Saša Veronik, kolumnist:

Saša Veronik o slovenski (tudi nemški) novinarski, medijski sramoti:

V časih pomanjkanja, ki si ga seveda ne želim več, da ne bo nesporazuma, smo, glede na današnje nasvete in tako imenovana splošna zdravstvena merila, jedli zelo zdravo in absolutno ekološko: meso enkrat, morda dvakrat tedensko, zelenjavo z vrta, sadje, kadar je dozorelo, vse sezonsko.

Zaradi mene naj hodijo branjevci na tržaško tržnico, če je potem blago zame ceneje in kakovostno. Pojem »domače« ni zaščiten, je le (možen) kazalec, da je hrana kakovostnejša, ker odpade transport, ima več vitaminov itd.; če imajo seveda domači pridelovalci dovolj znanja. Ali so v bolj razvitih državah kontrole hrane slabše kot pri nas, znanja manj v tako visoko razvitih agrarnih državah, kot sta Italija, Francija? To so prava vprašanja. Domači lobiji in slovenski napuh me ne zanimata. 

Imel sem srečo. Staknil sem ga. Pripravil si bom kopuna, pretaknjenega s tartufi. Preprosto. Kot sem že zapisal, spomin na staro mamo in pitanje skopljenega petelina v adventu. Jagnje? Tudi ni slabo, čeprav bi bila simbolika še večja, če bi bil na mizi kozliček, ta nezahtevna žival pustinjske Palestine. A je tudi čas divjačine.