Če bi padel Zoran Janković, bi nato lahko padel tudi Robert Golob; prišlo bi do razpada ali prevzema Gibanja Svoboda.

Globalna bitka za prevlado na področju umetne inteligence prinaša verjetno eno največjih tveganj za človeka in človeštvo.

Janez Janša je potreboval več kot trideset let, da je »dohitel« leve politične opcije, da se je naučil domala vseh njihovih prijemov in postopkov, kako priti na oblast.

Za javni denar gre, za njegovo prerazporejanje in za (para)državne posle.

Človek, ki ni izplačal delavcev svojega podjetja, dolguje državi in celo laže o svoji izobrazbi, je za vladno koalicijo primeren za predstavnika Slovenije v mednarodnih organizacijah.

Slovenija letos ne vstopa v jesen, ampak v politični safari. Referendumi se bodo množili hitreje kot kostanji na Rožniku, vsak s svojo »sveto resnico«, ki naj bi krepila demokracijo – podobno kot družinske debate o dedovanju krepijo sorodstvo.

Levo od sredine se zaradi osebnih interesov in ambicij še naprej veselo pobijajo med sabo.

Ob poudarjanju decentralizacije v Janševi vladi gre pričakovati še kako napoved selitve tega ali onega ministrstva.

Ob izvolitvi Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora je nekdanji evropski poslanec Milan Brglez, ki je v času od 2014 do 2018 tudi sam opravljal to funkcijo, v podkastu Dela komentiral: »Stevanović je podoben primer kot nemška AfD.«

Objava, s katero se Netanjahu javno zahvali Janši za njegovo blokiranje skupne izjave EU o razmerah na Zahodnem bregu, je brutalen dokaz, da človek nima pojma o Evropi.

Kdo ve, kaj bodo leta 2030 ob tem času počeli Nataša Pirc Musar, Zoran Stevanović in Janez Janša.

»Referendum je glas proti celotni prevarantski koaliciji!« S temi besedami je bivši premier, zdaj vodja največje opozicijske stranke Svoboda, Robert Golob ...

Zadnji BSF je pokazal, da je slovenska vlada v resnici prestopila s francosko-nemškega vlaka, ki še vedno vodi EU, na lokalni vlak od Zagreba do Varšave.

V pogovornem jeziku pravimo, da sodi blef med pokeraše podobno kot ata na mamo. Igralec s slabimi kartami samozavestno zvišuje stave, ob tem pa nedolžno gleda nasprotnika naravnost v oči in ga brez besed prepričuje, da je zanj najbolje, če odneha.

Danes končujem obravnavo slovenskega hlapčevstva. Vem, da je moje pisanje ikonoklastično, da je marsikoga prizadelo, je pa nujno, če se želimo kot odrasli srečati s sabo in s prihodnostjo te družbe.

Zelo pomembno je, da smo poenoteni z zavezniki pri vseh temeljnih varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanjih. Trdnost enotnosti in odpornosti bo vedno znova na preizkušnji.