Luka Mesec upa biti rešitelj Levice – a prihaja Miha Kordiš kot njen grobar
Svet stranke Levica je za sokoordinatorja stranke izvolil Luko Mesca in Asto Vrečko. Prav v tednu, ko odpadnik Miha Kordiš ustanavlja svojo stranko.
Svet stranke Levica je za sokoordinatorja stranke izvolil Luko Mesca in Asto Vrečko. Prav v tednu, ko odpadnik Miha Kordiš ustanavlja svojo stranko.
Lažni alibi vladnih poslancev pri osebni rabi konoplje je isti kot pri pomoči pri samomoru: z ljudstvom so se posvetovali samo zato, da bi obšli varuhe javnega zdravja
Preuranjeno je razmišljati o tem, koga bomo volili čez pet mesecev, razen za povsem opredeljene, ki pa jih tudi ni tako malo.
Ne zgodi se ravno pogosto, da sodni svet razreši predsednika kakega sodišča, sploh pa ne največjega okrožnega sodišča v Ljubljani.
Kampanja naj bi državljane prepričala, da dolgotrajna oskrba čudovito deluje – če zgreši ta cilj, pa bo vsaj izbrana piarovska agencija lepo zaslužila.
Mnogokrat smo po »dogodku v mestu Novo mesto« in okoli sprejema »Šutarjevega zakona« slišali, kako zakonodaja »štima«, težava je, da je ne izvajamo.
Danes v romskih naseljih niso avtoritete stari družinski očetje, pač pa mladi Romi, ki so šli po poti kriminala in uspeli.
Tragedija v Novem mestu je odnesla dva ministra Golobove vlade, tretji, objektivno še najbolj odgovoren za nerešeno romsko problematiko, pa je ostal in bo interpeliran.
Pušča ne bi bila zgled, če bi ne bilo iniciativ s strani bivajočih Romov. Do teh ne more priti, dokler bo v romskih naseljih našel kritje organizirani kriminal.
Včasih me kdo vpraša, ali sem feministka. Ob takem vprašanju se vedno nekoliko zmedem, saj ne vem, kaj naj odgovorim. Kaj sploh pomeni biti feministka v letu 2025?
Nasilje! Fizično, psihično, odkrito, prikrito … Ljudem je dana sposobnost govora, da lahko probleme rešujemo verbalno, ne fizično. A žal marsikdaj ni tako.
Kakšna poslastica za pisanje bi bila zadnja bruseljska vohunska afera za Iana Fleminga, pisateljskega očeta Jamesa Bonda, če bi bil še živ.
V ozadju vojn, kjer tanki in rakete rišejo meje v krvi, se bijejo tihe, podle bitke – male človeške vojne, kjer orožje ni jeklo, temveč pogledi, šepeti in bojkoti.
Ob petkih se tudi največ boluje. Kot zanalašč zaprošamo za bolniški dopust v petek, v ponedeljek pa smo k sreči že zdravi.
Morda bo to zvenelo precej naivno: ne hišna preiskava pri Hojsu ne vložitev zahteve za sodno preiskavo proti Golobu v resnici najbrž sploh nimata političnega ozadja.
Slovenci smo že od nekdaj poznani po tem, da raje bentimo, kakor ukrepamo. Ta navada je postala nekakšen nacionalni šport.
Hollywood pretresa nov škandal: »igralka« Tilly Norwood, ustvarjena z umetno inteligenco (AI) britanskega startupa Particle6, ni iz mesa in krvi, temveč iz algoritmov.
Knjigo Kako smo preživeli mir in se zraven smejali je hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić napisala le nekaj let po koncu eksperimenta, ki je Jugoslovanom in narodom vzhodnega bloka obljubljal veliko – v resnici preveč. Zato otroci socializma niso znali olupiti banane, ženske pa so v trgovinah pogosto zaman iskale vložke.
Anžetu Logarju ni uspelo pridobiti niti ene vidne oziroma bolj »popularne« osebnosti iz leve politične ali družbene provenience, s čimer bi volivce lahko nagovarjal sredinsko, kot je sprva napovedoval in upal.
Korupcija v Sloveniji je grozljiva. To so besede enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov – Igorja Akrapoviča, izrečene v Mastercard podkastu navdiha z Borutom Pahorjem. Akrapovič je na svojem primeru razložil svoje slabe izkušnje s pretirano slovensko birokracijo, »o korupciji pa najraje sploh ne bi govoril, ker je pri nas grozljiva …«.