev in sočutje.

In prav to sočutje ga je pognalo, da je napisal Streets of Minneapolis. Podobno kot Streets of Philadelphia pred tridesetimi leti tudi ta pesem govori o ranjenih in pozabljenih in pomeni nadaljevanje njegovega življenjskega dela.

Pri šestinsedemdesetih Bruce Springsteen namreč še vedno verjame, da pesem lahko nekaj spremeni. Ali vsaj poskrbi, da se spomnimo imen. In dokler bo pel, Amerika ne bo mogla reči, da ni slišala.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.