Tako kot me, ko pridem končno na vrsto, zbode tisti sloviti v Sloveniji značilni in čez moje rame žgoleči »a lohka samo neki uprašam« (moj pogled niti ni več sršeč, prodajalka se zmede pri računu, odgovarja dolgo in široko, ker je pač vljudna, ti pa spet čakaš; v tujini te vse prej kot vljudno zavrnejo, če nisi na vrsti), me samo včasih zareže v uho »dajte mi dve paprike«, pri čemer me dvojina sploh ne vrže več iz tira, ampak to, ker manjka vmes drobna besedica »prosim«, pa se nikdar ne zmotim, da bi kupil paradižnik pred julijem, najraje v poznem avgustu. Nakupovanje na tržnici je užitek.
Razkošje sezonskih pridelkov je zdaj na višku. Nakupovanje je ritual. Če ni vrste, je klepet obvezen. Zanimivi so tudi kupci. Pripeljejo se v pregrešno dragih terenskih vozilih, oblečeni kot za ples, a večina kot da so prišli pravkar s plaže, v tla gledajo suhi, mrki, ki so praviloma vegetarijanci, bolj okrogli se ustavijo pri suhomesnatih izdelkih in čebljajo.
V Ljubljani imamo vsaj dve tržnici, ki jima ni para v Sloveniji. Osrednja je legendarna, turistični magnet, kraj, kjer se – za naše razmere – dobi vse. Pod arkadami imajo kdaj pa kdaj tudi kače, krokodile, gosja jetra, bravino z južne poloble. Petkova novost letošnjega leta, mini prigrizki uveljavljenih gostiln, je več kot pohvale vredna kopija znanih prijemov iz tujine. Cene bi lahko bile privlačnejše, a to ne moti.
Ugaja mi lokalna tržnica. Kuhajo sicer obupno kavo – na razdalji dvajset metrov je pet »kafičev«, a med nakupovanjem ali po njem, ker sem stare šole, saj kupujem le ob sredah in sobotah ali petkih, takrat obvezno ribe – je prijetno prelistati časnike, premisliti, kaj sem še pozabil nakupiti, prisluhniti pogovorom, ki niso vedno naravnani v »ta Janša je vsega kriv«. Gostilniške debate so bile vedno dober indikator razpoloženja »ljudstva« (ali zato po vzoru stare Udbe mečejo za šankom med ljudi nespodobne fraze za očrnitev svojega političnega nasprotnika?).
Na tržnici je priporočljivo: potipati, poduhati, če te poznajo in dovolijo seveda, vprašati, čigava je ponudba, je njihova ali z velike tržnice, s katere si eni dopolnjujejo izbiro do vse širine stojnice, pri drugih celo prevladuje, le da so cene dvesto odstotkov višje kot v supermarketih; odveč ni niti vprašanje, kako je nekaj pridelano, v topli gredi ali na polju. Ko se izuriš, spoznaš zvijačo, vendar po navadi dobiš pošten odgovor. Upoštevati je dobro koledar pridelkov, če nimaš kmečkih korenin in ne veš, kaj nabirajo, pobirajo zdaj, kaj je sezonsko in zato bolj polno vitaminov. Vsak dan skladišča pomeni najmanj deset odstotkov manj vitaminov.
Skočim še po bivoljo mocarelo. Na terasi mi neznansko uspeva več vrst bazilike. Paradižnik, bazilika, malo popra in obilo olivnega olja je poletna malica za bogove. Pol jerbasa (malo čudno me gledajo, ker mi ne bingljajo okoli stegen najlonske vrečke) imam paradižnika. Paradižnika nikakor ne smeš hraniti v hladilniku! Ustreza mu malo hladnejši, denimo petnajst stopinj, in temnejši prostor. Ne glede na to, da boste videli, kako gospodinje pred vlaganjem izpostavljajo nedozorele soncu. Paradižnik med zorenjem v takem prostoru zori in oddaja, kakor vse sadje med zorenjem, plin etilen, imenovan plin zorenja.
Veliko ga izločajo banane, jabolka, zato lahko pospešiš zorenje tako, da daš med kakšno manj zrelo sadje nekaj bolj zrelega. Zdaj se je pojavil pri nas velik proizvajalec »domačega« paradižnika, ki oglašuje agresivno, kot da ljudje še niso slišali za nizozemskega, ker je ta »domači« tudi iz toplih gred oziroma uspeva skoraj brez zemlje, z računalniško vodeno vlago, hranili. Če si natančen, ugotoviš, zakaj ga prodajajo z zelenjem. Ne diši paradižnik, ampak zelenje; mimogrede, tako pogosto diši vino sauvignon. Paradižnika, ki ima vonj po vonju, ne kupujem.
Moj paradižnik mora lepo dišati brez zelenja (izjema je droben, sladek, češnjam ali malim pelatom podoben, ki za silo nadomesti »zlata jabolka«, kot ga upravičeno imenujejo drugi narodi s »pomodoro«); biti mora mesnat, če pa ni, a je vseeno izvrstne sorte, mu semenje vedno odstranim pred pripravo, denimo za omake, solate itd. Industrijski paradižnik mora torej hitro rasti, biti lepe oblike, zagotavljati obilen pridelek in dobro prenašati transport. Takega imajo v marketih, mnogi na tržnici.
Doma pa ljudje ne razumejo, kako to, zakaj nekateri tako hvalimo solato, mocarelo z njim. Dober paradižnik je povsod uveljavljeno volovsko srce, je seveda sorta san marzano, ki je non plus ultra, prav tako sorta roma; odlične so stare sorte, ki jih tu in tam prinesejo bolj pomotoma kot namerno slovenski branjevci. Nikdar ne kupujte in jejte na pol zelenega paradižnika! Tista vraža, da je le tak dober za solato, ima po navadi prebavne in druge posledice. Vzrok je strupeni solanin. Paradižnik vsebuje 94 odstotkov vode, zanemarljivo malo kalorij, med koristnimi snovmi pa izstopa likopen, ki ga rastlina proizvaja za samozaščito pred soncem.
In prav likopen naj bi bil fenomenalno sredstvo za zaščito kože pred UV-žarki in prostimi radikali. Pripisujejo mu, a ni docela dokazano, da varuje celo pred rakom. Mimogrede: največ ga je v mezgi, kečapu, torej v kuhanem(!) paradižniku. Paradižnik je lahko zelen (zrel seveda, ker je taka sorta), črn, vijoličast, zlato rumen itd.
Maline gredo h kraju, a so nebeške. V marketih, posebej tiste, ki so v plastičnih škatlicah, so pogosto polne klic, sneti, tudi zdravju zelo škodljivih; podobno kot že narezana mešana solata. Težko razumem ljudi, ki to kupujejo.
