Jeffry Goldberg, urednik ameriškega časnika The Atlantic, je bil prepričan, da je tarča dovršene in prekanjene prevare, ko je 11. marca v aplikaciji za spletno komuniciranje Signal prejel prošnjo za povezavo z Michaelom Waltzem. Tako je namreč ime nekdanjemu republikanskemu poslancu, sedaj svetovalcu Bele hiše za nacionalno varnost. Lahko bi šlo za dezinformacijsko kampanjo, ki jo je sprožila tuja obveščevalna služba. Ali pa za še en poskus kakšne skrajno desne medijske skupine, da z lažnimi informacijami in njihovo objavo osramoti novinarja, ki je kritičen do predsednika Donalda Trumpa. 

Dva dni kasneje ga je Waltz vključil v »majhno skupino Houthi PC«, v kateri se je osemnajst članov pogovarjalo o napadih na hutije, šiitsko uporniško skupino iz severnega Jemna, ki v sodelovanju z Iranom napada Izrael in ladje v Rdečem morju. Goldberg še vedno ni bil povsem prepričan, da sledi pogovoru najvišjih varnostnih in obveščevalnih uradnikov ameriške vlade, še posebej v času preprostega dostopa do umetne inteligence in njenih zmožnosti, da oponaša resnične ljudi. Potem so na Jemen začele padati bombe.

»Nisem mogel verjeti, da bi o prihajajočih vojnih načrtih razpravljali prek Signala. Prav tako nisem mogel verjeti, da bi bil predsednikov svetovalec za nacionalno varnost tako nepremišljen in v razpravo vključil glavnega urednika Atlantica,« je pojasnil svojo osuplost. Toda predstavniki ameriške obveščevalne skupnosti so potrdili pristnost razprave. Goldberg sprva ni objavil celotne vsebine, saj trdi, da ni želel ogroziti nacionalne varnosti. Po ostrih napadih nanj in trditvah, da ne gre za državne skrivnosti, je javnosti razkril večino sporočil, ki si jih je izmenjeval ameriški vrh. 

V incident so bili vključeni svetovalec za nacionalno varnost Waltz, vodja celotne ameriške obveščevalne dejavnosti Tulsi Gabbard, direktor Cie John Ratcliffe, obrambni minister Pete Hegseth, zunanji minister Marco Rubio in podpredsednik JD Vance. Sodelovali so tudi drugi vplivni člani najožjega Trumpovega kroga, denimo vodja osebja Bele hiše Susie Wiles, njen namestnik in svetovalec za domovinsko varnost Stephen Miller, pa Steve Witkoff, predsednikov odposlanec za Bližnji vzhod in pogajalec z Ukrajino in Rusijo. In seveda Goldberg.

Kako je urednik, ki ga sedanja oblast prezira do obisti, prišel v skupino, je težko pojasniti. Waltz se je tudi na republikanskem propagandnem televizijskem kanalu Fox News hudo zapletal. »Vsi imamo v imeniku kakšno številko, ki ima dodano napačno ime,« je opravičeval svojo neumnost. »Kako imate njegovo številko, če pravite, da niste nikoli govorili z njim?« si ni mogla pomagati niti sicer zelo razumevajoča voditeljica Laura Ingraham. »Nekdo mi jo je poslal in potem jo je posesalo noter ...« je odgovor uradnika, ki voditelju edine vojaške supersile svetuje o nacionalni varnosti. 

Seveda je naslednje vprašanje, zakaj se o tako občutljivih vojaških in obveščevalnih podatkih sploh pogovarjati po splošno dostopni spletni aplikaciji, kot je Signal. Še posebej zato, ker je skoraj vsaka od ključnih institucij izdala navodila, da Signal kljub šifriranju poslanih sporočil ni primeren za »dostop, prenos in obdelavo nejavnih informacij«, kot so bili že 2023 jasni na ameriškem obrambnem ministrstvu.

Nikomur v varnostno-obveščevalnem vrhu ni prišlo na misel, da razprava o občutljivih vojaških operacijah, vključno s podrobnostmi napada v Jemnu, ne more potekati v obliki spletnega klepeta. In po možnosti celo na njihovih zasebnih telefonih. Direktorica obveščevalnih dejavnosti Gabbardova se na kongresnem zaslišanju ni želela spomniti, kateri telefon je uporabljala, Witkoff je bil med klepetom celo v Moskvi. Bela hiša je nekaj dni kasneje začela trditi, da je uporabljal zavarovane naprave, nihče pa ni pojasnil, zakaj je sploh sodeloval v razpravi. Oziroma zakaj je bil sploh potreben tako širok krog ljudi, ko bi pravzaprav o napadu morala govoriti le Waltz in obrambni minister Hegseth. 

Profimedia

Slednji je vsem tako obilno sipal podatke o poteku vojaška akcije, da se je zdelo bolj bahanje kot poročanje. Številni pravniki in varnostni strokovnjaki trdijo, da so vladni uradniki kršili zakon o vohunjenju, po katerem je napačno ravnanje s kakršnimikoli informacijami o nacionalni obrambi kaznivo dejanje. Ker aplikacija Signal lahko avtomatsko izbriše vsa sporočila, bi to lahko pomenilo kršitev strogih zakonov o ravnanju z vladnimi dokumenti in njihovem shranjevanju.

Jeza pilotov

Afera je opozorila na očitno razpaslo navado vladnih uslužbencev, da uporabljajo lahko dostopno spletno aplikacijo. Signal je zelo dober pri skrivanju sporočil, ko jih pošilja naslovniku. Toda ko so na telefonu, jih je razmeroma lahko prebrati, če napadalcem uspe vdreti v telefon. Odkar vemo za obstoj izraelskega sistema Pegasus, je jasno, da so takšni vdori ne samo mogoči, ampak celo verjetni. 

Lani so ameriški preiskovalci sporočili, da so kitajski napadalci vdrli v informacijske sisteme treh ameriških telekomunikacijskih podjetij, eden od njihovih osrednjih ciljev naj bi bili telefoni takrat še kandidatov Trumpa in Vancea ter članov kampanje nekdanje podpredsednice Kamale Harris. Znana so opozorila o ruski kampanji, da pridobi dostop do računov uporabnikov, posebno v Ukrajini. Zato ameriško vojaško usklajevanje običajno poteka v posebnih varnih sobah ali pa prek enega od dveh vladnih sistemov, SIPRNet za tajne komunikacije in JWICS za najbolj zaupne. Obe omrežji sta povsem ločeni od interneta in tako manj ranljivi za napade.

Novica, da so visoki uradniki v Trumpovi vladi o vojaških načrtih razpravljali na komercialni aplikaciji je svojevrstno ponižanje za vse javne uslužbence, ki se držijo pravil in si prizadevajo za varovanje občutljivih podatkov. Podrobnosti o vojaških operacijah so običajno tako tajne, da poseben režim velja tudi za pripadnike vojske, ki v njih sodelujejo. To včasih pomeni, da jim sploh ni dovoljeno govoriti z drugimi, letalske posadke na čakanju morajo zažgati vsa navodila. Zato so sedanji in nekdanji vojaški piloti še posebej ogorčeni.  

»Zamisel, da je to storil minister za obrambo, ki bi moral prvi vedeti, kako ravnati, je prav osupljiva,« je za New York Times poudaril upokojeni mornariški pilota Parker Kuldau, ki je pilotiral F/A-18 in sodeloval na bojnih misijah na Bližnjem vzhodu. »Bistvo varnosti v letalstvu je, da moraš biti ponižen, da razumeš, da si nepopoln, ker vsi zaj....o. Vsi delajo napake. Če ne moreš priznati, da se motiš, boš nekoga ubil, ker imaš prevelik ego,« je bil odločen tudi poročnik John Gadzinski, upokojeni mornariški pilot F-14.

Toda razen Waltza, ki je nekako zmečkal priznanje, da ga je polomil z vključitvijo novinarja v vladno razpravo, nihče ne priznava napak. Namesto tega se držijo načel, ki se jih je Trump naučil od svojega vzornika, razvpitega mafijskega odvetnika Roya Cohna – nikoli se ne opraviči, ponižaj glasnika težav in vedno napadaj, napadaj, napadaj. »Tip je popoln podlež, Atlantic pa propadli časnik,« je začel Trump. Minister Hegseth je Goldberga ozmerjal za »lažnivega in močno diskreditiranega tako imenovanega novinarja, ki se poklicno ukvarja s preprodajanjem potegavščin, to je tip, ki trguje s smetmi«. 

Tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt pa dodala, da je »dobro znan po svojem senzacionalističnem nastopu«. Udeleženci pogovora ves čas trdijo, da ni šlo ne za vojaške načrte ne za zaupne podatke. Kar je v teoriji lahko celo res, saj ima obrambni minister pravico, da odstrani oznako zaupnosti. A ni si težko predstavljati eksplozije svetohlinskega ogorčenja na ameriški desnici in pozive k odstopu celotne vlade, če bi se kaj podobnega zgodilo demokratom.

Vlada šalabajzerjev

Sedanja oblast, brezmejno brezsramna in dvolična, vztraja, da razkritja Atlantica niso nič posebnega, vse skupaj je le sitna guba na sicer menda izjemno uspešni vojaški akciji. Goldberg se je izkazal za veliko bolj zaskrbljenega za nacionalno varnost kot vrhovni skrbniki zanjo in se je poročanja lotil zelo previdno in skrbno. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi bil na njegovem mestu kakšen nadobudni bloger ali vplivnež, ti sedaj menda prinašajo »demokratizacijo medijev« in so dobili vstop tudi v Belo hišo.

Njihov prispevek so po navadi pomembna vprašanja, »zakaj ste tako uspešni/čudoviti/lepi« ali »zakaj nimate kravate«, predvsem pa se razumejo na število klikov. Za zdaj se ne zdi, da bo kdorkoli moral resno prevzeti odgovornost, čeprav ob muhavem predsedniku nikoli ne vemo, kaj se lahko zgodi naslednji dan. Direktor zvezne policije FBI Kash Patel se je na kongresnih zaslišanjih skušal narediti nevidnega, ko so ga vprašali, ali bo preiskava, se je delal nevednega. Podobno je pravosodna ministrica Pam Bondi dala vedeti, da ni potrebna, saj je šlo le za napako.

Profimedia

Če ne bi bilo vse tako resno, bi se lahko zabavali ob srednješolskem dopisovanju ameriškega vrha, ki si med razpravo o napadu na drugo državo pošilja podobice ognja, pesti in ameriške zastave. Njihova veselica na Signalu je znova obelodanila in hkrati vzbudila skrb, kako ozkogledno se lotevajo oblikovanju politik in kako skušajo to skriti. »Ni presenetljivo, da se člani Trumpove vlade obnašajo tako nepremišljeno, kratkovidno, brezbrižno do odgovornosti, z zlovoljnim sadizmom,« ugotavlja kolumnistka časnika The Guardian Moira Donegan. »Ker živimo v dobi, ko so ljudje z izjemno močjo tisti, ki so značajsko najmanj primerni zanjo; ker neumnost te Bele hiše prekaša vsak poskus parodije; in ker so v resničnem življenju točno tako zabiti, kot so videti na televiziji.« Slovenščina ima krasen pogovorni izraz, ki vse to zajame z eno besedo – šalabajzerji. Vase zagledani, vedno glasni in tiho niti takrat, ko bi jim to koristilo.

Kdor je pozorno spremljal nastajanje te vlade, ne more biti presenečen. Trump se je naučil, da so razumni in odgovorni ljudje samo cokla, ki ga odvrača od njegovih vzgibov. Zato je tokrat svoj najožji krog naphal z laskači in zvestimi oprodami, ki vedo, da je bolj kot dobrobit države pomembna nenehna hvala velikega vodje. Vojska je v rokah ministra, ki ne kaže znakov globoke samorefleksije, nesposobnost vikend trobezljala s televizije Fox News pa je bila skoraj predvidljiva. 

Ob njegovem imenovanju so novinarji podrobno poročali o težavah, ki jih je imel že pri vodenju organizacij, neskončno manjših od pentagona. Pa o čezmernem pitju in globoko seksističnem vedenju v službi in izven nje. Zato ni bilo presenečenje, ko je demokratski poslanec Jimmy Gomez kongresno zaslišanje začinil z vprašanjem, ali je obrambni minister »morda pil, preden je razkril zaupne informacije?«

Podobni dvomi so mnoge na desni in levi obhajali ob imenovanju Gabbardove za direktorico nacionalne obveščevalne dejavnosti. Tom Nichols – prav tako Atlantic – je takrat svaril, da je »osupljivo nekvalificirana za skoraj vsako delovno mesto v vladi, še posebej pa nima nikakršnih kvalifikacij za obveščevalno službo, dobesedno nikakršnih. Njeno imenovanje bi pomenilo grožnjo varnosti ZDA ... Ne sme niti blizu kronskih draguljev ameriške obveščevalne dejavnosti.« Republikanske večine v kongresu to ni zmotilo, potrdili so vse Trumpove predloge, nekateri, ker se bojijo njegovega vpliva na volivce, drug,i ker so postali resnični verniki kulta naredimo Ameriko spet veliko.

Predsednikov pljunek

Ta hip mnogi v Washingtonu verjamejo, da je Amerika lahko velika, samo če bodo drugi precej manjši. Trump je v nekaj tednih s svojimi oprodami povsem razkrojil desetletja zunanje politike in razmajal mednarodni sistem. Porušen je odnos z Evropo, vprašljiva zavezanost Washingtona Natu, državo je umaknil iz ključnih institucij Združenih narodov, sprožil mednarodno carinsko vojno, ustavil ameriške finančne spodbude in humanitarno pomoč ter nakazal, da bi se lahko ZDA odrekle osrednjemu načelu povojne svetovne ureditve – prepovedi ozemeljskih širitev na račun drugih suverenih entitet. 

Ne samo z morebitnim priznanjem ruske kraje ukrajinskih ozemelj, ampak z grožnjami, da bodo same prevzele nadzor nad Kanado, Panamo, Grenlandijo in Gazo. Razprava na Signalu je ponovno poudarila, kako globoko protievropsko razmišljajo vodilni člani ameriške vlade, še posebej izjemen je prezir podpredsednika Vancea. To vse bolj postaja dogma celotnega MAGA-gibanja. Republikanska poslanka Marjorie Taylor Greene, neutrudna glasnica vseh MAGA-zamer in ogorčenj, je te dni novinarko britanske ne ravno liberalne televizije Sky News nagnala z besedami »vseeno nam je za vaše mnenje in vaše poročanje!«

Predsedniki od Franklina D. Roosevelta do Baracka Obame so razumeli, da je ameriško moč krepijo zavezništva in njeno povezovanje z vrednotami kot so svoboda, pluralizem in humanitarnost. A so hkrati tako ali drugače izdali te ideale in sprožili leta upravičenih kritik ameriške zunanje politike, doma in v tujini, na levici in na desnici. Toda kljub hinavščini mehke moči in povojnega liberalnega reda je Trumpov zasuk šok, ki je presenetil vse. »Najprej Amerika 2.0« ni izolacionizem velesile, kot so ga napovedovali, pač surovi imperializem. 

Predsednik ZDA za enakovredna priznava Vladimirja Putina in Xija Jinpinga, vsi drugi so le vazali ali ovira na poti do cilja. »Tako kot Trump v ameriški politični sistem vnaša elemente avtoritarnosti, tudi njegova zunanja politika vse bolj zagovarja značilnosti avtokratskih režimov … ter odraža njegovo samopriznano naklonjenost vladavini močnih pred demokratičnim nadzorom,« meni zgodovinar Nicholas Bequelin, mednarodni strokovnjak za človekove pravice.

Profimedia

Evropski voditelji spoznavajo, da ameriška vlada opušča vlogo varnostnega garanta za evropske demokracije. Kar pomeni, da vojaške zveze Nato praktično ni več, saj je sloviti 5. člen o skupnem branjenju vsake članice temelj njenega obstoja. Zato skoraj panični odzivi Bruslja z načrti za pospešeno oboroževanje EU, kar se sedaj imenuje Pripravljenost 2030. Ameriški uradniki so se ob napadu nad Jemen zmrdovali, da delajo uslugo cagavi Evropi, ki jim bo morala plačati za branjenje trgovske plovne poti skozi Rdeče morje, a niti omenili niso Kitajske, ki skozenj uvaža velik delo nafte in izvaža svoje blago. 

Opozorila prihajajo iz Kanade, novi premier Mark Carney je sporočil, da so desetletja prijateljskih odnosov z ZDA končana. Z njim se strinja večina sodržavljanov, ki vse bolj bojkotirajo južno sosedo. Letališča so prazna, število vnaprej prodanih vozovnic v ZDA se je znižalo za okoli tri četrtine. »Biti sovražnik Amerike je veliko bolj stabilno in varno kot biti njen prijatelj. Amerika spoštuje samo svoje sovražnike – Rusijo, Kitajsko, Severno Korejo. Če boste danes ameriški zaveznik, se raje navadite brisati predsednikov pljunek z obraza,« je jasen kanadski novelist in komentator Stephen Marche.

Moč avtokratov

Težava EU ni samo novi ameriški režim, ampak večna notranja razklanost in morda še bolj sesirjeni odnos mnogih njenih državljanov – predvsem na trdi desnici in trdi levici – do Bruslja, saj ga vse bolj razumejo kot nekakšno administrativno okupacijo. In ob tem pozabljajo na implicitno poslanstvo tako Unije kot Nata, da Evropejce branita pred samimi sabo in jim s povezovanjem preprečita nove medsebojne spopade. Trumpova vlade z jasno podporo neliberalnim silam, ki si prizadevajo spodkopati evropsko demokracijo – od madžarskega premierja Viktorja Orbana do nemške skrajno desne stranke AfD – takšen procese le še pospešuje. 

Po drugi strani se evropski trdi desničarji, ki skušajo oponašati ameriški nacionalpopulizem in ki so dolgo gojili ljubeča čustva do Trumpa in njegovega nacionalnega konservativizma, iznenada soočajo s tem, kako prebaviti ameriški prezirljivi odnos do Evrope. Ta se ne kreše samo z njihovimi nacionalizmi, pač pa z razpoloženjem evropskih volivcev, ki imajo vse večji odpor do rohnečega Američana.

Na trdi levici je predvsem njen osiveli del znova razkril svojo staro ljubezen do Rusije in vse bolj glasno ponavlja kremeljske trditve, da je bila Moskva praktično prisiljena napasti Ukrajino. Skoraj ljubko je, da se pri tem opirajo tudi na teorije zarot, ki jih v ZDA varijo najbolj zmešani deli ameriške desnice, kot je Tucker Carlson, preveč radikalen celo za republikansko televizijo Fox News. Razpredajo o novem mirovništvu, po katerem Rusija menda nikoli ni bila grožnja. Kot da se 45 let ruske okupacije Vzhodne Evrope nikoli ni zgodilo in kot da ni do konca osemdesetih na naši vzhodni meji bila železna zavesa.

Bequelin trdi, da je povojna mednarodna ureditev, temelječa na pravilih, omejevala vpliv in moč nedemokratičnih držav, ob sedanjih ameriških premikih pa bodo te pridobile veliko večjo moč tako na regionalni in globalni ravni. »Paradoksalno je, da bi takšen premik lahko zmanjšal trenutne napetosti in konflikte, ki so zaradi zastarele narave povojnega sistema nerešljivi. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da se bodo avtokracije zadovoljile samo z ugodnejšim razmerjem moči,« opozarja.