Prejšnji teden je njena evropska državljanska pobuda My Voice, My Choice – za varen in dostopen splav po vsej EU – prestala prvo oviro na odboru Evropskega parlamenta za pravice žensk (FEMM). S 26 glasovi za in 12 proti je odbor podprl resolucijo, ki pozdravlja idejo o finančnem mehanizmu za ženske brez dostopa do splava.

Zmaga? Morda. A za Kovačevo, direktorico Inštituta 8. marec, je bila pot do Bruslja bolj podobna hollywoodskemu trilerju kot suhoparnemu birokratskemu postopku. Nika Kovač je očitno tudi mojstrica suspenza in kraljica evropske drame.

Predstavljajte si: ekipa Inštituta se odpravi v Bruselj, polna upanja. V Ljubljani jim nekdo prereže gume na avtu – incident, ki je na Facebooku sprožil celo grožnje s prerezanimi vratovi. Potem ko končno prispejo na letališče v Zagrebu, letalo zaradi dronov nad bruseljskim letališčem preusmerijo v Köln.

Alternativni transport, zamude, napetost – in na koncu solze sreče, ko Kovačeva sporoči, da je prispela pravočasno. Če bi bil to scenarij, bi ga naslovili »Misija nemogoče: Splav«. Ampak za Kovačevo to ni le zabava; gre za resno vprašanje reproduktivnih pravic, saj več kot 20 milijonov žensk v EU še vedno nima varnega dostopa do posega.

Nika Kovač je mojstrica suspenza in kraljica evropske drame.

Seveda Nika ne bi bila Kovačeva, če ne bi vmes vpletla političnega spopada. Tokrat je bil tarča Matej Tonin, evropski poslanec iz ELS, ki se je javno hvalil, da lobira proti pobudi. »Drži, upam, da nam uspe. Skrajni čas je, da levičarsko-nevladno agendo po Evropi ustavimo,« je dejal, kar je Kovačevo razbesnelo. Označila ga je za »ekstremista«, ki želi uničiti pravico do splava.

Tonin ji je vrnil z očitki o zapravljenem milijonu evrov za »promocijo lika in dela« Nike Kovač, namesto da bi se borila za 200 tisoč Slovenk brez ginekologa. Poraz za Tonina, kot je sarkastično pripomnil Marjan Šarec? Gotovo – glasovanje je pokazalo, da ni prepričal niti svojih v ELS, kjer so nekateri kljub konservativnim nagnjenjem podprli pobudo.

To pa ni prvič, da Kovačeva ustvarja suspenz. Že lani decembra je triumfalno razglasila, da je zbrala milijon podpisov za My Voice, My Choice , a kmalu se je izkazalo, da manjka še 200 tisoč veljavnih podpisov. Za podporo kampanji je celo za en dan prevzela Instagram nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, da bi promovirala kampanjo in opozorila na nujnost sprememb.

Iniciativa je na koncu vendarle zbrala 1,1 milijona podpisov, kar dokazuje sposobnost Nike Kovač za mobilizacijo. Je bila prvotna »lažna« razglasitev že zbranih podpisov komunikacijska napaka ali premišljen trik za ohranjanje pozornosti? Kovačeva vsekakor ve, kako držati javnost v napetosti.

Njena pot v svet aktivizma se je začela na Gimnaziji Poljane, nadaljevala na Filozofski fakulteti z antropologijo. Aktivna je bila v Iniciativi za demokratični socializem, koordinirala je kampanjo Čas je ZA in referendum o vodi – za kar je postala Mladinina osebnost leta, Slovenka leta in celo Evropejka leta po francoskem izboru.

Bila je Obama Scholar, prejela Global Leadership Award v Washingtonu, kjer je kljub temu, da ji je bilo to odsvetovano, govorila o genocidu v Palestini. Kot je priznala v enem od intervjujev, se ne boji nikogar, razen teme in letenja – ironično, glede na nedavne letalske drame.

Nika Kovač je očitno ime, ki ne mine brez škandala, a tudi brez vpliva ne. V času, ko se pravice žensk krhajo, je njena drama morda ravno tisto, kar potrebujemo – če pri tem odmislimo na vse pretočene solze in zaplete s prerezanimi gumami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav