Panika v Murglah in na Trstenjakovi
Če je na desni strani Logar, mora biti na levi tudi Prebilič, da pobira glasove razočaranih volivcev. To je edino logično.
Če je na desni strani Logar, mora biti na levi tudi Prebilič, da pobira glasove razočaranih volivcev. To je edino logično.
Sto dni pred volitvami je politična slika v državi vse zanimivejša. Nekatere parlamentarce je že zagrabila panika, da bodo po 18. marcu zgradbo DZ videli le še od zunaj.
Če Robert Golob misli, da ga le kritiziramo, ko mu predlagamo, da čim manj govori, se seveda zelo moti. To je le dobrohoten nasvet in pomoč, da izgubi čim manj volivcev.
Grozljive zgodbe iz Novega mesta in okolice so postale že skoraj folklora: nasilje, tatvine, grožnje, napadi. Ljudje še policije več ne kličejo. Zakaj bi jo?
Ali je Aleš Primc, ko govorimo o aktivizmu, za desnico nekaj takšnega, kot sta Nika Kovač ali Jaša Jenull za levico?
O boleznih ne razmišljam, dokler seveda ne zbolim. Tudi o smrti ne. Je del življenja in tako in tako pride.
Smo v Sloveniji že tako daleč, da bo kapital namesto volivcev odločal o tem, kdo (ne) bo prišel na oblast?
Nasprotnikom zakona o pomoči pri prostovoljnem koncu življenja je uspelo pritegniti več volivcev kot na lanski posvetovalni referendum o evtanaziji.
Slovenija je po tragični smrti Aleša Šutarja doživela svoj 11. september, pravi poznavalec strateškega komuniciranja Dejan Verčič. Tu ni več levih in desnih.
Branko Grims in drugi častilci svobode govora so tiho, ko Donald Trump terorizira medije in žali novinarke, ki postavljajo »neubogljiva« vprašanja.
Nismo uspeli urediti paliativne oskrbe, ni bilo politične volje. Je pa bila pa za uvedbo pravice do asistiranega samomora.
Svet stranke Levica je za sokoordinatorja stranke izvolil Luko Mesca in Asto Vrečko. Prav v tednu, ko odpadnik Miha Kordiš ustanavlja svojo stranko.
Lažni alibi vladnih poslancev pri osebni rabi konoplje je isti kot pri pomoči pri samomoru: z ljudstvom so se posvetovali samo zato, da bi obšli varuhe javnega zdravja
Preuranjeno je razmišljati o tem, koga bomo volili čez pet mesecev, razen za povsem opredeljene, ki pa jih tudi ni tako malo.
Ne zgodi se ravno pogosto, da sodni svet razreši predsednika kakega sodišča, sploh pa ne največjega okrožnega sodišča v Ljubljani.
Kampanja naj bi državljane prepričala, da dolgotrajna oskrba čudovito deluje – če zgreši ta cilj, pa bo vsaj izbrana piarovska agencija lepo zaslužila.
Mnogokrat smo po »dogodku v mestu Novo mesto« in okoli sprejema »Šutarjevega zakona« slišali, kako zakonodaja »štima«, težava je, da je ne izvajamo.
Danes v romskih naseljih niso avtoritete stari družinski očetje, pač pa mladi Romi, ki so šli po poti kriminala in uspeli.
Tragedija v Novem mestu je odnesla dva ministra Golobove vlade, tretji, objektivno še najbolj odgovoren za nerešeno romsko problematiko, pa je ostal in bo interpeliran.
Pušča ne bi bila zgled, če bi ne bilo iniciativ s strani bivajočih Romov. Do teh ne more priti, dokler bo v romskih naseljih našel kritje organizirani kriminal.