Saša Veronik: Zimska razglednica namesto sladkega silvestrskega poljuba

Saj ne da bi človek pisal v tonu Radames, Radames, Ra-d-a-m-e-s (zateglo ukazajoče, Verdi, Aida), ampak potrošniški gon počasi presega vse meje. Kot da bi ljudje imeli prirojeno lastnost – izdajati denar. Najpogosteje kupujemo oblačila – podatek za Evropo je, da vsak na leto kupi skupaj petdeset majic in hlač, pet parov čevljev, takoj za tem pa so tehnični predmeti, saj si vsaka štiri leta omislimo nov televizor, že kar vsaki dve leti pa prenosni telefon. Ženske kupujejo in obožujejo bolj oblačila, moški pa tehnične predmete. Stroka k tej analizi dodaja še, da nakupljeno najpogosteje plačamo z odlogom, po domače na puf.  Vzrok: med uporabo predmeta in plačilom je več časa, in »bolečina v denarnici« se zdi manjša. Ljudi zelo zapeljuje tudi tako imenovani »efekt Ikea«. Ikea učinkuje tako, da se z nekim, posebno tehničnim predmetom ali avtomobilom, kar to končno tudi je, ukvarjaš dalj časa, da ga obvladaš, razumeš (mnogi imajo doma najnovejše snemalnike, a jih uporabljajo najpogosteje samo za predvajanje ..., koliko pa izkoriščajo pamet pametnih telefonov, tako ali tako ve vsak zase, kajne?), zato se ga ne nasitiš tako hitro, imaš ga raje.

Vsak naš nakup pa načenja planetarne dobrine. S tujko: resursi so omejeni. Naj bo to hrana ali rudnine. Črni scenarij napoveduje, da bo treba čez pol stoletja omejiti potrošništvo za petinsedemdeset odstotkov. Za ene kavbojke je potrebno 25.000 litrov vode, a te kavbojke prepotujejo 50.000 kilometrov, preden jih vzamemo s prodajne police. Roko na srce, ko sem brskal po svojih kuhinjskih predalih, sem ugotovil, da je za lagodno življenje vsaj polovica predmetov odveč: kaj, za vraga, delata tam nož za odpiranje ostrig, za dolbljenje parmezanskega kolača in (no, vsaj električnega noža nimam kakor tudi ne električnega odpiralca konzerv kot mnogi) ..., raje ne naštevam, ker se bom komu še posebno zameril.

Adventni, predbožični čas je tak, v Sloveniji pa zraven zdaj še »dedekmraz«. Vse več je ljudi, ki se zavedajo tega. Njim nasproti je vse več vojaškemu nasilju podobnih industrijskih reklam. Vsi kričimo: rast, delovna mesta. Če gre človek v tem poduhovljenem delu leta malo globlje vase, se le more in mora v vprašati, ali ne obstaja še kaj drugega?

Poglejte, Tonga je vsepovsod. Pacifiški paradiž Tonga je bil nekoč zgled srečnih, z naravo povezanih ljudi. Hranili so se z ribami in sadeži, za praznik s svinjami. Lokalno in sezonsko, bi rekli v slogu našega kmetijskega ministra. Že dolgo, dolgo ni več tako. Danes imajo najraje pečene prašiščke, a še bolj kot pečenke meso iz konzerve »corned beef«, za malico pa čips, energijske palčke mars in podobno. Povzemajoč poročilo Global Burden of Disease, so najbolj debelo ljudstvo na svetu. Devet od desetih je predebelih. Polovica moških in dve tretjini žensk spadajo celo med odvisnike od hrane, imajo adipozitas, bolezensko debelost, ki jo označuje indeks telesne mase več kot 33. Posledice so tragične. Rak, sladkorna, infarkti. Življenje se jim krajša. Število podhranjenih na srečo na našem planetu nenehno upada. Toda število debelih, predebelih narašča prav tako nepretrgoma. Najdebelejši Američani živijo v zveznih državah Mississippi in Zahodna Virginija. Petintrideset odstotkov ljudi ni le debelih, so obupno zamaščeni. In že dvajset let kljub prizadevanjem na državni ravni nikjer v Ameriki niso mogli zmanjšati števila predebelih ljudi.

Mimogrede: vse zlo se je začelo v osemdesetih letih, ko je nastala holesterolska histerija, ko so na priporočila začeli ljudje zavračati meso in maščobo in jesti žito (škrob je sladkor). A o tem naj raje razmišljajo naši nutricisti. Še nobena razvita država na svetu, kaj šele Slovenija, ni ustavila rejenja svojega prebivalstva. Tudi če kdo poskusi, nastane vik in krik, kot je bilo nazadnje pri nas, ko so nameravali vsaj obdavčiti sladke pijače in tiste ogabne, umetne sokove ali »vode z okusom«, ki so en sam sladkor in največji »dobavitelj« sladkorja človeškemu organizmu. Kakšne bebave izgovore in utemeljitve so si izmišljali industrijski lobiji pocukranih pijač! In novinarji, ti pregovorno kupljivi in površni ljudje, jim seveda krepko pomagajo, bolj ali manj, pač v skladu s svojo politično usmerjenostjo. Tudi opozicijska »desnica« je pri tem padla na izpitu. Nobena tovarna sladkih pijač ne bo krepnila, saj bo prevalila ceno na potrošnika, ta pa se bo ravnal racionalno. To je namen davka, kot so ga prvi izpeljali v New Yorku.

Kaj storiti? Gradimo trimske steze, pripravljamo tu in tam kakšne televizijske pogovorne oddaje, a prav nič ne pomaga. Otroci so vedno debelejši in gibalno vedno bolj nerodni. Pozivi torej ne zaležejo. V Tongi jim je končno postalo jasno. Z vrha sprejemajo ukrepe, država začenja odločno posegati v »svobodo« posameznika, kot bi čivknili naši industrijski lobiji. Pa ne le naši. Vsi svetovni prehrambni in farmacevtski koncerni. Pot pa je edina: izobraževanje, ozaveščanje, več zaukazanega(!) gibanja (deset tisoč korakov na dan), čim višji davki, še višji kot na cigarete in alkohol, pa za limonade, kole, sokove, hitro hrano in druga živila z veliko sladkorja, soli in maščobe. Mimo tega ne bo mogla nobena država, če se ne želi utopiti v stroških za zdravstvo. O tem je odločno besedo zastavila končno(!) tudi naša medicinska stroka. Seveda se zavedam etičnih, ustavnodemokratičnih dvomov  in pasti takega »zaukazovanja od zgoraj«, poseganja v svobodo ljudi. Tudi meni gre na živce ta »fdvjevska vlada« s svojimi medijskimi oprodami, da se razumemo. Ampak opozicijskega nagajanja za vsako ceno pa le ne trpim.

Država ima seveda tudi drugo možnost. Da se ji državljani zredijo do proračunske zdravstvene smrti.

 

Info: sladkor v industrijski prehrani. WHO se zavzema samo za pet odstotkov dnevnih kalorij iz sladkorja in ne več deset. Ena kocka sladkorja tehta tri grame. Sto gramov ketchupa vsebuje 11 kock, lonček 250 g sadnega jogurta 13 kock, 650-gramska konzerva rdečga zelja 28 kock, 750 g koruznik kosmičev ima 88 kock, liter jabolčnega soka, ki ga ponujajo za vsakim vogalom, vsebuje 32 kock in en liter kokakole 36 kock. Torej zadostuje za ves dan že lonček sadnega jogurta iz trgovine.

 

Kakšen je moj okus?

Komu se še ljubi »zapleteno« kuhati (občasne pripombe mojih bralcev na moj račun), denimo po prekrokani noči na novoletni dan?! – To ali podobne variacije imam vedno za začetek leta: svinjsko, in samo svinjsko pečenko. Tak je bil tudi običaj na Štajerskem. Logičen. Kakovost perutninskega mesa v drugem delu zime popušča, vsak si je želel leto začeti v obilju z upanjem, da bo tako naprej, simbol dobrega pa je bila nekoč v pomanjkanju mast, energija.

Svinjska pečenka je na moč preprosta; tudi dela z njo imaš komaj kaj, lenarjenje pred televizorjem ob dunajskem novoletnem koncertu s priključenimi skoki iz Garmisch Partenkirchna tudi ni ogroženo. Naslednji dan s kislimi kumaricami pa se odpro nebesa.

Mladi svinjini, (kdor nima potrpljenja, lahko vzame odojkovo stegno), stari leto in dan, obvezno s kožo, masten in poceni del je potrebušina, s pisarniškim nožem narežeš kožo na kvadratke. Kdor ima top nož, naj nalije v pekač za mezinec vode, meso pokuha dvajset minut s kožo navzdol. Rezanje bo lahko. Potem nasoliš in popraš, z majhnim nožem zarežeš globoke luknjice in v vsako potisneš strok česna; za kos težak dva kilograma, saj se manjši ne splača in ne peče lepo, narediš ducat in več luknjic. Za krono natreš z žlico nemletega janeža (jaz imam divjega s Hvara). Če pečeš tak kos, prvo uro položen s kožo navzdol – maščoba ni potrebna, le za pol prsta vode naj bo v pekaču – na nizki temperaturi 80 stopinj, je čas peke vsaj od štiri do šest ur, če pa normalno pečeš, torej na 200 stopinjah, bo pečeno v uri in pol, dveh. Na koncu obvezno priviješ žar. Koža je seveda zdaj zgoraj. Nič ne zalivaš, samo nadziraš(!!). Žar naj ima 230 stopinj, razdalja od žara 15 do 20 cm. Pokalo bo ... Po desetih minutah bo koža porjavela in  bo hrustljava tudi za manj trdne zobe. Priporočam renski rizling, celo polsladkega, ne samo polsuhega ali suhega.