Mislimo zlasti na dejstvo, da država nima nobene strategije glede agresivnega delovanja Kitajske v Evropi, ki v marsičem spominja na rusko hibridno vojno proti Zahodu. Razlika je le v tem, da se Kitajci osredotočajo na neposredno rekrutiranje podpornikov, podkupovanje in nagrajevanje vplivnih posameznikov, ki razširjajo kitajsko agendo.

Kitajcem ne gre za ideologijo, pač pa izključno za »biznis«. Slovenija je zanimiva, ker je varnostno še vedno slabo zaščitena, njeni odločevalci pa se morda sploh ne zavedajo, da se za kitajskimi smehljaji skriva brezobziren geostrateški račun.

Kitajske restavracije in diplomacija kitajskih palčk so bile dolgo nekakšna tiha predstavništva kitajske kulture tudi pri nas. Sčasoma so v Pekingu ugotovili, da je Slovenija zelo odprta še za kaj več. V Ljubljani so zato odprli Konfucijev inštitut, ki ga je pod svoje okrilje naivno sprejela celo Univerza v Ljubljani.

Primož Lavre

Potem je prišel Huawei, Hisense je prevzel Gorenje, Kitajci so kupili Outfit7 in legendarnega mačka Toma (Talking Tom), s čimer so izjemno perfidno vstopili v neskončni svet socialnih omrežij in bržkone tudi zaradi tega dali silen pospešek svoji globalni uspešnici tik tok, s katero danes nevarno posegajo v družbeno in politično dogajanje na Zahodu.

Tik tok in romunske volitve

Še zelo sveža romunska zgodba bi nam morala zazvoniti kot alarm: predsedniški kandidat Calin Georgescu, za katerega še pred kratkim ni vedel skoraj nihče, je zmagal v prvem krogu volitev, pri čemer za njim ni bila nobena politična stranka niti se ni oglaševal v medijih. Njegov edini adut - poleg zelo verjetne ruske »podpore«, saj je odkrito hvalil Putina in Rusijo – je bila viralna kampanja na kitajskem socialnem omrežju tik tok.

Da bomo bolje razumeli: Georgescu je pred mesecem užival približno odstotek podpore, potem pa je s pomočjo tik toka zmagal s skoraj 23 odstotki v prvem krogu. Je to normalno? Pravilneje: ali je to sploh mogoče brez prevare? Ustavni sodniki v Bukarešti so sklenili, da ni. Zato so prvi krog volitev enostavno razveljavili.

Slovenska javnost, vsaj večina, z romunsko volilno prevaro ni seznanjena. Če je že kaj slišala, je kot glavnega krivca zanjo identificira Rusijo. Kar je deloma sicer res, vendar je tehnologija, s katero so Rusi »pomagali« svojemu človeku, kitajska. In Kitajska ni ruska zaveznica le v Varnostnem svetu ZN ter v večini mednarodnih konfliktov, pač pa podpira Putina tudi v njegovi osvajalni vojni proti Ukrajini.

Profimedia

Ker sta oba režima avtoritarna, Putin in Xi pa ne skrivata tipičnega vzajemnega spoštovanja, ki pritiče diktatorjem, imamo v Evropi dejansko vse bolj opravka tudi s kitajsko grožnjo.

Slovenija, kot bomo ugotovili v nadaljevanju, na to ni pripravljena. Še huje, večina odločevalcev se varnostnih tveganj sploh ne zaveda, saj Kitajsko še vedno vidi le skozi »diplomacijo kitajskih palčk« (chopstick diplomacy), kot so v začetku sedemdesetih sarkastično poimenovali Nixonovo odpiranje Kitajske.

Toda v petdesetih letih so se časi povsem spremenili, Kitajska danes ne skriva, da je njena ambicija postati dominantna sila na planetu. Doslej je bila strategija Pekinga mešanica palice in korenčka, pri čemer so na Zahodu kitajsko politiko videli večinoma kot korenček, s katerim poskuša svoje cilje doseči po diplomatski oziroma ekonomski poti, četudi za kitajskim mirovništvom nastaja ena najmogočnejših armad na svetu.

Vsi predsedničini možje

Prah, ki se je dvignil po nedavnem vabilu kitajskemu predsedniku Xiju Jinpingu, naj obišče Slovenijo, se je navzven polegel. Za škandal je objektivno odgovorna predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki naj bi vabilo poslala brez predhodnega soglasja kabineta predsednika vlade, četudi naj bi bilo zunanje ministrstvo s tem seznanjeno, Tanja Fajon pa vabilu ni nasprotovala.

Toda slovenske vlade ne vodi Tanja Fajon, ampak Robert Golob, ki je potezo predsednice razumel kot še eno v vrsti tistih, s katerimi ga predsednica posredno napada in posega v njegove pristojnosti.

Profimedia

Po krajši polemiki, ki je dobila tudi medijski odmev, je kitajskega veleposlanika v Ljubljani Wanga Shunqinga zanimalo, ali si predsednica zaradi odziva premierja želi, da bi v Pekingu diskretno pozabili na vse skupaj. Da bi pomiril Kitajce, je svetovalec predsednice za mednarodne odnose Zlatko Šabič povabil veleposlanika na pogovor. Dejal mu je, da se ni nič spremenilo, da vabilo še velja in da naj veleposlanik ignorira izjave, ki prihajajo iz vladne palače.

Šabič naj bi se med drugim tudi pohvalil, da je prav on zaslužen za vabilo Xiju in da se je za njegov obisk dogovarjal, ko je bil na obisku na Kitajskem. Xi Jinping sicer ne prihaja v Evropo ravno pogosto; nazadnje je obiskal Francijo, Madžarsko in Srbijo (v tem vrstnem redu, kar odraža stopnjo pomembnosti v kitajski percepciji sveta).

Vpliva Zlatka Šabiča, ki predsednici Nataši Pirc Musar svetuje v zunanji politiki, ne gre podcenjevati; nenazadnje že seznam tujih obiskov in predsedničinih potovanj v zadnjem letu kaže preferiranje držav, ki bodisi niso članice Evropske unije, bodisi jih uvrščamo v interesno sfero Bricsa.

Zdi se torej, da je profesor Šabič v vlogi svetovalca predsednice republike precej uspešnejši, kot je bil na FDV. Tam je bil namreč med najmanj priljubljenimi predavatelji, vsaj če upoštevamo mnenja in ocene študentov na spletni ocenjevalnici profesorji.net: dobil je zelo slabo oceno, njegovi študentje so mu očitali, da je aroganten, nedostopen in da so njegova predavanja slaba in dolgočasna.

Varnostno preverjanje kot švicarski sir

Predsedničin svetovalec Šabič velja za prijatelja Kitajske, kakršnih se v Pekingu lahko veselijo. S svojo mehko diplomacijo, ki uporablja različne vzvode, lahko dosežejo marsikaj, kar po simbolni sporočilnosti presega slovensko velikost in težo v mednarodnih odnosih.

Zaradi tega je vabilo Xiju več kot le signal Kitajski, da je njen avtoritarni voditelj, ki si želi postati naslednji Mao Cetung, dobrodošel sredi Evropske unije. Kot del zahodne hemisfere smo lahko za Kitajsko ob Orbanovi Madžarski še ena vstopna točka na kontinent, ki so ga poskušali osvojiti že s projektom t. i. svilne ceste.

Bobo

Zaradi očitnih namenov, ki niso nujno s skladu z nacionalnimi interesi naše države, bi zato pričakovali precej več previdnosti pri političnih stikih z azijsko velesilo, kjer je trdno na oblasti sistem popolnega nadzora, človekove pravice so podrejene ekonomskim, o določenih temah pa velja prepoved omembe.

Zato kitajski režim vestno pazi na to, da javnost na Zahodu ne bi spoznala njegovega pravega obraza. V ta namen investirajo precej sredstev v ustvarjanje pozitivne podobe Kitajske v Evropi, iščejo in podpirajo mlade in perspektivne »kadre«, ki nimajo moralnih pomislekov in verjamejo v globalni kapitalizem brez barve, vonja in okusa.

Izpostavili bomo dva. Prvi je ambiciozni predsednik Slovensko-kitajskega poslovnega kluba Žiga Vavpotič, ki je s Kitajsko tudi poslovno povezan, saj je bil v preteklosti predsednik upravnega odbora Outfita7, potem ko so podjetje za milijardo dolarjev kupili Kitajci.

Prav Vavpotič, ki postaja pomemben faktor na Gospodarski zbornici Slovenije, je bil med najbolj glasnimi zagovorniki avgustovskega obiska Nataše Pirc Musar v Mongoliji, ki je kot država pod »deljenim skrbništvom« Rusije in Kitajske.

Javnosti manj znana pa je diplomatka Nina Pejič, ki je bila med aprilom 2023 in novembrom 2024 atašejka na slovenskem veleposlaništvu v Pekingu. Po zatrjevanju ministrstva za zunanje in evropske zadeve je bila izbrana »na podlagi javne objave prostega delovnega mesta za določen čas kot strokovno najbolj usposobljena kandidatka«, ob njeni zaposlitvi pa »niso bili ugotovljeni zakonski zadržki«.

Takšen odgovor je posledica novinarskih vprašanj, ki smo jih poslali v Mladiko, ker nas je zanimalo, če je običajna praksa, da se na tako občutljivo delovno mesto, kot je veleposlaništvo na Kitajskem, napotuje sveže pečene diplomate brez enega dneva diplomatskih izkušenj, ki so bil v preteklosti poslovno tesno povezani s Kitajsko.

Nina Pejič je namreč v letih 2019–2023 vodila podjetje ProjectHouse CN, namenjeno sodelovanju s Kitajsko, bila pa je tudi mlada raziskovalka Centra za mednarodne odnose na FDV ter asistentka pri profesorju Zlatku Šabiču, ki je danes svetovalec predsednice republike. Krog je tako sklenjen, bi lahko zapisali.

FDV

Potencialni konflikt interesov pri Nini Pejič, ki se je prejšnji mesec vrnila iz Pekinga, je torej v njenem preteklem poslovnem sodelovanju z nekaterimi kitajskimi (državnimi) podjetji, denimo tehnološkim gigantom Huaweijem. Glede na to, da nikoli ni skrivala naklonjenosti do Kitajske in da je večkrat sodelovala na mednarodnih konferencah, ki so jih organizirale kitajske institucije, se zastavlja vprašanje, ali bi v bolj resnih, odgovornih okoliščinah sploh prestala varnostno preverjanje.

Delovno mesto v Pekingu, Moskvi ali Teheranu, če omenimo tri najbolj občutljive diplomatske misije Slovenije v svetu ta trenutek, vseeno zahteva usklajeno delovanje vseh nacionalnih agencij in služb.

Han, Pahor in Kitajci

Najbolj »prokitajska« stranka je v Sloveniji ta hip vladna SD, ki ima za to sicer povsem pragmatične interese, saj se njen predsednik in minister za gospodarstvo Matjaž Han nadeja poslov s kitajsko avtomobilsko industrijo. Nedavni obisk Kitajske je bil v glavnem namenjen iskanju novih trgov za našo avtomobilsko industrijo, ki je zaradi krize v Nemčiji na trnjih, saj gre tja kar 40 odstotkov slovenskega izvoza v tem sektorju gospodarstva.

Če je gospodarski minister Han mislil, da bo lahko z obiskom Kitajskega mednarodnega uvoznega sejma in nekaj sestanki »rešil« slovensko avtomobilsko industrijo, potem se zdi naiven. Slovenija na Kitajsko izvozi manj kot za 270 milijonov, uvozi pa kar za 7,4 milijard evrov blaga. To je 27-kratni primanjkljaj, ki gre seveda v našo škodo, najbrž ni treba posebej poudarjati, da tako neuravnotežene blagovne menjave nimamo z nobeno drugo državo na svetu.

Toda Han je iskal pot na Kitajsko v dobri veri in mu tega ne moremo zameriti. Zanimivo naključje pa je, da je tja letel z istim letalom kot nekdanji predsednik republike Borut Pahor, le da je Han sedel v ekonomskem, Pahor pa v poslovnem razredu. Pahorja so kot govorca v Peking povabili Kitajci ob 30-obletnici višje šole za umetnost in medije, bil pa je tudi eden izmed podpisnikov iniciative Skupna prihodnost za človeštvo. Za to so mu krili vse stroške poti in plačali honorar.

Pred nekaj dnevi je vodilni kitajski dnevnik v angleščini China Daily s Pahorjem objavil tudi ekskluzivni pogovor, iz katerega sta žarela ena sama prijateljstvo in naklonjenost, Pahor pa je gostiteljem izrekel vrsto komplimentov za »izjemno delo«, ki so ga opravili v razvoju svoje države in njenih mest: »Vidim, da je Kitajska v zadnjih 20 letih dosegla neverjetni gospodarski razvoj, ki ga priznavajo po vsem svetu.«

Facebook

Pahor je tudi povedal, da je danes odnos med Kitajsko in Zahodom zelo drugačen, kot je bil nekoč in da je njegov nasvet, ko gre za dežele z različnimi političnimi sistemi, vzpostavitev dialoga. Kitajska in Zahod sta najpomembnejša igralca za mir in varnost na svetu: »Stopimo skupaj in poglejmo, kaj bi morali storiti, da zagotovimo mir in varnost na svetu.«

China Daily je citiral tudi Pahorjevo idejo dolgoročne filozofije dialoga: več komunikacij, več izmenjav pogledov med voditelji velikih sil in formiranje in spoštovanje mednarodno sprejetih pravil in mehanizmov. Bivši predsednik Slovenije je izrazil upanje, da bo takšen dialog preprečil, da bi svoje cilje države uresničevale s silo in poudaril, da je nujno, da se vsi držimo pravil Svetovne trgovinske organizacije, pri čemer je Zahod zaskrbljen zaradi investicij na Kitajskem …

Sicer napačno predstavljen kot poslanec Evropskega parlamenta je Pahor opozoril tudi na naraščajoče število svetovnih konfliktov in citiral kitajskega predsednika Xija, češ da je na tem svetu dovolj prostora za vse, če bomo sodelovali, ne bo pa prostora za nikogar, če ne bomo. sodelovali.

Pahorjev intervju je bil vljudnostne narave, vendar se povsem sklada s kitajskim narativom, ko gre za predstavljanje naklonjenih stališč pomembnih zahodnih politikov in javnih osebnosti. Z drugimi besedami, bivši predsednik je povedal prav to, kar so gostitelji želeli slišati od njega, za nagrado pa je dobil še lep honorar.

Na drugi strani pa se na Kitajskem ne sme problematizirati stvari, ki uradno ne obstajajo ali pa ima komunistična partija o njih povsem drugačno resnico. Zaradi tega doslej še noben uradni predstavnik slovenske države od Milana Kučana dalje ni kritiziral kitajskega odnosa do človekovih pravic, manjšin, okupiranega Tibeta, nespoštovanja patentov in intelektualne lastnine ali enostranskih odločitev v Južnokitajskem morju.

S strani slovenskih državnih funkcionarjev je t. i. politika ene Kitajske dogma, o kateri se ne dvomi, kakršnokoli kritiziranje Pekinga zaradi avtoritarnih prijemov, ko gre za oporečnike ali muslimanske Ujgure, pa je pravzaprav nepredstavljivo.

Ko je edini interes poslovni …

Iz tega lahko sklepamo, da je slovenska politika do Kitajske utemeljena izključno na pragmatizmu. S tem ni nič narobe, če ima država kaj od tega. Ali je 27-kratni primanjkljaj v blagovni menjavi največ, kar zmoremo, pri tem pa poteptamo vsa moralna načela, z katera se naša vlada, sploh premier Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon, zavzema v drugih primerih, pa je seveda lahko zgolj retorično vprašanje.

Instagram

Z drugimi besedam, ali je Kitajska res vredna, da mižimo, ko gre za njeno avtoritarno politiko, ki temelji na absolutni podreditvi in nadzoru vseh in vsakogar? Če poskušamo poslovneže, potem je odgovor načeloma pritrdilen, kajti denar ne smrdi. Toda v kitajskem primeru ga (še) ni toliko, da bi to bila neka stratešk vrednost. Kitajskih investicij v Slovenijo razen Hisensa, ki je pred leti prevzel Gorenje, Portona in Outfit7, še vedno ni prav veliko.

Zdi se, da je kitajski interes v Sloveniji osredotočen na druge, ne ravno gospodarske cilje, čeprav je ravno gospodarsko sodelovanje vedno priročna tema za pogovore, še posebej zato, ker lahko Kitajci zaradi neuravnotežene menjave vedno sprožijo izjemne interes za posel na slovenski strani.

Zaradi tega gre pri tovrstnem odnosu za izrazito neenakopraven položaj: ko v Pekingu namignejo, da bi lahko slovenska avtomobilska industrija postala del dobaviteljske verige za kitajsko avtomobilsko industrijo, bodo v Ljubljani naredili vse, kar bodo Kitajci od njih zahtevali. Kot da nihče še ni slišal za to, da so Kitajci v preteklosti brez omejitev kopirali zahodno tehnologijo in jo potem uporabljali kot svojo.

Pri avtomobilih je to še posebej očitno. Kitajska je na področju električne mobilnosti verjetno prva na svetu, večine njenih proizvajalcev v Evropi še niti ne poznamo. Vendar pa so si skoraj vsi kitajski električni avtomobili podobni, od daleč delujejo še nekako prepričljivo, detajli pa razkrijejo precej ceneno plastiko in instant dizajn, ki ni primerljiv z dosežki evropske avtomobilske industrije.

Dobri človek iz Sečuana

Poslovneži se zdijo pogosto preveč naivno odprti, ko gre za pričakovanje velikih poslovnih priložnosti na Kitajskem. Podobno bi lahko rekli tudi za nekatere slovenske politike, ki nimajo težav, ko gre za kitajska »darila«. Omenili smo že bivšega predsednika Pahorja, ki sedaj nastopa kot govorec po svetu (v zadnjem času so ga najemali Kitajci in Azerbajdžanci) in si s tem služi denar. Lepo zanj, da ima končno službo!

V preteklosti sta po naših informacijah s Kitajci dobro poslovno sodelovala tudi bivši poslanec in predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič plemeniti in evropski poslanec Vladimir Prebilič, ki je junija po evropskih volitvah že kot odhajajoči kočevski župan peljal svojo ekipo na »poslovilni izlet« v provinco Sečuan na Kitajsko.

LinkedIn

Kitajci pa ne slovijo le kot spretni gostitelji, ko je treba pridobiti vpliv na perspektivne politike, v katere se splača investirati, pač pa znajo najti tudi prijatelje in zaveznike v tujini, sploh na Zahodu, od katerih pričakujejo, da bodo skrbeli za krepitev kitajske agende v njihovih državah. V Sloveniji najdemo Društvo slovensko-kitajskega prijateljstva, ustanovljeno leta 2006, ki ima sedež na Metelkovi in ga vodi Tomaž Amon, vendar se zdi, da ni več posebej aktivno niti ni nikoli imelo posebne teže.

Bolj zanimiva je Skupina prijateljstva z Ljudsko republiko Kitajsko, ki obstaja v državnem zboru in jo vodi poslanec Svobode Miroslav Gregorič. Zanimiva zato, ker je njeno članstvo tako predvidljivo, da v njej sedijo kar trije od štirih poslancev Levice: Tatjana Greif, Nataša Sukić in Matej Tašner Vatovec. Očitno je maoistična ideologija še vedno nekje v podzavesti?

Toda pravi odgovor, kje iskati kitajski vpliv v Sloveniji, najdemo v Kitajski fundaciji za mednarodno izobraževanje (CIEF), katere sedež je v Pekingu. CIEF ni nekaj takšnega kot British Council, Inštitut Charlesa Nodiera ali Goethe-Institut, če omenimo samo nekatera kulturna predstavništva evropskih držav po svetu in pri nas.

CIEF je v resnici ekspozitura kitajske komunistične partije za razširjanje kitajskih političnih, ekonomskih interesov po svetu, kultura, učenje kitajskega jezika in kuharski tečaji so zgolj skrbno izdelana fasada.

Predstavništva Ciefa, ki jih je po svetu že okoli 500, se običajno imenujejo Konfucijevi inštituti in se razglašajo za neprofitne organizacije. Tudi v Ljubljani imamo Konfucijev inštitut, ki deluje celo v okviru ljubljanske ekonomske fakultete, torej kot del javnega visokega šolstva (!).

Njegov spletni naslov (www.ki.ef.uni-lj.si) je sam po sebi dovolj zgovoren. Kako to, da je ekonomska fakulteta »posodila« svoje ime inštitutu, ki se je v mnogih zahodnih državah že znašel pod drobnogledom njihovih varnostnih organov, na Švedskem pa so ga celo prepovedali?

Kitajski obveščevalci v Ljubljani?

Konfucijev inštitut sam po sebi (še) ne pomeni varnostnega tveganja, seveda pa je vprašanje, kako Kitajska razširja svoj vpliv pri nas. Reporter je že pred časom poročal o nesorazmerno obsežnem kompleksu kitajskega veleposlaništva v Ljubljani, ki se razprostira ob Ljubljanici, pri čemer je njihova rezidenca na drugem koncu Ljubljane, v Rožni dolini.

Rezidenca je manj kot sto metrov oddaljena od Vile Podrožnik, ki je protokolarni objekt Republike Slovenije. Še nekaj metrov naprej je rezidenca veleposlanika Združenih držav Amerike. Je to res samo naključje – ali pa so Kitajci na obveščevalnem področju ubrali podobno pot kot Rusi?

Eden izmed naših sogovornikov, ki deluje v tujini, opozarja, da si glede Kitajske ne smemo delati utvar: posnemajo Ruse, ko gre za ustvarjanje vpliva v Evropi, ki bo naslednja štiri leta zaradi predsedovanja Donalda Trumpa zagotovo pod posebno pozornostjo Washingtona. Novi ameriški predsednik je namreč Kitajcem že vnaprej povedal, da bo trši z njimi od svojega predhodnika in da je dvig carin še najmanj, kar jih čaka.

Posledično se Kitajska zdaj še bolj obrača proti Evropi, ki jo ima za šibkejši člen zlasti zaradi nemške avtomobilske industrije. Ker je z njo močno povezana tudi Slovenija, je naša država za Kitajsko prav tako pomembna tarča, še posebej zaradi notorične zaspanosti na varnostno-obveščevalnem področju. Sova namreč spi sanje pravičnega in čaka, da ji bodo Britanci ali Američami prinesli kakšno pomembno informacijo.

Primož Lavre

Joško Kadivnik, direktor Sove, se je letos nastavljal fotografom med obiskom direktorja ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA), ki se je prišel zahvalit za slovenski prispevek pri izmenjavi ujetnikov in vohunov z Rusijo. Kdaj pa bo Sova razumela, da je Kitajska ta trenutek ključna Putinova zaveznica in da posnema Putina, ko gre za ustvarjanje vpliva v Evropi?

Rusi so delali počasneje in bolj linearno, Kitajska pa je močno pospešila in deluje večdimenzionalno, Slovenijo pa so po spremembi vlade v Rimu, ki je Italijo oddaljila od kitajske interesne sfere, prepoznali kot primernejšo tarčo, saj delujemo kot šibki člen Evropske unije.

Poleg tega je Slovenija zaradi specifične poslovne mentalitete, ki se odraža tudi na vseh indeksih korupcije, za Kitajce še toliko boljša izbira. Kitajci namreč pri nas nagovarjajo vplivne posameznike, ki niso imuni pred podmiznim kupovanjem in nagrajevanjem. Zaradi tega jim ni treba najemati registriranih lobistov, ampak delujejo neposredno.