Je še eden tisti mladih in močno talentiranih Slovencev, ki je zapustil domačo deželo, da bi uspeh in srečo poiskal v tujini. Dobil je Fulbrightovo štipendijo in študiral je tudi na washingtonski državni univerzi. Od leta 2013 deluje v Londonu kot svetovalec za podjetja, kot so TotalEnergies, Ørsted, Aramco in druga, ki vlagajo v rešitve za energijo z ničelnimi emisijami oglika. S svojim strokovnim znanjem pomaga pri strateških energetskih projektih in pri prehodu na trajnostne vire energije.

Poklicno se ukvarjate z obnovljivimi viri energije, kaj natančno to pomeni? Kaj konkretno počnete?

Da, ukvarjam se z obnovljivimi viri energije, natančneje z zgradnjo 1500-MW (za primerjavo, nazivna moč krške jedrske elektrarne je okrog 700 MW) vetrne elektrarne v angleškem Severnem morju. Ta projekt bo zagotovil električno energijo več kot 1,6 milijonom gospodinjstev. Gre za skupno podjetje družb TotalEnergies, Corio in Gulf. Moja vloga je vodja projektov za prenosno omrežje, pri čemer skrbim za učinkovit in zanesljiv prenos električne energije z vetrne elektrarne na kopno s kabli, ki povezujejo vetrne turbinske generatorje, transformatorske postaje in 400-kV prenosno omrežje. 

Navdih za raziskovanje v moji profesiji sem našel v študiji, ki preučuje interakcijo med elektromagnetnimi polji in človeškimi dejavnostmi. Ta me je usmerila k raziskovanju izpostavljenosti strategij zmanjševanja ter tehnik merjenja elektromagnetnih polj. Poudarila je pomen razumevanja in obravnave potencialnih vplivov teh polj v različnih okoljih, kar me je spodbudilo k prispevanju k napredku znanja ter razvoju praktičnih rešitev, ki izboljšujejo varnost in učinkovitost sistemov na tem področju.

Kaj je vaše največje odkritje, ki se ga dosegli v dosedanji karieri in katere večje in svojevrstne izzive naslavljate  s tem?

Eden mojih največjih dosežkov v karieri je razvoj poenostavljenih enačb za reševanje problemov elektromagnetne zaščite, kar je omogočilo boljše razumevanje in optimizacijo zaščitnih sistemov. To znanje sem nato uporabil pri načrtovanju magnetnih tuljav za tokamake, ključnih za prihodnji razvoj kontrolirane fuzije kot vira električne energije. Moje rešitve so omogočile učinkovitejše preusmerjanje plazme in zmanjšanje toplotne obremenitve na stene divertorja, s čimer sem prispeval k podaljšanju življenjske dobe fuzijskih reaktorjev ter izboljšanju njihovega delovanja. Ta izziv ostaja ključen za razvoj trajnostne fuzijske energije in njeno komercializacijo. 

Zakaj prav to vidite kot najdragocenejše in zakaj je točno to kot prodoren uspeh prepoznano na področju vaše stroke? 

Reševanje izzivov pri proizvodnji energije z jedrsko fuzijo vidim kot eno ključnih nalog prihodnosti, saj omogoča prehod na praktično neomejen, čist in trajnosten vir energije. Moj prispevek k temu prehodu omogoča učinkovitejše in vzdržljivejše delovanje fuzijskih reaktorjev, kar je ključno za njihovo prihodnjo komercializacijo. Uspešen razvoj fuzijske energije bi pomenil prelomnico pri zmanjševanju odvisnosti od fosilnih goriv ter zaščiti okolja, kar je ena največjih odgovornosti našega časa.

S kakšnimi izzivi se še spopadate med opravljanjem predstavljenega dela?

Glavni izzivi pri razvoju fuzije vključujejo zadržanje plazme, kjer je treba doseči zadosten čas zadržanja, gostoto in temperaturo za izpolnitev Lawsonovega kriterija. Ekstremne toplotne obremenitve na divertorju in prvi steni reaktorja zahtevajo napredne materiale in metode hlajenja. Načrtovanje magnetnih tuljav je ključno, saj morajo superprevodni magneti visoke temperature delovati stabilno v ekstremnih razmerah. 

Poleg tehničnih izzivov so velik izziv tudi stroški in komercializacija – projekti, kot sta ITER in DEMO, zahtevajo velika sredstva, prehod na stroškovno učinkovite elektrarne pa ostaja odprt problem. Ključno vlogo imata tudi javna percepcija in politika, saj dolgoročni razvoj fuzije zahteva podporo javnosti, financiranje in mednarodno sodelovanje.

Ali lahko svet preživi samo z obnovljivimi viri energije, torej z vetrom, soncem in drugimi naravnimi možn stmi?

Da, svetovne energetske potrebe bi lahko v veliki meri krili z obnovljivimi viri, kot so sončna, vetrna, hidro- in geotermalna energija oziroma s kombinacijo teh virov. Tako sončna kot vetrna energija sta na voljo v ogromnih količinah in imata potencial, da proizvedeta več energije, kot je trenutno potrebuje človeštvo. S kombinacijo obnovljivih virov proizvodnje energije se lažje prilagajamo potrebam, saj tako sonce kot veter nista nepretrgano na voljo. Neprekinjenost proizvodnje je nujno potrebna za stabilen in prilagodljiv energetski sistem, kar je trenutno največji izziv pri prehodu na obnovljive vire. 

V prehodnem obdobju zanesljivost sistema najboljše omogoči jedrska energija, ki je nizkoogljični vir energije in zmanjšuje ogljični odtis. Dolgoročno bi lahko vlogo zagotavljanja zanesljivosti prevzela fuzijska energija. Pri vsem tem pa je jasno, da bodo obnovljivi viri med ključnimi v prihodnosti energetike. Zanesljiv energetski sistem zahteva uravnoteženo kombinacijo različnih virov in učinkovite rešitve za shranjevanje ter distribucijo energije.

V Sloveniji pa tudi marsikje drugje se trenutno soočamo s previsokimi cenami elektrike, kaj bi morali narediti, da bi bile cene nižje?

Najmočnejši vpliv na cene bi imela končana vojna v Ukrajini, podprta s trdnim mirovnim sporazumom. Kljub temu obstajajo številni načini za znižanje cen, podobno kot je več načinov za pripravo omlete. Slovenija in EU sta izpostavljeni tržnim nihanjem in ekološkim regulacijam, ki vplivajo na stroške električne energije. V primerjavi s Severno Ameriko, kjer so cene stabilnejše zaradi večjih lastnih virov (zemeljski plin, hidroenergija) in večje konkurence, bi Evropa lahko znižala stroške z večjo proizvodnjo jedrske in obnovljive energije ter zmanjšanjem odvisnosti od uvoza. 

Ključne rešitve vključujejo optimizacijo energetskega trga, sklepanje dolgoročnih pogodb za stabilizacijo cen, vlaganje v gradnjo obnovljivih in nizkoogljičnih virov energije ter izboljšanj omrežne infrastrukture za učinkovitejšo izrabo obnovljivih virov. Stabilna in raznolika energetska mešanica je ključ do nižjih cen in večje energetske varnosti.

Ste vedeli, da so na Japonskem že odprli fast food, kjer medtem ko ješ, ne sediš, no, sediš, ampak hkrati poganjaš pedale, kot bi vozil kolo, tako si lahko preko vklopljenega polnilca za telefon z energijo napolniš mobilni telefon. Mar ni to imenitna ideja? Tudi za telo je zdrava?

Seveda, to je vrhunska ideja! Končno lahko kalorije pokurimo že, ko jih vnašamo. Naročiš burger s pomfritom in začneš vrteti pedale kot Tadej Pogačar – morda celo dobiš popust, če si dovolj hiter! Še bolje, če zaposleni začnejo navijati kot na Tour de France. Toda pazljivo pri vrtenju, da kečap ne pristane v sosedovem kozarcu.

osebni arhiv Marka Isteniča

To je seveda šala, ampak koliko energije bilo človek proizvedel, če bi pretekel maraton, dolg 42 km, s povprečno hitrostjo rekreativnega tekača?

Rekreativni tekač porabi približno 1 kcal na kilogram telesne mase na kilometer. Če predpostavimo povprečno telesno maso 70 kg, je skupna energija 1kcal/kg*km × 70kg × 42km = 2940 kcal. V primerjavi z električno energijo to ustreza približno 3,4kWh električne energije. Vendar telo ni preveč učinkovito pri pretvarjanju kemijske energije v mehansko delo. Tipična učinkovitost človeškega telesa pri poganjanju generatorja je približno 25 odstotkov. To pomeni, da bi tekač lahko realno proizvedel le 0,86kWh.

Torej, če bi nekdo maraton pretekel na generatorju, bi proizvedel ravno toliko energije, da bi si po teku pogledal kak film in si napolnil telefon. Tako bi lahko sami zase energijo pridelovali tudi kolesarji in celo fitnes centri bi lahko postali mini pridelovalci energije? Morda se moja ideja sliši neumno, ampak razmišljam pa vseeno lahko?

Vaša ideja ni neumna, ampak pravzaprav zelo zanimiva. Nekateri fitnes centri to tudi testirajo, saj obstajajo kolesa in tekalne steze s prenosom energije v električno omrežje. Seveda s tem ne bomo rešili svetovne energetske potrebe, ampak bi vsaj malo prispevali k trajnostnemu razvoju in se hkrati spravili v formo.

Je pri vašem delu in vaši odkritjih interdisciplinarno sodelovanje pomembno?

Interdisciplinarno sodelovanje je ključno pri načrtovanju vetrnih elektrarn na morju, saj gre za zelo kompleksen projekt, ki vključuje različne strokovnjake. Da bi elektrarne delovale učinkovito in zanesljivo, je potrebno znanje inženirjev, okoljskih strokovnjakov, ekonomistov, pravnikov ter še mnogih drugih. Inženirji skrbijo za načrtovanje turbin, generatorjev in električnih sistemov, ki morajo biti prilagojeni zahtevnim morskim razmeram. 

Gradbeni in strukturni inženirji razvijajo temelje, ki morajo prenesti močne tokove, visoke valove, ekstremne vetrove in trke ladij, hkrati pa biti odporni proti koroziji slane vode. Geologi in geotehniki preučujejo sestavo morskega dna, da se zagotovi stabilnost turbin, medtem ko oceanografi analizirajo tokove, plimovanje in sedimentacijo, da bi izbrali najboljše lokacije za elektrarne. Okoljski strokovnjaki, vključno z morsko biologijo, ugotavljajo vpliv elektrarn na morsko življenje in predlagajo rešitve za zmanjšanje motenj v ekosistemu. 

Pomembno je tudi upoštevanje okoljskih vplivov in zagotavljanje skladnosti z zakonodajo, zato se v projekt vključujejo pravniki, ki pomagajo pri pridobivanju dovoljenj in usklajevanju z regulativami. Ekonomisti skrbijo za finančno izvedljivost projekta in iščejo načine, kako zagotoviti, da bo investicija donosna in stroškovno učinkovita.

Velik izziv je tudi logistika, saj je treba zagotoviti prevoz in namestitev ogromnih sestavnih delov na morju, hkrati pa razviti strategije za dolgoročno vzdrževanje, da bi zmanjšali izpade in stroške obratovanja. Tudi napredne tehnologije so ključne – meteorologi in podatkovni analitiki uporabljajo vremenske modele za napovedovanje učinkovitosti turbin, umetna inteligenca pa pomaga optimizirati delovanje celega sistema, poleg vseh teh tehničnih in okoljskih vidikov je pomemben tudi vpliv na ljudi. Vetrne elektrarne na morju lahko vplivajo na lokalne skupnosti, saj spreminjajo morsko krajino in lahko povzročajo določeno stopnjo hrupa. Zato je ključno sodelovati z lokalnim prebivalstvom ter zagotoviti, da se upoštevajo njihove potrebe in skrbi. 

Prav tako je nujno usposabljanje strokovnjakov, ki bodo skrbeli za upravljanje in vzdrževanje elektrarn v prihodnosti. Vse te različne discipline prispevajo k temu, da lahko vetrne elektrarne na morju delujejo zanesljivo, trajnostno in učinkovito. Le s povezovanjem znanja z različnih področij lahko takšni projekti prispevajo k prehodu na obnovljive vire energije ter pomagajo pri reševanju izzivov, ki jih prinaša morsko okolje.

Eden največjih vizionarjev našega sveta Nikola Tesla je sanjaril, da bi bila elektrika za vse prebivalce sveta brezplačna, bi to bilo dejansko izvedljivo ali bomo ostali pri sanjarjenju?

Tesla je sanjal o brezplačni električni energiji za vse, vendar se je zavedal, da to ni v interesu korporacij in finančnih elit. Njegov projekt Wardenclyffe Tower, ki ga je sprva financiral J. P. Morgan, je bil ustavljen, ko je Morgan ugotovil, da z brezžično energijo ne bi mogel zaslužiti. Legendarni citat, ki naj bi ga izrekel, je: »Če ne morem postaviti števca na to, me ne zanima.« 

Tesla je verjel, da bi morala tehnologija služiti človeštvu, a je naletel na oviro – energija je temelj ekonomskega nadzora. Njegove ideje so bile vsekakor revolucionarne, a niso ustrezale sistemu, ki temelji na dobičku. Čeprav brezplačna energija ostaja fascinantna vizija, ostaja vprašanje, ali bi bila kdaj politično in ekonomsko izvedljiva.

Kdo je po vašem mnenju večji um: Nikola Tesla ali Thomas Edison?

Za nas Slovence je Nikola Tesla gotovo največji um. Ne smemo namreč pozabiti, da je bil rojen v nam takrat skupni domovini Avstro-Ogrski, živel in delal pa je tudi v Mariboru. Milan Vidmar, slovenski elektroinženir, šahovski velemojster in akademik, soustanovitelj Univerze v Ljubljani, je Nikolo Teslo zelo cenil kot genialnega izumitelja in znanstvenika. O Tesli je zapisal, da je bil eden največjih umov tistega časa in da je njegovo delo bistveno prispevalo k razvoju elektrotehnike. Bila sta sodobnika in sta se tudi osebno spoznala, a ko se je Vidmar rodil je bil Tesla že uveljavljen izumitelj v ZDA. 

Vidmar je bil tudi sam vrhunski strokovnjak  za električno energijo, zato je razumel Teslovo inovativnost in vpliv njegovih izumov zlasti na področij izmeničnega toka. Ob srečanju z njim je zapisal: »Toda Tesla je še preprostejši, kot sem mislil. Še ima nepokvarjeno, odkrito, malce plaho, prisrčno zaupljivo dušo, ki jo je dobil od svojih staršev, živečih na skopih, siromašnih tleh. Hrup, pohlep in surova strast divjih ameriških tal se je niso dotaknili. To je duša otroka, pesnika, trpina. Duša idealista, svetnika.« 

Glede Edisona in Tesle, oba sta bila izjemna izumitelja, a sta imela povsem različna pristopa. Edison je bil praktičen podjetnik, mojster samopromocije in ustvarjalec industrijskega imperija (Genera Electric). Tesla pa je bil vizionar, ki je razmišljal daleč v prihodnost, a je pogosto ostajal brez finančne podpore.

Edison je v svojem času zmagal zaradi boljše organizacije, poslovne žilice in podpore velikih podjetij. Tesla pa je s svojimi idejami o izmeničnem toku, brezžični energiji in številnih drugih izumih postal simbol genialnosti, ki je bila daleč daleč pred svojim časom. Danes Teslovo delo dobiva večje priznanje, saj vidimo, kako napredne so bile njegove zamisli. A zgodovino običajno pišejo tisti, ki znajo bolje tržiti svoje dosežke, to je Edison zagotovo obvladal bolje kot Tesla. Kaj bi Slovenija morala narediti, da bi postala energetsko neodvisna?

To je dobro vprašanje. Slovenija bi lahko postala energetsko neodvisna z večjo uporabo domačih virov in zmanjšanjem uvoza fosilnih goriv. Ključna rešitev je kombinacija obnovljivih virov, jedrske energije in učinkovite rabe energije. Treba je pospešiti gradnjo elektrarn na obnovljive vire, odpraviti ovire pri pridobivanju ustreznih soglasij in dovoljenj za gradnjo elektrarn ter optimizirati obstoječe hidroelektrarne. Hkrati je pomembno nadaljevati razvoj drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem in razmisliti o majhnih modularnih reaktorjih kot dodatni varni možnosti. 

Potrebne so tudi naložbe za zagotavljanje stabilnosti prenosnega sistema, v črpalne hidroelektrarne in vodikovo tehnologijo in infrastrukturo. Industrija in gospodinjstva bi morale postati energetsko učinkovitejše s prenovo stavb, boljšo izolacijo in pametnimi omrežji. Transport bi morali elektrificirati in modernizirati železniški sistem. Slovenija bi morala podpirati lokalno energetsko industrijo, spodbujati domačo proizvodnjo ključnih komponent elektrarn ter vlagati v raziskave. S strateškim načrtom, jasnimi, političnimi odločitvami in pametnimi naložbami bi lahko dosegli energetsko neodvisnost in dolgoročno stabilnost oskrbe.

Kaj menite o jedrski energiji?

Jedrska energija je ena najmočnejših in najučinkovitejših oblik pridobivanja elektrike, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po eni strani omogoča stabilno in zanesljivo oskrbo z energijo, saj ni odvisna od vremenskih razmer, kot so na primer sončne ali vetrne elektrarne. Poleg tega jedrske elektrarne ne izpuščajo toplogrednih plinov, kar jih postavlja ob bok najbolj čistim virom energije v boju proti podnebnim spremembam. 

osebni arhiv Marka Isteniča

Vendar pa ima jedrska energija tudi svoje izzive. Glavni problem so radioaktivni odpadki, ki jih je treba varno shranjevati dolgoročno, in skrb za varnost elektrarn, saj lahko ob izrednih dogodkih, kot sta bila Černobil ali Fukušima, pride do resnih posledic. Kljub tem tveganjem pa so sodobne elektrarne bistveno varnejše in bolje nadzorovane kot nekoč, zato večina strokovnjakov meni, da je jedrska energija pomemben del energetske prihodnosti. Vse več držav jo vidi kot ključno rešitev za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv, še posebej v kombinaciji z obnovljivimi viri.

Čeprav je jedrska energija tehnično zahtevna in zahteva dolgoročno načrtovanje, ostaja ena najboljših možnosti za zagotavljanje čiste, varne in stabilne energije za prihodnje generacije. Torej podpirate gradnjo nove jedrske elektrarne v Sloveniji?

Glede na energetske izzive, s katerimi se sooča Slovenija, se gradnja nove jedrske elektrarne zdi smiselna odločitev. Trenutna elektrarna v Krškem je zanesljiv vir čiste energije, a bo čez nekaj desetletij dosegla konec svoje življenjske dobe. Če želimo ohraniti stabilno oskrbo z elektriko in zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv, je gradnja drugega bloka (JEK 2) logičen korak. 

Jedrska energija ima veliko prednosti – je zanesljiva, ne povzroča toplogrednih plinov in omogoča energetsko neodvisnost. Seveda pa gradnja nove elektrarne prinaša tudi izzive, kot so visoki začetni stroški, dolgotrajni postopki in vprašanje shranjevanja jedrskih odpadkov. Kljub temu je sodobna jedrska tehnologija bistveno varnejša in učinkovitejša kot v preteklosti, kar zmanjšuje tveganja, ki jih pogosto povezujemo s to obliko energije. 

Če želimo v prihodnosti stabilno in ekološko sprejemljivo oskrbo z elektriko, brez prevelike odvisnosti od uvoza ali nestanovitnih obnovljivih virov, se jedrska energija zdi ena najboljših rešitev. Zato je gradnja nove elektrarne v Sloveniji nekaj, kar velja resno pretehtati.

Ali zaupate slovenskim izvajalcem del, da bi novo jedrsko elektrarno izdelali v določenem času in brez več milijard vstran vrženih stroškov, ali bi se raje zanesli na tuja podjetja, čeprav vemo, da je tudi v tujini dandanes trend, da pri gradnjah prihaja do velikih zamud in po več milijard previsokih stroškov od načrtovani?

Gradnja jedrske elektrarne je izjemno zahteven in dolgotrajen projekt, pri katerem se pogosto pojavljajo zamude in prekoračitve stroškov ne glede na to, ali ga vodijo domača ali tuja podjetja. Slovenija ima sicer dobre inženirje in kakovostne izvajalce, ki so že sodelovali pri jedrskih projektih, a še nikoli ni samostojno gradila jedrske elektrarne od začetka do konca. Zato je nujno, da se pri gradnji nove elektrarne sodeluje z izkušenimi tujimi podjetji, ki imajo že vzpostavljene procese in znanje za takšne projekte. 

Vendar pa tudi v tujini ni zagotovila, da bo vse potekalo brez težav. Primeri iz Evrope in ZDA kažejo, da se gradnja novih jedrskih elektrarn pogosto zavleče za več let, stroški pa narastejo za več milijard evrov. Težave se pojavijo predvsem zaradi zapletenih regulativnih postopkov ter pomanjkanja usposobljene delovne sile in težav pri dobavi ključnih komponent.

Idealna rešitev bi bila kombinacija – slovenska podjetja bi lahko izvajala določene gradbene in inženirske naloge, medtem ko bi se za ključne tehnološke dele (reaktor, varnostne sisteme, upravljanje projekta) naslonili na tuje izkušnje. S takšnim pristopom bi lahko zmanjšali tveganje zamud in čezmernih stroškov, hkrati pa bi izkoristili domače znanje in zaposlili slovenske delavce. 

Končna odločitev bo odvisna od izbire tehnologije in ponudnikov, toda ne glede na to, kdo bo projekt vodil, bo ključno zagotoviti transparentno vodenje, jasno določene roke in nadzor nad stroški, da se izognemo scenarijem, kakršnim smo bili priča v nekaterih drugih državah. Na primer britanski model gradnje jedrskih elektrarn temelji na partnerstvu med državo in zasebnimi investitorji, pri čemer država določi zagotovljeno odkupno ceno elektrike, ki investitorjem zagotavlja stalne prihodke za zmanjšanje tveganj ter jim ponudi strateško usmerjanje, na primer, na primer na regulativno podporo.

Britanski Telegraph je pred dnevi poročal, da naj bi bili pripravljeni že na gradnjo majhnih jedrskih enot, torej bi si sčasoma vsakdo lahko zagotovil svoj mini jedrski vir energije, enako kot se vsak sam odloči, da si bo z domačo streho zagotovil dostop do sončne energije?

​Majhni modularni reaktorji (SMR) so kompaktne jedrske enote z močjo do 300 megavatov, ki jih je mogoče serijsko proizvajati v tovarnah in nato prepeljati na lokacijo za hitro namestitev. Britansko podjetje Rolls-Royce je med vodilnimi v tej panogi, načrtuje gradnjo štirih takšnih reaktorjev v Walesu, do leta 2030 tudi na Češkem. Kljub temu je ideja, da bi si posamezniki lahko namestili lastne mini jedrske reaktorje podobno kot sončne panele na strehah, trenutno nerealna. Jedrski reaktorji zahtevajo stroge varnostne ukrepe, regulacije in usposobljeno osebje za upravljanje, kar presega zmožnosti povprečnega gospodinjstva.

Zato so trenutno so SMR namenjeni predvsem za oskrbo manjših skupnosti, industrijskih obratov ali oddaljenih območij z zanesljivo in nizkoogljično energijo? ​

Čeprav je prihodnost jedrske energije lahko bolj decentralizirana s pomočjo SMR, je verjetneje, da bodo te enote v lasti in upravljanju energetskih podjetij ali lokalnih skupnosti, ne pa posameznikov. Tako bodo gospodinjstva še naprej uporabljala obnovljive vire, kot so sončne in vetrne elektrarne, medtem ko bodo jedrski reaktorji zagotavljali stabilno osnovno oskrbo z energijo.

Kaj pa menite o temni energiji, ki je v fizikalni kozmologiji in astronomiji neznana oblika energije, ki prežema celoten prostor in povzroča pospešeno širjenje vesolja. Elon Musk je ob priliki dejal, da bi to energijo morda lahko začeli črpati in jo uporabljati na Zemlji?

Temna energija je trenutno ena največjih skrivnosti vesolja. Vemo, da obstaja, saj povzroča pospešeno širjenje vesolja, a ne vemo, kaj je. Če bi jo lahko izkoristili, bi to lahko pomenilo neomejen vir energije in revolucionarne spremembe v znanosti. Temna energija je lahko lastnost praznega prostora ali neko neznano kvantno polje. S snovjo reagira skozi gravitacijo, vendar nimamo nobene tehnologije za njeno detekcijo, kaj šele za pretvorbo v koristno energijo. 

Če bi nekoč odkrili način, kako jo uporabiti, bi to odprlo vrata številnim možnostim, kot so neomejena energija ali celo ideja znanstvenofantastičnega filma, kot je manipulacija prostora – časa za hitrejša medzvezdna potovanja. A trenutno ostaja zgolj fascinantna uganka in ne nekaj, kar bi lahko v bližnji prihodnosti izkoristili. Elon Musk ima veliko idej, a v tem primeru gre za špekulacijo in ne za realno znanstveno možnost.

Kaj sicer menite o liku in delu Elona Muska? Po mojem mnenju se niti približno ne more primerjati z Nikolo Teslo, ampak on si domišlja, da se lahko?

Elon Musk in Nikola Tesla sta si v marsičem različna, zato ju je težko neposredno primerjati. Tesla je bil znanstvenik in izumitelj, osredotočen predvsem na raziskovanje fizikalnih pojavov in razvijanje inovativnih tehnologij, kot so izmenični tok, brezžični prenos energije in elektromagnetna polja. Njegova zapuščina temelji na revolucionarnih odkritjih, ki so spremenila svet, vendar mu ni uspelo svojih izumov komercialno izkoristiti, kar ga je pripeljalo do finančnih težav. 

Musk pa je predvsem podjetnik in vizionar, ki zna prepoznati in uporabiti obstoječe tehnologije ter jih spremeniti v uspešne poslovne modele. Njegova podjetja, kot so Tesla, SpaceX, Neuralink in Starlink, temeljijo na združevanju inovacij, podjetniške drznosti in agresivne strategije rasti.

osebni arhiv Marka Isteniča

Musk ni znanstvenik v klasičnem pomenu besede, a zna združiti ekipe vrhunskih inženirjev in jih usmeriti v doseganje ambicioznih ciljev, kot so električna vozila, kolonizacija Marsa in razvoj umetne inteligence. Čeprav si Tesla in Musk delita strast do znanosti in napredka, je njun pristop drugačen. Tesla je bil izumitelj, Musk je podjetnik in v zadnjem času vse bolj politik. 

Lahko bi rekli, da je Musk bolj podoben Edisonu – nekdo, ki inovacije pretvarja v izdelke – Tesla pa je simbol čistega znanstvenega genija, ki je postavil temelje za mnoge sodobne tehnologije. Tesla je bil daleč pred tedanjim časom, Musk pa zna izkoristiti današnjega sebi v prid.

Kaj pa, če bi jedrske odpadke, ki se sicer dajo odlično reciklirati, ampak jih človeštvo še ne reciklira, ker se to zdi predrago, pošiljali v vesolje izven našega Osončja. Vem, da se to sliši grdo, češ pošljimo odpadke k morebitnim drugim prebivalcem vesolja, ampak zanima me, če se to da?

Pošiljanje jedrskih odpadkov izven Osončja se na prvi pogled zdi privlačna rešitev, a je v praksi skoraj nemogoče izvedljivo. Rakete niso nezmotljive: če bi ena eksplodirala ob izstrelitvi, bi to povzročilo globalno radioaktivno kontaminacijo. Poleg tega je strošek pošiljanja izjemno visok; že dvig tovora v Zemljino orbito stane na stotine milijonov dolarjev, pot iz Osončja pa bi zahtevala še dodatno energijo in drage manevre. Tudi če bi se to izvedlo, bi bilo vprašljivo z vidika mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo onesnaževanje vesolja. 

Bolj smiselna alternativa je vlaganje v napredne reaktorje, ki bi odpadke reciklirali in izkoristili še neizrabljeno energijo. En tak primer je pretvorba izrabljenega goriva iz drugih reaktorjev v novo gorivo, kar močno zmanjšuje količino radioaktivnih odpadkov. Pošiljanje v vesolje se zato ne zdi niti praktično niti ekonomsko upravičeno.

V vojni med Ukrajino in Rusijo je bila zadeta tudi jedrska elektrarna Zaporožje. Pristojni so sporočili, da ni nevarnosti za okolico. Menite, da so povedali resnico?

Ko je bila jedrska elektrarna Zaporožje zadeta v vojni med Ukrajino in Rusijo, je razumljivo, da so se mnogi spraševali, ali so pristojni res povedali vso resnico, ko so trdili, da ni nevarnosti. Dejstvo je, da vsaka poškodba jedrske elektrarne pomeni potencialno tveganje, vendar pa imajo sodobni reaktorji, kot so tisti v Zaporožju, močne zaščitne strukture, ki preprečujejo takojšnjo katastrofo. 

Da bi prišlo do resnega uhajanja radioaktivnih snovi, bi moral biti reaktor neposredno zadet ali bi morali odpovedati ključni varnostni sistemi, kot so hladilni sistemi ali zaščita skladiščenega izrabljenega goriva. Med spopadi je elektrarna večkrat izgubila zunanji vir elektrike in prešla na rezervne generatorje, kar je sicer povečalo tveganje, a ni vodilo do nesreče, podobne Fukušimi.

Poleg tega bi bila morebitna kontaminacija, čeprav zelo resna, močno odvisna od smeri vetra in geografskih razmer. Kljub vsem varnostnim mehanizmom je treba priznati, da je bila situacija skrajno nevarna in nestabilna – vojna in jedrska infrastruktura ne sodita skupaj. Čeprav v času napada ni prišlo do hujših posledic, je bila možnost nesreče še vedno realna, kar pomeni, da previdnost in dvom o uradnih izjavah nikakor nista odveč. Kaj bi se zgodilo, če bi eksplodirala jedrska elektrarna v Krškem? Ampak možnosti za kaj takega so verjetno izjemno majhne, skoraj nične.

Možnost eksplozije krške jedrske elektrarne je izjemno majhna, saj gre za sodoben reaktor z več plastmi varnostnih sistemov in strogimi nadzornimi protokoli. Vendar pa je vseeno zanimivo vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru resne nesreče.

Najprej je treba razumeti, da jedrske elektrarne ne eksplodirajo kot jedrske bombe. Najhujše, kar se lahko zgodi, je taljenje jedrskega goriva zaradi pregrevanja reaktorja, kot se je zgodilo v Fukušimi, ali nenadzorovan izpust radioaktivnih snovi v ozračje kot v Černobilu. Krško uporablja tlačnovodni reaktor (PWR), ki je zasnovan tako, da se ob težavi avtomatsko ustavi, poleg tega pa ima več neodvisnih sistemov hlajenja. 

Če bi prišlo do manjšega incidenta, bi ga osebje hitro obvladalo brez vpliva na okolje. Če bi odpovedal hladilni sistem, bi rezervni dizelski generatorji prevzeli vlogo in preprečili segrevanje reaktorja. V skrajnem primeru, če bi vsi varnostni mehanizmi odpovedali in bi prišlo do taljenja sredice, bi močna zaščitna stavba reaktorja zadržala večino sevanja. 

V tem primeru bi bile potrebne evakuacije v bližini elektrarne, a širša okolica ne bi bila resno ogrožena. Najhujši možni scenarij, kot je bil v Černobilu, kjer je prišlo do eksplozije reaktorja in množičnega izpusta radioaktivnih snovi, je v Krškem skoraj nemogoč.

Glavni razlog je drugačna tehnologija: reaktorji v Krškem imajo varnostne ukrepe, ki preprečujejo nenadzorovano verižno reakcijo. Poleg tega je elektrarna po nesreči v Fukušimi dodatno nadgrajena, da zdrži potrese, poplave in druge izredne razmere. Čeprav je strah pred jedrsko nesrečo razumljiv, so današnje jedrske elektrarne med najbolje varovanimi objekti na svetu. Tudi če bi se kaj zgodilo, bi bile posledice veliko bolj omejene, kot si morda predstavljamo iz filmov ali zgodovine. Slovenija, Hrvaška in sosednje države imajo pripravljene načrte ukrepanja, vendar je verjetnost, da bi jih kdaj potrebovali, izjemno majhna.

Kakšno energetsko prihodnost Slovenije napovedujete?

Slovenija bo v prihodnosti prešla na čistejše vire energije, pri čemer bo jedrska energija ključna. Gradnja Jeka 2 se zdi neizogibna za stabilno oskrbo z elektriko in manjšo odvisnost od fosilnih goriv. Obnovljivi viri, kot sta sonce in veter, bodo hitro pridobivali pomen, a njihova širitev je na žalost omejena zaradi reliefa, poselitve in okolijskih izzivov. Hidroelektrarne bodo ostale ključne, medtem ko se bo premog postopoma umikal – Teš naj bi zaprli do leta 2033. 

Stabilnost oskrbe z energijo bo velik izziv, zato bodo potrebne naložbe v nove vire in infrastrukturo, pri čemer bo pomembno privabiti tuje vlagatelje. Slovenija bo kratkoročno še vedno delno odvisna od uvoza elektrike, a z dolgoročnimi naložbami ima potencial postati ena vodilnih evropskih držav v prehodu na čisto energijo.

Kakšen prispevek imajo vaša odkritja pri nadgrajevanju znanosti vaše stroke in prispevek k novim odkritjem?

Divertor Super-X, pri katerem sem sodeloval, pomeni pomemben napredek v fuzijskem inženirstvu, saj izboljšuje upravljanje toplote in tokov delcev v tokamaku. S povečanjem prečnega prereza plazme, ki se dotika divertorja, omogoča enakomernejšo porazdelitev toplotnega toka in učinkovitejše odvajanje toplote. S tem zmanjšuje največje toplotne obremenitve in podaljšuj življenjsko dobo sestavnih delov reaktorja. Ključna prednost Super-X je daljša pot plazemskih delcev skozi plast za strganje (SOL), kar omogoča boljšo porazdelitev toplote in manjšo obremenitev sten reaktorja. Ta lastnost je ključna za dolgotrajno in stabilno delovanje plazme, kar je bistveno za prihodnje fuzijske reaktorje, kot sta ITER in DEMO.