Pozimi pa solata iz globoke jame na vrtu, pokrite s smrečjem. Kruh (iz slabe moke), zamešen doma in spečen pri predmestnem peku, klobase iz domačega pujčeka, ki so dozorele šele na pomlad, so bile za južino na delu na vrtu in njivici. Ni bilo plastike, nobenih umetnih gnojil. Nova doba pomanjkanja, ko ni bilo moke in so s kavljev v mesnicah viseli nekakšni »flaksni«, se je ponovila proti koncu komunističnega zadnjega zdihljaja na začetku osemdesetih let.
S te premise bi morala biti moja generacija bolj zdrava, živeti dlje. Pa ni čisto tako. Življenjska doba se je medtem krepko podaljšala zaradi medicinske znanosti. Še vedno pa so utopične predstave in vsesplošno prepričanje, da je vsa skrivnost zdravega in dolgega življenja samo v hrani iz romantičnih časov (kot je res, da se lahko z današnjim enostranskim preobiljem »fentaš«). Domačih vrtičkov, gnojenih z iztrebki pujčekov in ostanki naše hrane, v mestih danes ni moč obuditi. Morda v kakšni krizi. Današnji vrtovi so kot arboretumi okrasnega rastlinja, ki ne rodi nič užitnega. Kriza nastane čez noč, drevo pa zraste do rodnosti čez več let in solata tudi potrebuje nekaj mesecev.
Zato se zdi smiseln poziv nemške vlade svojim državljanom, ki imajo v hladilniku hrane za nekaj dni, naj si naredijo zalogo, kot jo je imela moja stara mama: pralni prašek, maščoba, moka, sladkor, soI (to je dovolj, da ne boš lačen), vžigalice in sveče ter baterije za radio, k čemur se danes priporoča še ustekleničena voda, ker smo nekoč imeli vsi studence na dvorišču. Seveda me taki pozivi vznemirjajo. Se pripravlja huda kriza? Vojna nevarnost?
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
