Lojze Peterle je kot predsednik prve slovenske vlade, izvoljene na demokratičnih volitvah, iz vladne sejne sobe odnesel Titovo sliko. Gesta je bila preprosta, njeno sporočilo pa nedvoumno.

Označevala je konec socialistične in avtoritarne Jugoslavije ter začetek novega obdobja demokratične, samostojne in v Evropo usmerjene Slovenije. Josip Broz Tito je bil tako dobro desetletje po svoji smrti tudi simbolično pokopan. Toda ali je z njegovega portreta izginil tudi mit?

Politične pravljice se danes ne širijo več predvsem od ust do ust, temveč po družbenih omrežjih in spletu. Med njimi že več let kroži tudi pripoved o Titu in Lojzetu Peterletu.

Tito je v njej ljudski in pravični vladar, ki je petdeset let prepovedoval vojne, lakoto, revščino in šovinizem, gradil tovarne in stanovanja, delavcem zagotavljal redne plače, vsem pa brezplačno šolanje, zdravstvo in pokojnine. Na drugi strani stoji Lojze Peterle, ki naj bi obljubil: »Slovenija bo v desetih letih postala druga Švica.« Nostalgija po Titu, ki je ljudem domnevno »dal« toliko dobrega, Peterletovo obljubo spremeni v simbol neizpolnjenih pričakovanj.

V takšnih pripovedih zgodovinske osebnosti niso več zgodovinske osebnosti. Postanejo pravljični junaki, katerih naloga ni več pojasnjevati preteklosti, temveč pripovedovati zgodbo o sedanjosti. Tudi politične skupnosti živijo od takšnih zgodb. Njihovi junaki ne nastanejo sami od sebe, ampak so plod dolgotrajnega dela številnih pripovedovalcev, govornikov, publicistov in politikov, ki jim postopoma pripisujejo modrost, dobroto, pogum ali druge zaželene vrline.

Ko se takšna podoba dovolj globoko zasidra v kolektivni domišljiji, jo je zelo težko izriniti. Navadno je ne nadomesti resničnost, temveč druga pripoved z novimi junaki. Dejstva imajo pri tem pogosto le stransko vlogo. Z miti ravnamo podobno, kakor je Prokrust ravnal s svojimi popotniki: kar presega pripoved, odrežemo; kar ji je prekratko, raztegnemo, dokler se ne prilega.

bobo

Na prvi pogled se zdi, da pripoved o Titu in pripoved o drugi Švici nimata ničesar skupnega. V resnici ju povezuje ista logika političnega mita. Obe manj pojasnjujeta preteklost, kakor oblikujeta predstavo o sedanjosti. Obe preživita tudi tedaj, ko se njune obljube ali razlage izkažejo za vprašljive. Prav nasprotno: vsaka nova razlaga neuspeha jima podaljša življenje.

Podoba namesto programa

Konec osemdesetih let, ko je ideja slovenske državne osamosvojitve iz politične domišljije vse bolj prehajala med realne možnosti, se je med ljudmi širilo optimistično pričakovanje: »Zdaj bomo druga Švica.« Primerjava ni bila naključna. Švica je v tedanji predstavi pomenila skoraj vse, kar naj bi samostojnost prinesla Sloveniji: majhno, urejeno, demokratično in predvsem bogato državo, ki zna živeti po svoje in od tega tudi dobro živeti.

Tone Partljič je to razpoloženje – kakor še marsikdo drug – komentiral z značilno mešanico upanja in skepse: »Čisto mogoče. Čeravno nemogoče.«

V tem kratkem paradoksu je bilo pravzaprav nekaj duha časa: prihodnost se je nenadoma zdela odprta in skoraj vse mogoče, četudi ni bilo prav jasno, kako naj bi se vse to tudi uresničilo. Nekaj let pozneje je Milan Kučan to razpoloženje na večer razglasitve samostojnosti strnil v stavek, ki je postal eden najbolj prepoznavnih izrekov tistega časa: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.«

Nihče ni resno pojasnjeval, kako bo slovensko gospodarstvo po izgubi jugoslovanskega trga, zaščitenega z visokimi carinami, na katerem je slovenska industrija uživala privilegiran položaj, nadomestilo svoje dotedanje razvojne prednosti. Zadostovala je obljuba, da bo druga Švica sledila skoraj sama od sebe.

Sanje so bile tedaj dovoljene – in druga Švica so bile ene izmed njih. Ko danes v Sloveniji omenimo obljubo, da bomo postali druga Švica, pa se skoraj samodejno pojavi asociacija na ime Lojzeta Peterleta, predsednika prve demokratično izvoljene vlade. Toda mit je starejši od prve demokratično izvoljene slovenske vlade, starejši od osamosvojitve in tudi od Peterleta kot državnika.

Ob pregledu časopisja iz let 1990–1991 nisem našel Peterletove izjave o Sloveniji kot drugi Švici, mogoče je le trditi, da je to metaforo dejansko uporabljal.

Peterle je namreč pozneje sam zapisal, da je dejal, da bi Slovenija lahko postala druga Švica, njegovo dolgoletno sodelavko Vero Ban pa je mogoče citirati, da so ob nastopu prve Demosove vlade »govorili, da bo Slovenija nova Švica«. To kaže, da je bila metafora dejansko del političnega imaginarija prve Demosove vlade.

Čeprav so vsaj nekateri vodilni politiki Demosa v času osamosvajanja govorili o Sloveniji kot prihodnji »drugi Švici«, si te metafore niso izmislili in je tudi niso šele tedaj prinesli v slovensko politično domišljijo. Tam je bila že prej.

Švica je že dolgo nastopala kot priročna podoba majhne, urejene, premožne in samozavestne države, ki ji uspeva ohranjati svojo posebnost in hkrati dosegati življenjsko raven velikih in bogatih. Konec osemdesetih let, ko se je zdelo, da se odpira možnost drugačne politične prihodnosti, je zato stara primerjava dobila novo moč.

Ni bila več samo občudujoč pogled čez mejo, ampak je postala izraz pričakovanja: če bomo končno odločali sami o sebi, bomo lahko tudi mi postali nekaj takega.

Zgodilo pa se je nekaj zanimivejšega od preproste politične obljube. Že obstoječa kolektivna želja se je v času osamosvajanja oprijela imen ljudi, ki so tedaj stopili v ospredje, politični spomin pa je pozneje opravil svojo običajno poenostavitev.

Razpršeno pričakovanje neke dobe je spremenil v konkretno obljubo konkretnega politika. Kar je bilo sprva del širšega optimizma in skoraj samoumevnega prepričanja, da bo politični samostojnosti sledila tudi gospodarska in družbena uspešnost, je dobilo avtorja, naslovnika in skorajda datum izreka.

bobo

Tako je iz »želeli smo postati druga Švica« oziroma »verjeli smo, da lahko postanemo druga Švica« postopoma nastalo »Peterle nam je obljubil drugo Švico«. Razlika se zdi majhna, vendar je bistvena. V prvem primeru govorimo o pričakovanjih neke zgodovinske dobe, v drugem o neizpolnjeni obljubi posameznega politika. Kolektivni spomin je medtem prvo skoraj neopazno prevedel v drugo – in danes se pogosto spominjamo, kakor da med njima nikoli ni bilo razlike.

Druga Švica, ko sanje niso bile več dovoljene

Kot politični mit je bila druga Švica povezana z vrsto razlag, zakaj Slovenija še ni postala to, kar naj bi po tej pripovedi že zdavnaj bila. Izhodišče je bilo samoumevno: če bi Slovenci živeli v združeni in samostojni državi, bi druga Švica že obstajala. Takšna država je bila tudi eden od ciljev dela slovenskega protirevolucionarnega tabora med drugo svetovno vojno.

Po tej pripovedi je njeno uresničitev preprečila komunistična revolucija. Osvobodilna fronta, razumljena predvsem kot orodje mednarodnega komunizma, naj bi Slovenijo odvrnila od njene »naravne« evropske poti, jo vključila v jugoslovanski okvir in »pobalkanila«.

Iz iste logike je izhajala tudi obljuba ob osamosvojitvi. Da bi Slovenija postala druga Švica, naj bi zadoščalo, da se odcepi od Jugoslavije in se »vrne v Evropo«. Podoba je bila dovolj močna, da ni potrebovala podrobnih razvojnih programov ali ekonomskih izračunov.

Tako je iz »želeli smo postati druga Švica« oziroma »verjeli smo, da lahko postanemo druga Švica« postopoma nastalo »Peterle nam je obljubil drugo Švico«.

Nihče ni resno pojasnjeval, kako bo slovensko gospodarstvo po izgubi jugoslovanskega trga, zaščitenega z visokimi carinami, na katerem je slovenska industrija uživala privilegiran položaj, nadomestilo svoje dotedanje razvojne prednosti. Zadostovala je obljuba, da bo druga Švica sledila skoraj sama od sebe.

V rokah politikov, denimo Ivana Omana in Lojzeta Peterleta, je bil mit druge Švice izjemno uporaben, ker je bil večini razumljiv. Ni ga bilo treba posebej razlagati; zadostovala je že sama podoba, saj je vsak poslušalec vanjo projiciral svoje predstave o blaginji, redu in uspehu. Delovala je kot privlačna obljuba, namenjena mobilizaciji proti tistim, ki naj bi Sloveniji preprečevali, da bi dosegla svojo obljubljeno deželo. Sporočilo je bilo preprosto: odstraniti je treba le še te ali one ovire in cilj bo dosežen.

Od pokrajine do politične obljube

Metafora »druga Švica« se je prvič pojavila v slovenskem tisku leta 1874. Takrat je Jože Levičnik v popotnih črticah zabeležil besede tujega popotnika, namenjene Ljubljančanom: »Vi ne veste, kako srečni ste, ker živite v tako sprelepi okolici.

Na eni strani obdaja Vas druga Švica, gole, ledene goré: na drugi pak se Vam smehljajo nasprot ljubki prijazne dolinice. Z eno besedo: Srečni ste!« Metafora je nato skoraj stoletje živela predvsem kot izraz občudovanja slovenskih naravnih lepot, zlasti alpskega sveta.

V političnem govoru je metafora dobila svoj prostor v začetku 20. stoletja. V svojem dopisu Slovenskemu narodu se je blejski liberalec kritično razpisal o želji »gorjanskih klerikalcev in njih klerikalnih zastopnikov«, da bi Bled ne dobil kolodvora in tako izkoristil svoj potencial »druge Švice«. Dopisnik se je hudoval, da so klerikalci nasprotovali razvoju blejskega turizma, pa čeprav »bi morali otepati nezabeljene žgance«.

V medvojnem času je mit druge Švice postal del vsakdanjega političnega besednjaka. Za svoje cilje sta ga uporabljala tako protiklerikalni Kmetski list kakor klerikalna Straža.

Kmetski list je trdil, da Slovenci svojo družbeno energijo zapravljajo v službi Slovenske ljudske stranke, namesto da bi jo usmerili v gospodarski razvoj. Zato je bralce pozival, naj podpirajo njegove kandidate: »Da postanemo druga Švica!« Straža pa je pričakovala, da bo Slovenija v jugoslovanski državi zaradi svoje gospodarske razvitosti postala »kakor druga Švica«. Ko se ta pričakovanja niso uresničila, je razlog iskala v centralistični politiki Beograda in ravnanju slovenskih liberalcev.

Wiki

Iz takšnega razumevanja je zrasla antijugoslovanska različica mita. Njeno zgodnjo obliko najdemo v emigrantskem mesečniku Slovenska država, kjer je anonimni avtor zatrjeval, da ima Slovenija vse pogoje za samostojno življenje in da bi lahko postala »druga Švica«, če ne bi bila ujeta v jugoslovanski državni okvir.

Njegovo najstarejšo verzijo sem našel v mesečniku Slovenska država, ki ga je izdajala v Toronto Slovenian National Federation of Canada. Ta je prinesla pismo neznanega slovenskega rojaka, ki je pisal, da se je že pod prejšnjo Jugoslavijo »zavzemal za tako državo, ki bi se naj ustanovila kot enakopraven član evropske unije, kar je večina naših ljudi smatrala tedaj kot utopijo, češ, da bi bila taka državica življenja nezmožna«.

Kljub temu da Slovenija res ni bila velika, pa je po njegovem mnenju izpolnjevala pogoje za samostojno življenje: »Imamo vse pogoje za razvoj turizma bodisi v Alpah, našem lepem Primorju in številnih zdraviliščih. Ako bi vse izrabili, kultivirali in izgradili, bi bila lahko Slovenija druga Švica.«

Leta 1991 je Slovenija res postala samostojna država, z njo pa je mit o drugi Švici znova stopil v ospredje politične mobilizacije. Tega je v času osamosvajanja prevzel, politično aktualiziral in s položajem prvega predsednika slovenske vlade po demokratičnih volitvah leta 1990 tudi močno poosebil Lojze Peterle. Pomanjkanje prepričljivih razvojnih programov za obdobje po osamosvojitvi so zato pogosto nadomeščale privlačne politične podobe.

Politični akterji so tekmovali v obljubah o številu novih delovnih mest, ne da bi imeli jasno predstavo, kje in kako jih bodo ustvarili. Če bi jo imeli, je komentiral tedanji minister za gospodarstvo Jože Mencinger, »bi tekmovali s čim manjšo negativno številko o izgubljenih«.

Tedanji finančni minister Dušan Šešok je bil konec maja 1991 še bolj črnogled. Na srečanju s predstavniki sindikatov je namreč izjavil, da se razblinja »iluzija, da bo Slovenija po osamosvojitvi druga Švica«. Kot je pojasnil tedanje stanje državne ekonomije, je bodočo novo državo čakal »boj za obstoj«.

Mit o drugi Švici je v različnih političnih obdobjih služil zelo različnim političnim projektom. Spreminjali so se njegovi nosilci in razlage, sama podoba pa je ostajala presenetljivo nespremenjena.

Pri tem je najbolj presenetljivo, da nihče nikoli ni pojasnil, kaj naj bi druga Švica sploh bila. Ni bila ne gospodarski model ne politični program, ampak privlačna podoba, v katero je lahko vsakdo projiciral svoje želje. Prav zato je bila tako učinkovita. Mit ne potrebuje natančnih opredelitev; dovolj mu je obljuba.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.