Še pri spomeniku osamosvojitve se zatika, kaj šele pri urejanju prometnega kaosa v državi. Dve leti sta že mimo, ko je prvi predsednik republike (in predzadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije) Milan Kučan prišel s pobudo, da bi ga postavili na Trg republike, kjer je bila junija 1991 uradno in slovesno razglašena neodvisna Republika Slovenija. Eno leto je vlada Roberta Goloba potrebovala, da je sprejela stališča in izhodišča, še dodatno leto pa, da je ministrstvo za obrambo objavilo natečaj za izbiro najprimernejše rešitve za postavitev spomenika osamosvojitve, ki naj bi »združeval državo, ljudi in njihove dosežke, izražal odprtost, medsebojno spoštovanje in zaupanje«. Natečaj je odprt do 9. oktobra, spomenik, katerega izhodiščna vrednost je ocenjena na dva milijona evrov, pa naj bi bil predvidoma postavljen v letu 2026, 35 let po osamosvojitvi! 

Še po 80 letih od konca druge svetovne vojne slovenska politika ni sposobna niti dostojno pokopati po vojni pomorjenih v Kočevskem rogu. Kosti žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico so v plastičnih vrečah najprej več let ležale v skladišču kočevske komunale, po javnem zgražanju pa so jih spomladi vendarle preselili v državno kostnico v Škofjo Loko. A to je le nekakšna prehodna rešitev, dokler se ne najde politično soglasje o lokaciji skupne državne grobnice: na desni si želijo, da bi bila na ljubljanskih Žalah, trenutni obrambni minister Borut Sajovic pa nekaj motovili in bi posmrtne ostanke najraje preselil v spominski park Teharje in s tem dal legitimnost barbarskemu početju ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki že več let iz politikantskih razlogov trmasto nasprotuje skupni grobnici v glavnem mestu.

Kučanu in Janši politično bipolarna Slovenija, razdeljena med levico in desnico, očitno še naprej ustreza. Politična sredina ne obstaja in je stvar posmeha tako za enega kot za drugega.

Sajovic je očitno preslišal predsednico republike in vrhovno poveljnico obrambnih sil Natašo Pirc Musar, ki je lani v javnost prišla s pobudo, da bi ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne vendarle dostojno pokopali vse žrtve vojnega nasilja in povojnih pobojev. Obletnica je šla mimo, pri jami pod Macesnovo gorico sta bili nedavno dve ločeni slovesnosti – niti o tem, da bi bila le ena, se niso bili zmožni dogovoriti – predsednica države pa tudi še ni našla političnega soglasja za centralno kostnico. Da bi tako vendarle dostojno in civilizacijsko pokopali žrtve in s tem enkrat za vselej zaprli to boleče poglavje narodove zgodovine.

Političnega soglasja očitno tudi ne bo, saj sta obe strani še vedno trdno vkopani na svojih položajih. Očitno tako levim kot desnim še naprej ustreza, da se leta 2025 še vedno prepirata o partizanih in domobrancih. Pričakovanje, da bi Jankovića lahko spravil k pameti Milan Kučan, pa so se izkazala za naivna, saj se je nekdanji predsednik v zadnjem intervjuju na nacionalni televiziji postavil na stran svojega političnega varovanca na ljubljanskem Magistratu. S prstom je tako spet pokazal na drugo stran: »Tisti, ki v bistvu pokopa ne želi in želi še naprej s temi žrtvami manipulirati, seveda postavlja kraj pokopa na prvo mesto.«

Kakšno politikantsko sprenevedanje, nevredno državnika. Ne Kučan ne Janković nista navedla niti enega prepričljivega razloga, zakaj žrtev ne bi mogli pokopati na ljubljanskih Žalah. Namesto tega že leta poslušamo Jankovićevo ideološko nakladanje o Ljubljani – mestu heroju, kjer vsako leto na osrednji mestni proslavi na ljubljanskem gradu v en glas prepevajo njegovo in ne mestne himne Hej brigade. Stanje latentne državljanske vojne očitno koristi tudi Kučanu, ne samo Janši, pri čemer ima prvi predsednik prav, ko pravi, da je Janša že trikrat vodil državo in bi lahko pokopal žrtve povojnih pobojev, če bi hotel. V prvem Janševem mandatu (2004–2008) so bile na mizi druge prioritete; kako si odrezati svoj del privatizacijske pogače, tedanji premier pa si je tudi na novo urejal svoje zasebno življenje in verižil z nakupi/prodajami stanovanj, zaradi česar ga še danes vlačijo po sodiščih.

Kučanu in Janši politično bipolarna Slovenija, razdeljena med levico in desnico, očitno še naprej ustreza. Politična sredina ne obstaja in je stvar posmeha tako za enega kot za drugega. Vsak na svojem polu slabo leto pred novimi državnozborskimi volitvami strnjujeta vrste in sta proti drobljenju glasov. Kučan kot prvi stric iz ozadja slovenske levice, Janša pa kot glavni stric iz ospredja slovenske desnice. Slovenija pa ostaja še naprej ujeta med dva politična bloka, za tretjega ni prostora. Lahko si lev ali pa desen, politika pa je pobarvana le na rdečo in črno. Zato Kučan v teh dneh disciplinira Vladimirja Prebiliča, Janša pa Anžeta Logarja. 

Pred nami so tako še ene volitve, še en politični obračun med Kučanom in Janšo. Šele tedaj, ko bo tega enkrat konec, bo Slovenija lahko šla naprej po poti normalnosti. Do takrat pa bomo kot ovce potrpežljivo čakali v avtocestnih kolonah, tako na levem kot desnem pasu.