Kaj še lahko jem brez slabe vesti ob prehrambnih zapovedih? O novih spoznanjih in pozivih k spremembi priporočil.
Nataknem si slušalke. Najdražja je namreč privleka s spodnjih polic dvajset let star Boschev multipraktik – prodajalec: »tako kakovostnih, neuničljivih in močnih ne delajo več« – in bo očitno pekla, ker se mi noče pridružiti pri gledanju domačega sporeda. »Nimam živcev,« prhne ljubko in začne ubijati jajca na zmehčano maslo, potem ko je vprašala, o čem bom pisal. »Pa saj sem že zdavnaj ugotovila, da se najbolje počutim z majhnim zrezkom in solatko in samo dvema krompirčkoma«.
Kakšen neki bi bil reklamni svet, ki ne pojenja na ekranih niti med večernimi filmi, kar je nesramni unikom med evropskimi nacionalnimi televizijami, če ne bi bilo šparov, merkatorjev, tušev in povrh še diskonterjev?! Samo žrtje oglašujejo ali prehranske dodatke, pri čemer, zanimivo, pri teh prednjači cerkveni radio. Eno bolj ceneno od drugega, eno samo nemastno zdravje se podi prek ekranov in bruha iz zvočnikov, eno bolj »domače«, drugo »bolj zdravo« iz ust kričave deklice neke očitno monopolne oglaševalske agencije, ki piska že desetletje, »ceneje«; drugi e prehaja v i, glasbeno pa je visoki C.
Se pa ob blaznosti, ki se dogaja na nacionalni televiziji, na kateri poročila – vedno udrihajo edinstveno na svetu po opoziciji, kliše, podoben reklamam! – pogosto »vodi« ženska, urednica je ženska, odgovorna tudi, »nadodgovorna« takisto, potem ko sem po dolgem času gledal nekaj dni zapored spored domačih televizij, ne čudim več, da ljudje volijo, kot volijo, komentirajo, kot komentirajo ... Pomanjkanje proteinov, gradnikov možgan? Kje je dno? O proteinih torej. Ti so v mesu.
Od medijskih ljudi še nisem slišal, zanimivo, da tudi ne od domačih zdravstvenih kapacitet, da zastarela pravila zdrave prehrane ogrožajo nacionalno zdravje. Nekomu moraš verjeti. V Nemčiji DGE (Deutsche Gesellschaft für Ernährung, Nemški družbi za pehrano), ki je pandan našemu Nacionalnemu inštitutu za varovanje zdravja oziroma damam tam, ki oznanjajo zdravje skozi hrano. Ampak že nekaj časa ni tako, kot priporočajo. Znanost gre naprej. Zdravniki v Evropi (vir: hamburška državna televizija NDR, oddaj Visite, v kateri nastopajo najuglednejši medicinski strokovnjaki te bogate države) so se, kakor že pred tem v Ameriki, zdaj odločno uprli državnim priporočilom, ki bedijo nad našim zdravjem.
Slovito prehransko piramido bo treba obrniti zahtevajo. Američani, ki imajo največ predebelih ljudi – Slovenija ne zaostaja veliko, pri otrocih še posebno ne; mimogrede, po raziskavi EU naši otroci najredkeje redno zajtrkujejo med vsemi, le 28 odstotkov, medtem ko portugalski 78-odstotno, so piramido, ki ima za osnovo žito oziroma ogljikove hidrate in poziva k odpovedovanju maščobi in beljakovinam, torej mesu, jajcem, zavrgli. Kot na zlo opozarjajo na sladkor: krompir, kruh, makarončki itd., vse to se namreč spremeni med prebavo v sladkor, ne le slaščice. Sedanja priporočila so ukrojena samo po popolnoma zdravih ljudeh. Realnost pa ni taka. Večina Slovencev in razvajenih Evropejcev metabolično ni idealno zdrava; imamo težave s čezmerno težo in se premalo gibljemo. Sladkorna bolezen in zamaščena jetra – tega je čedalje več.
Vrhunski diabetologi že nekaj časa opozarjajo, da je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati, kontraproduktivna, saj pospešuje nastanek diabetesa in otežuje hujšanje. Tudi priporočilo, ki pri nas ni prav nič drugačno, da je treba omejiti beljakovinski del prehrane na deset do petnajst odstotkov, je tarča ostre kritike sodobne prehranske medicine. Kajti posebno starejši lljudje – in družba se hitro stara – potrebujejo višji delež proteinov (evolucija dokazuje, da pomanjkanje proteinov, mesa, povzroči, da so cele generacije nižje rasti, kot bi lahko bile, tudi volumen možgananov se ne bi razvil, kot se je), kajti telo najkasneje po 45. letu izgublja mišično maso, in to ne glede na količino proteinov. Ko se v starosti pridruži dolgotrajno ležanje in zdravila s kortizoni, je izguba še večja in potreba po proteinih naraste.
Kritika zadeva še prav posebno hrano z reducirano maščobo (»low fat«). Nova ameriška usmeritev (in to prav oni!) maščob ne omejuje več. Imajo dovolj raziskav in dokazov, da uživanje tako imenovanih nezdravih, torej nasičenih maščobnih kislin, to trdijo desetletja, češ da so krive za naraščanje diabetesa, infarkta, kapi oziroma srčno-žilnih bolezni, ki so na prvem mestu vzrokov umrljivosti v razvitem svetu, preprosto ne drži.
Še več! Proti novem splošnemu prepričanju nasičene maščobne kisline nimajo nobenega učinka na razmerje med »dobrim« in »hudobnim« holesterolom (HDL, LDL). Tudi če redno uživaš jajca (jaz že več let nimam slabe vesti, ker imam pozimi tako rad za zajtrk jajce na ocvirkih ali maslu), kar je desetletja veljalo za nevarno in se je vsidralo kot môra med prebivalstvo, to nima nobenega škodljivega vpliva na srce, ni povezano z infarktom. Zato so Američani iz svojih temeljnih prehrambnih priporočil črtali poudarek na hesterolsko revnih živilih (tudi dobra novica za ljubitelje drobovine), kar pomeni, da se s hrano ne poveča količina holesterola, a se niti ne zmanjša.
Obsežna španska raziskava, namenjena vplivu hrane na zdravje srčno-žilnega sistema, je to nedvoumno dokazala. Ena kontrolna skupina se je prehranjevala na podlagi sedanjih priporočil nacionalnih inštitutov zdravja, torej hrana z manj maščobe in bogata z žitom, semeni, skratka ogljikovimi hidrati. Drugi dve skupini pa sta se prehranjevali z mastno hrano z veliko olivnega olja in oreščki. V skupinah, ki sta jedli mastno, so ugotovili tretjino manj infarktov kot v tisti, ki se je ravnala po veljavnih priporočilih. Bilo je celo tako jasno, da so raziskavo predčasno končali.
Sklep: delež maščobe v prehrani naj bi bil najmanj štirideset odstotkov(!). Ne več le 25, kot velja zdaj. Pač pa se priporočajo predvsem nenasičene maščobne kisline (olja, olivno in ne »moji« ocvirki) ob hrani z nizko energetsko gostoto (za informacijo: to je hrana naših praprednikov, ko so se do sitega »nabasali« s hrano, ki ne redi), kot je zelenjava, sadje, a tega ne preveč, meso, ribe posebej, mlečni izdelki in olja, oreščki. Dobro deluje tudi daljši premor brez ogljikovih hidratov, to pomeni nekaj dni brez kruha, »makarončkov«, riža itd. Če pa že, potem polnozrnati kruh, s priporočilom samo zjutraj ali samo opoldne ali samo zvečer, le enkrat na dan. Sploh je treba jesti tako, da se lahko potem tudi ljubiš (moja neznanstvena pripomba).
Polmetrska malinova rulada s slastno kremo roma v hladilnik. Najdražja: »Dobra bo jutri, ko se prepoji.« Jaz, plaho, ko domaknem slušalko z desnega ušesa, kot sem prakticiral na radiu, da sem slišal zvok realnega okolja in prek slušalke na drugem ušesu neki drug zvokovni vir: »Za jutri imam pečenko v načrtu.« »Pha, polovico bova odnesla sorodnikom.« Jaz: »Ja, pa ne pečenke!?« »Na Arte je dober film, daj, odklopi domače trobilo,« začeblja, sliši pa se kot ukaz, pomešan z zvokom Boschevega mešalnika.