Prijatelji v petem kolenu
Še veliko vode bo moralo preteči, preden bomo sploh lahko začeli ugibati, ali je sedanji slovenski premier Borut Pahor pri vodenju države boljši, slabši ali enako uspešen kakor njegovi predhodniki. A že zdaj je jasno, da jih po odkritosrčnosti daleč prekaša. Niti Janša, niti Rop, niti Bajuk, kaj šele Drnovšek, ki se je »umazanim temam« najraje izognil, namreč niso o zakulisnih kadrovskih homatijah nikoli spregovorili niti približno tako naravnost in tako brez dlake na jeziku, kot je to tik pred novim letom v Dnevnikovem Objektivu storil Pahor. Zlasti osupljivo je, da aktualni predsednik vlade priznava obstoj plenilske mentalitete, ki posameznike, skupine in stranke žene pri poskusih nameščanja pravih ljudi na prava mesta v državnih firmah, holdingih, skladih… Na laž torej postavlja številne vplivne soborce iz zmagovite koalicije, katerih iztočnica v predvolilnih nstopih je bila, da so prejšnji oblastniki državo jemali kot plen, oni jo bodo pa kot nekaj, kar so jim državljani zaupali v upravljanje.