Predvsem zato, ker gre za vojaški spopad, ki ga obe strani – v dobršni meri upravičeno – dojemata kot eksistencialnega. Na ukrajinski strani je zadeva zelo preprosta: če to vojno izgubi, bo Ukrajina ponižana na nezavidljiv položaj satelitske države obnovljenega velikoruskega imperija, po vsej verjetnosti se bo morala sprijazniti tudi z izgubo približno 30 odstotkov ozemlja (na jugu in vzhodu) in se posloviti od sanj, da bi kdaj postala članica Evropske unije. Ukrajincem torej ne preostane drugega, kot da se borijo z vsemi silami in sredstvi in upajo, da bodo z vsestransko (predvsem vojaško) pomočjo evroatlantskih zaveznic na čelu z ZDA Rusiji zadali tako uničujoče udarce, da ji bodo zlomili voljo do boja.
Ta vojna pa je eksistencialnega pomena tudi za Rusko federacijo oziroma vsaj za njeno t. i. vertikalo oblasti, na vrhu katere je avtokratski predsednik Vladimir Putin. Kot sem že večkrat pisal v Reporterju, si Putin in njegovi najožji sodelavci Rusijo lahko predstavljajo zgolj kot mogočen evrazijski imperij in eno od glavnih svetovnih velesil, njene kompozicije pa si – iz številnih, tudi čisto sentimentalnih razlogov – ne morejo zamišljati brez (večjega dela) Ukrajine bodisi kot dela same Rusije bodisi kot satelitske države, ki je predvsem v zunanji in varnostni politiki povsem podrejena uradni Moskvi.
Rusom spodletel načrt A
Britansko-ameriška izvedenka za nekdanjo Sovjetsko zvezo in nekdanja visoka uradnica Nacionalnega obveščevalnega sveta ZDA Fiona Hill meni: »Vrh Kremlja, začenši s samim Putinom, je trdno prepričan, da želijo ZDA kot vodilna država t. i. kolektivnega Zahoda poraziti in ozemeljsko-politično razbiti Rusijo in se polastiti njenih velikanskih naravnih virov. Verjamejo, da Rusija to lahko prepreči le tako, da v čim večji meri obnovi nekdanji ruski/sovjetski imperij in se skupaj s Kitajsko uveljavi kot voditeljica globalnega protizahodnega zavezništva, ki naj vključuje tudi Iran, Severno Korejo, Venezuelo itd.«
O tem, da se Hillova ne moti, priča po mojem mnenju tudi dejstvo, da je Putin že večkrat javno obtožil zahodne države, da hočejo »uničiti Rusijo in jo zreducirati na Veliko moskovsko kneževino z začetka 16. stoletja«. Predvsem pa se kremeljski avtokrat zaveda, da ima za vnovično vzpostavitev imperija le še nekaj let časa, saj bo potem pospešeno prihajal do izraza poguben sinergijski učinek številnih za Rusko federacijo negativnih trendov (odvisnost od izvoza nafte in zemeljskega plina, hitro upadanje prebivalstva, zlasti produktivnega, nizka tehnološka stopnja večine ruskega gospodarstva, pomanjkanje znanstveno-tehnoloških inovacij, pandemična korupcija …).
Ukrajincem torej ne preostane drugega, da se borijo z vsemi silami in sredstvi in upajo, da bodo z vsestransko (v prvi vrsti vojaško) pomočjo evroatlantskih zaveznic na čelu z ZDA Rusiji zadali tako uničujoče udarce, da ji bodo zlomili voljo do boja.
Iz vsakdanjega življenja vemo, da so najbolj zagrizeni in dolgotrajni spori med bližnjimi sorodniki, saj so vpletene močne emocije in boleči spomini. V rusko-ukrajinski vojni gre dejansko za spopad med najbližjima sorodnicama, med narodoma, ki imata isti izvor – kijevsko Rusijo in ki sta (bila) tradicionalno prepletena na različnih ravneh. V bistvu je to, kot ugotavlja pronicljivi italijanski geopolitik Lucio Caracciolo, neusmiljeni spopad za zgodovinsko, etnično in politično identiteto obeh narodov/držav.
Na ravni geopolitike pa je to zadnje – in brez dvoma ne poslednje – poglavje boja za hegemonijo v Evraziji. Caracciolo: »Menimo, da je vojna v Ukrajini epicenter in nadaljevanje spopada med avtohtonimi evrazijskimi imperiji na eni ter anglosaškimi talasokracijami na drugi strani za prevlado v Evraziji. To je rivalstvo, ki zadnjih nekaj stoletij v veliki meri determinira evropsko in globalno politiko.«
Potem ko je Rusom zaradi prav herojske borbenosti Ukrajincev ter zahodne vojaške in obveščevalne pomoči že na samem začetku sovražnosti spodletel načrt A (letalsko-oklepni desant na Kijev, strmoglavljenje ukrajinskega vodstva na čelu s predsednikom Volodimirjem Zelenskim in ustoličenje marionetnih proruskih oblasti, vse v štirih ali petih dneh), so se v Kremlju odločili za uresničevanje načrta B (okupacija celotnega ozemlja regij Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson in njihova vključitev v Rusko federacijo z možnostjo – če bi razmerje sil na bojišču to dopuščalo – prodora čez Odeso (najpomembnejša geoekonomska/geopolitična lokacija v Ukrajini!) do separatistične enklave Pridnestrje, s čimer bi bila spet vzpostavljena nekdanja Nova Rusija, ostanek Ukrajine pa bi povsem odrezali od Črnega morja). Scenarij B je bil (doslej) realiziran v omejeni meri, in sicer predvsem zaradi silovitega in precej uspešnega ukrajinskega odpora (Ukrajinci so izvedli dve odlični protiofenzivi), nizke motiviranosti, pogosto nezadostne oboroženosti in obupno slabe logistike ruskih sil ter znatnih količin sodobnega zahodnega orožja, ki so ga članice Nata dostavile – in ga še dostavljajo – Ukrajini.
Bo Zahod ostal enoten?
Izjemno hud udarec za ruske oblasti pa je to, da se – za zdaj – ni uresničila temeljna politična predpostavka celotno kalkulacije uradne Moskve glede ruske invazije na Ukrajino – da bo prišlo do velikega razkola na Zahodu med t. i. jastrebi (ZDA, Velika Britanija, Poljska, pribaltske države, Češka, Slovaška in Romunija), ki hočejo odločen poraz Rusije, in t. i. golobi (Nemčija, Francija in sredozemske članice EU/Nata), ki so (bili) potihoma in nekoliko pripravljeni z ukrajinskim ozemljem in suverenostjo potešiti imperialne apetite ruskega medveda. Spomnimo se samo izjave francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da »Rusija iz te vojne ne sme iziti kot zmagovalka, hkrati pa ne sme biti ponižana«.
No, takoj po začetku ruske invazije 24. februarja lani je prišlo do poenotenja t. i. kolektivnega Zahoda, kmalu sta tudi Francija in Nemčija pričeli ukrajinskim braniteljem pošiljati sodobno orožje in strelivo, tudi katastrofične napovedi, da bo (delna) zaustavitev dotoka poceni ruskega zemeljskega plina in nafte povzročila kolaps evropske industrije in kot ledenice hladna stanovanja čez zimo. To se sicer ni zgodilo, res pa je, da so številne tovarne (zlasti v Nemčiji), ki jih je poganjal ceneni ruski plin, bile prisiljene ustaviti proizvodnjo.
V rusko-ukrajinski vojni gre dejansko za spopad med najbližjima sorodnicama, med narodoma, ki imata isti izvor – kijevsko Rusijo, in ki sta (bila) tradicionalno prepletena na različnih ravneh.
Je pa seveda vprašanje, do kdaj bo enotnost t. i. kolektivnega Zahoda glede vojne v Ukrajini trajala? V mislih nimam toliko opazne zadržanosti znatnega dela francoske in nemške politične in zlasti poslovne elite do stališča, da morajo zahodne države podpirati Ukrajino do njene nesporne vojaške zmage nad Rusijo, temveč dejstvo, da bodo novembra prihodnje leto v ZDA predsedniške volitve, na katerih se utegne zgoditi, da bo sedanji demokratski predsednik Joe Biden poražen. Obadva trenutno vodilna pretendenta za kandidata republikancev za ameriškega predsednika (nekdanji predsednik Donald Trump in guverner Floride Ron DeSantis) nista naklonjena pošiljanju orožja in denarja Ukrajincem »v nedogled«.
DeSantis je pred dnevi celo izrecno izjavil, da »obramba Ukrajine ni v vitalnem nacionalnem interesu ZDA«. Javno se zavzemata, da bi se o usodi Ukrajine bilateralno dogovorili najvišji predstavniki Ruske Federacije in ZDA. Natančno to pa je pogajalski format, ki ustreza Rusom. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je tako 27. januarja povedal: »Ameriški predsednik Joe Biden ima ključ za končanje spopadov v Ukrajini, saj Washington usmerja Kijev. Na žalost pa Washington tega ključa za zdaj ni voljan uporabiti.«
Ob tem je nujno pojasniti, da je stanje na več kot 1100 kilometrov dolgi bojni črti kritično za obe vojskujoči se strani: Ruse pesti predvsem nizka bojna morala, ogromno je dezerterstva, logistika še vedno škripa, vsak dan izgubijo od 700 do 1000 vojakov. V skladu s tradicionalno sovjetsko vojaško doktrino se zanašajo predvsem na masivno topniško in raketno obstreljevanje ukrajinskih položajev in na napade z brezletalniki, temu sledijo valovi pehote (najprej najemniki iz vrst paravojaške skupine Wagner (stopnja smrtnosti med njimi je okoli 80-odstotna), potem pridejo na vrsto prostovoljci in na koncu pripadniki redne vojske), kar omogoča zelo počasno osvajanje ozemlja, kajpada za ceno velikanskih človeških žrtev.
Ukrajinske sile nimajo dovolj težkega topništva in topniških izstrelkov (predvsem jim kritično primanjkuje izstrelkov 122 in 152 mm), tudi njihove izgube so visoke (po ocenah zahodnih ekspertov je ukrajinska stran doslej imela 120.000, ruska pa nekaj več kot 200.000 smrtnih žrtev in hudo ranjenih). Po informacijah, ki prihajajo z bojišč, vse več ukrajinskih vojakov zaradi nenehnega intenzivnega ruskega obstreljevanja trpi za hudimi psihičnimi motnjami (napadi panike, depresija, anksioznost, kronična nespečnost ipd.).
Ukrajinske oblasti pozivajo zahodne države, naj čim prej pošljejo sodobne tanke in oklepne transporterje, protiletalske izstrelke in sisteme Himars z dosegom 150 kilometrov, s katerimi bodo lahko ciljali tudi vojaške enote ter poveljniške in logistične centre v obmejnih ruskih regijah in na Krimu. Prav tako si želijo sodobnih zahodnih vojaških letal, vendar se zavedajo, da teh še nekaj časa ne bodo dobili. Je pa poljska vlada pred dvema tednoma sporočila, da je pripravljena Ukrajini v štirih do šestih tednih poslati lovce mig-29.
Moskva stavi na dolgo vojno
Kako se bo vojna v Ukrajini razvijala v prihodnje? Natančnega odgovora na to vprašanje ni mogoče podati, saj vseh spremenljivk, ki vplivajo (in bodo vplivale) na potek vojne, ne poznamo in jih tudi ne moremo predvideti. Večina vojaških strokovnjakov pa se strinja, da bodo Rusi poskušali do sredine ali konca aprila poleg Bahmuta vsekakor osvojiti še Kramatorsk, Liman in Slavjansk z okolico ter s tem zaokrožiti osvojitev večine Donbasa. Po nekaterih napovedih bodo Rusi v kratkem poskusili zasesti še Vuhledar z okolico, saj od tam Ukrajinci ogrožajo njihove oskrbovalne linije poti Mariupolju in Krimu.
Hkrati se ruska vojska na zasedenih ukrajinskih ozemljih že nekaj časa vkopava v pričakovanju velike ukrajinske ofenzive, ki naj bi se, kot napovedujejo, začela v drugi polovici maja. Do 1. maja bo namreč dokončno formiranih in s sodobnim zahodnim orožjem oboroženih deset oklepno-mehaniziranih in topniških brigad, ki bodo, kot poudarjajo ukrajinski in zahodni poznavalci, tvorile udarno pest ukrajinske ofenzive predvsem proti Mariupolju (Azovsko morje) in Melitopolu, morda pa tudi v smeri Donecka. Če bo ukrajinski prodor v zaledje Krima uspešen, se lahko celo zgodi, da bo ruska stran segla po orožju za množično uničevanje (kemičnem ali celo taktičnem jedrskem), da bi ga zaustavila.
Ukrajinske sile nimajo dovolj težkega topništva in topniških izstrelkov (predvsem jim kritično primanjkuje izstrelkov 122 in 152 mm), tudi njihove izgube so visoke (po ocenah zahodnih ekspertov je ukrajinska stran doslej utrpela 120.000, ruska pa nekaj več kot 200.000 smrtnih žrtev in hudo ranjenih).
Bolj velikopotezni ofenzivni premiki ruske strani naj bi se, kot trenutno kaže, zgodili šele pozimi 2023/2024, napoveduje francoski strokovnjak za vojaško strategijo Yohann Michel. Uradna Moskva naj bi bila namreč prepričana, da se bo vojaška sreča takrat že odločilno obrnila na njeno stran, za kar naj bi bilo odgovorno več dejavnikov in procesov (znatna številčna premoč ruske vojske nad ukrajinsko, še vedno zelo produktiven vojaško-industrijski kompleks Rusije, večinska podpora ruske javnosti obnovi ruskega/sovjetskega imperija in posledična pripravljenost na žrtvovanje, stalen dotok iranske, severnokorejske, zelo na skrivaj pa tudi kitajske vojaške (in finančne) pomoči; nadalje Turki ladje, ki za Ruse tihotapijo polprevodnike in druge sodobno tehnologijo, menda še vedno nemoteno spuščajo v Črno morje, uničujoče posledice sistematičnega uničevanja ukrajinske energetske, industrijske in prometne infrastrukture, utrujenost zahodnih politikov in javnosti od vojne v Ukrajini itd.).
Pozno jeseni bo za bojevanje predvidoma izurjenih in oboroženih tudi okoli pol milijona novih mobilizirancev. Tedaj bodo vzpostavljeni vsi pogoji, se nadejajo v Kremlju, za bolj ali manj hitro uresničitev, naj se tako izrazim, razširjenega scenarija B (prodor čez Odese do Pridnestrja, s čimer bi postala Ukrajina odrezana od Črnega morja). Tudi sedanji poskusi destabilizacije Moldove bržkone kažejo, da Kremelj spet resno razmišlja o t. i. naskoku na jugozahod (proti Pridnestrju) v srednjeročni perspektivi.
Postavljeni na laž
Ruska agresija zoper Ukrajino je porušila oziroma postavila na laž kar precej konceptov in projektov v evropski in svetovni politiki. Eden od najpomembnejših med njimi je t. i. evropska strateška avtonomija v zunanji in varnostni politiki, po kateri bi bila Evropska unija sposobna skrbeti za svojo varnost, v veliki meri brez ZDA in transatlantskega zavezništva, utelešenega v Natu. Kot je pred časom nekoliko pikro pripomnil neki visoki uradnik britanskega obrambnega ministrstva, ki je želel ostati anonimen, bi bili brez ameriške vojaške (po)moči (zlasti jedrskega orožja) ruski tanki zdaj že ne le v Kijevu in Kišinjevu, temveč verjetno tudi v Talinu, Rigi in Vilni, morda celo v Varšavi in Bukarešti … Vojna v Ukrajini je države t. i. prve bojne črte (od Finske do Romunije) še bolj tesno povezala s t. i. angleško govorečimi talasokracijami (ZDA in Velika Britanija), kar Američanom bržkone za dolga desetletja zagotavlja nadaljevanje vojaško-politične hegemonije nad našo celino. To dokazuje, da geopolitični koncepti Halforda Mackinderja in Nicholasa Spykmana še vedno dominirajo v centrih odločanja v Washingtonu in Londonu.
*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje zadeve RS.