Republikanska stranka je bila vse od ustanovitve leta 1854 predstavnica interesov ameriškega industrijskega kapitala, v drugi polovici 40. let minulega stoletja pa so zanjo postali značilni še oster in dosleden protikomunizem, precejšnja socialna konservativnost ter zastopanje interesov vojaško-industrijskega kompleksa.
S t. i. konservativno revolucijo, ki je v drugi polovici 70. let zajela predvsem angleško govoreči svet (celinske države Zahodne Evrope precej manj in kasneje) ter izvolitvijo drugorazrednega, a politično neverjetno veščega in karizmatičnega hollywoodskega igralca Ronalda Reagana za 40. predsednika ZDA novembra 1980, so se republikanci (delno) preoblikovali v politično silo, katere glavni programski stebri so (bili) socialna konservativnost, nadalje neoliberalna ekonomska politika (vključno z liberalizacijo mednarodne trgovine) in – vsaj do zloma realsocialističnih režimov v Vzhodni Evropi v letih od 1989 do 1992 – še naprej odločni protikomunizem. Lahko bi rekli, da je bila Republikanska stranka med letoma 1980 in nekako do sredine prejšnjega desetletja ključna politična predstavnica kapitalske elite gospodarsko, politično, vojaško in sociokulturno hegemonske supersile v svetu.
Uničujoči učinki globalizacije
Kaj pa se je dogajalo potem, še posebej v prvih dveh desetletjih 21. stoletja? Svet je na ruševinah realsocializma zajela globalizacija, prišlo je do masovne selitve industrijskih delovnih mest iz razvitih držav Zahoda v razvijajoče se države Azije, Afrike in Latinske Amerike, saj je tam delovna sila občutno cenejša kot v zahodnih državah, predvsem pa v teh državah – vsaj do pred nekaj let – niso bili v veljavi za mednarodni velekapital tako moteči socialni in ekološki standardi.
MIRNA REVOLUCIJA
V okviru Republikanske stranke se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo ideje skrajno konservativnega katoliškega politologa Patricka Deneena, sicer profesorja politične teorije na univerzi Notre Dame v Indiani. V leta 2018 objavljeni knjigi Zakaj je liberalizmu spodletelo Deneen dokazuje, da poudarek liberalizma na individualizmu, sekularizmu in svobodnem trgu spodkopava »skupnostni temelj« ameriškega življenja (nuklearno heteroseksualno družino, verske skupnosti in lokalno gospodarstvo). V lanski knjigi z naslovom Sprememba režima pa Deneen zagovarja »mirno revolucijo«, ki naj bi dokončno uničila liberalno ureditev in jo nadomestila z družbenim redom, ki bo utemeljen na »konservativnih in verskih vrednotah«.
Raziskovalci washingtonskega Inštituta za ekonomsko politiko so tako izračunali, da je ameriški industrijski sektor med letoma 2001 in 2013 v korist razvijajočih se gospodarstev izgubil 3,2 milijona sorazmerno dobro plačanih delovnih mest (predvsem v avtomobilski, strojni, jeklarski in kemični industriji), med letoma 2013 in 2020 pa še dodatnega 1,3 milijona delovnih mest. »Integracija bogatega ameriškega gospodarstva z revnejšimi ekonomijami v svetu spodbuja specializacijo; ta spodbuja kapitalnointenzivno in hkrati zavira delovnointenzivno proizvodnjo v bogatih nacionalnih gospodarstvih …
Za ZDA je očitno, da je naraščajoča trgovina z revnejšimi državami negativno vplivala na dohodke večine zaposlenih v industrijskem sektorju,« ugotavlja Josh Bivens, glavni makroekonomski analitik na omenjenem inštitutu. Z drugimi besedami – bogati postajajo vse bogatejši, revni še bolj revni, srednji razred pa pospešeno izginja.
Predvsem pa so bila zadnja tri desetletja in pol v znamenju hitrega gospodarskega in tehnološkega vzpona LR Kitajske, ki že resno ogroža globalno hegemonijo zahodne supersile. Treba je priznati, da je razvoj kitajskega gospodarstva v zadnjih 35 letih najbolj občudovanja vreden primer rasti in modernizacije v znani zgodovini; leta 1985 je tako kitajski BDP znašal 309,5 milijarde dolarjev, letos pa naj bi po napovedih dosegel astronomskih 18,53 bilijona dolarjev. Kitajska je po kupni moči že največje svetovno gospodarstvo, nominalno pa bo ZDA po napovedih Svetovne banke presegla leta 2031.
Medtem ko so razvite zahodne države leta 1960 pomenile več kot 60 odstotkov globalnega BDP, je sedanji delež Zahoda v globalnem BDP le še 36-odstoten. Okoli leta 2050 naj bi zahodni delež v globalnem BDP upadel na nekaj več kot 20 odstotkov, Kitajski pa naj bi znašal 23 odstotkov. Če ne bo prišlo do večje gospodarske krize in/ali varnostno-politične nestabilnosti, bo LR Kitajska leta 2050 torej daleč največje svetovno gospodarstvo.
Kitajci imajo že zdaj daleč največji industrijski sektor na svetu, za ameriške poslovneže in politike pa je še posebej skrb vzbujajoče, da Kitajska prehiteva zahodno supersilo tudi na v 21. stoletju odločilnem področju visokih tehnologij. Leta 2020 je bilo tako na Kitajskem proizvedenih 1,5 milijarde mobilnih telefonov, 250 milijonov najsodobnejših računalnikov in 25 milijonov avtomobilov.
Kot so na osnovi poglobljenega proučevanja kitajske ekonomije pred dvema letoma ugotovili harvardski raziskovalci, so Kitajci že dohiteli, v nekaterih primerih pa celo prehiteli Američane pri razvoju ključnih tehnoloških disciplin (superprevodniki in polprevodniki, umetna inteligenca, 5G, robotika in t. i. računalništvo v oblaku).
V zadnjih petih letih so kitajske oblasti začele občutneje spodbujati tudi domače povpraševanje, saj se zavedajo, da gospodarska rast, ki jo poganja predvsem izvoz, ni dolgoročno vzdržna, zlasti še, če upoštevamo dogodke in procese v svetu v zadnjem obdobju (ponovni vzpon protekcionizma, pandemija kovida-19 in posledična delna deglobalizacija …).
Podpredsednica ZDA in demokratska predsedniška kandidatka Kamala Harris
Poleg tega hoče partijsko-državna elita v Pekingu povečati tudi povprečno produktivnost dela, ki še vedno precej zaostaja za razvitimi ekonomijami Zahoda in Vzhodne Azije (Japonske in Južne Koreje), vendar bo to zahtevalo obsežne strukturne reforme. Ob tem je treba dodati, da Kitajci že od leta 2005 poskušajo zmanjšati svojo odvisnost od mednarodnega gospodarstva; takrat je bilo namreč sprejeto pravilo obveznega 30-odstotnega deleža domačih komponent proizvodov v enajstih industrijskih panogah. Strategija Made in China 2025 je ta delež povečala na 70 odstotkov v desetih panogah (zlasti v umetni inteligenci, farmaciji in medicinski opremi, letalski industriji ter v proizvodnji računalnikov in njihovih programov).
V kontekstu tega članka moram tudi navesti oceno bržkone najbolj pronicljivega izvedenca za sodobno mednarodno politiko, profesorja na univerzi v Čikagu Johna Mearsheimerja, da je ameriški (pa tudi evropski) velekapital v skladu z neoliberalno aksiomatiko o maksimalizaciji dobičkov in minimalizaciji stroškov preko gigantskega prenosa proizvodnih zmogljivosti in sodobnih tehnologij v zadnjih štirih desetletjih odločilno prispeval k pospešenemu razvoju Kitajske in posledično k spodkopavanju gospodarske, tehnološke, politične in vojaške hegemonije Amerike.
Bržkone ima prav brazilski novinar Eduardo Vasco, ki trdi, da je bivši ameriški predsednik Trump de facto glasnik interesov tistih sektorjev ameriškega kapitala, ki so bili dominantni v ZDA, preden so takoj po 2. svetovni vojni postale »hegemonska imperialistična sila« in ko je bila večina ameriške gospodarske dejavnosti še omejena na ameriško ozemlje oziroma na zahodno poloblo, ki že od t. i. Monroejeve doktrine iz leta 1823 velja za ekskluzivno vplivno sfero ZDA.
Transformacija Demokratske stranke
Že na začetku 20. stoletja je v ZDA čedalje vplivnejši postajal finančni velekapital, vendar je bil večino prejšnjega stoletja, kot je znano, trdno v funkciji financiranja poslovnih dejavnosti realne ekonomije, zlasti industrijske. Šele z že omenjeno prevlado neoliberalizma v 80. letih se je finančni velekapital povsem osamosvojil, se diverzificiral (v nešteto takšnih in drugačnih skladov) in se predvsem globaliziral.
Povampirjeni finančni velekapital (t. i. kazino kapitalizem) je v ZDA in Veliki Britaniji (v drugih zahodnih državah v občutno manjši meri) v 90. letih postopoma prevzel nadzor nad realno ekonomijo, začel klestiti socialne pravice in število zaposlenih, seliti proizvodnjo v države v razvoju, tako rekoč ultimativno zahtevati čim višjo stopnjo liberalizacije mednarodne trgovine ipd. Divji ples neoliberalizma je trajal vse do izbruha zadnje velike finančne krize (leta 2008), ki so jo povzročili brezmejni pohlep in številne zgrešene poslovne poteze globalne finančne oligarhije.
V letih na prelomu tisočletja je Demokratska stranka – takrat sta jo vodila 42. predsednik Bill Clinton in njegov podpredsednik Al Gore – vse bolj postajala glavna politična zastopnica globaliziranega finančnega velekapitala. Na ekonomskem področju so potihoma, bolj ali manj nejevoljno, sprejeli neoliberalna pravila igre.
V letih na prelomu tisočletja je Demokratska stranka – takrat sta jo vodila 42. predsednik Bill Clinton in njegov podpredsednik Al Gore – vse bolj postajala glavna politična zastopnica globaliziranega finančnega velekapitala. Demokrati so se namreč dejansko čedalje manj zanimali za usodo večinskega dela svoje tradicionalne volilne baze (belopoltih srednjih in nižjih razredov), vse bolj so postajali stranka rasnih (Afroameričani in Latinoameričani) in seksualnih (LGBTQ- populacija) manjšin ter sekularnega, levoliberalnega višjega srednjega in visokega razreda. Na ekonomskem področju so potihoma, bolj ali manj nejevoljno, sprejeli neoliberalna pravila igre.
V tem obdobju se je v ZDA in drugih zahodnih državah zgodila tudi tiha konvergenca interesov globaliziranega velekapitala in (skrajne) politične levice glede množičnih nezakonitih migracij: ustanove prvega tako – bolj ali manj prikrito – obilno financirajo razna levičarska združenja, ki iz ideološko-političnih razlogov zagovarjajo politiko t. i. odprtih meja (posledica: neomejen pritok migrantov iz nerazvitega sveta na razviti Zahod, ti migranti se večinoma slabo integrirajo v nove družbe).
Velekapital tega kajpada nikakor ne počne iz humanizma in sočutja do revežev v t. i. tretjem svetu, temveč zato, ker je nujno potrebna cenena in v veliki meri brezpravna delovna sila za opravljanje težkih in umazanih del, ki jih avtohtono prebivalstvo na Zahodu že dolgo ne želi več opravljati oziroma jih izvaja le v omejenem obsegu in pod določenimi pogoji. Vse neprijetnosti, tveganja in zlasti vrtoglave stroške težavne integracije teh kulturno večinoma zelo drugačnih imigrantov pa kajpada nosijo avtohtoni davkoplačevalci srednjega in nižjega razreda.
Z vidika sistemske teorije družbe je kot na dlani, da so morali procesi, ki so potekali v zadnjih desetletjih (množična selitev industrijskih delovnih mest v nerazvite države, hitro naraščajoča dohodkovna neenakost v razvitih državah in nenadzorovane nezakonite migracije z globalnega Juga na globalni Sever), privesti do hudih družbenih trenj in lomov v zahodnih družbah, ki so se v političnem smislu izkristalizirali v mogočen populistični val, ki je v zadnjih desetih do dvanajstih letih temeljito preoblikoval politične krajine večine zahodnih držav.
Podpredsedniškega kandidata demokratov Tima Walza opisujejo kot »utelešenje stereotipa klasičnega očeta s Srednjega zahoda«.
V ZDA je ta val zajahal nekdanji nepremičninski magnat Donald Trump z geslom Naredimo Ameriko spet veliko! (Make America Great Again! – MAGA) in novembra 2016 premagal favorizirano kandidatko Demokratske stranke (dejansko predstavnico/kandidatko globalistične velekapitalske elite) Hillary Clinton.
Pomenljiv je podatek, da so že med predvolilno kampanjo leta 2016 Trumpa silovito napadali (neoliberalni) globalisti tako iz vrst demokratov kot tudi republikancev. Znani ekonomist in finančni minister v Clintonovi administraciji Lawrence Summers je tako svaril, da bo – če bo Trump izvoljen za predsednika – v letu in pol izbruhnila globoka in dolgotrajna recesija, in sicer predvsem zaradi, kot je trdil Summers, njegove »blodne gospodarske politike«, zaradi »nevarnega ekonomskega nacionalizma« ter »avtoritarnega sloga vodenja in kulta osebnosti«. Summers se je, kot vidimo, zelo zmotil …
Še bolj negativno mnenje o Trumpu in njegovih podpornikih je imel eden od tedanjih vodilnih republikanskih ideologov Robert Kagan: »Republikanski politiki nejeverno strmijo, ko vidijo, kako Trump vešče izkorišča eno od doslej neznanih lastnosti volilnega telesa. To, kar izkorišča, je tisto, česar so se očetje ustanovitelji najbolj bali, ko so vzpostavljali ameriško demokracijo – podivjanih čustev širokih množic, vladavine drhali.«
Sporni podpredsedniški kandidat Vance
No, Trump in njegovi somišljeniki so v zadnjih osmih letih povsem prevzeli Republikansko stranko, pripadniki nekdanje strankarske elite pa so bodisi prestopili na njegovo stran, bodisi so v stranki povsem marginalizirani. Nekateri – resda zelo redki – so celo demonstrativno izstopili iz stranke.
Republikanska stranka je dandanašnji, naj tako rečem, strumno postrojena za Trumpom in se zavzema za interese tistega dela kapitalskega razreda, ki nasprotuje globalizaciji in si želi reindustrializacijo Amerike, pretežno belih srednjih in nižjih slojev, ki odločno nasprotujejo politiki odprtih meja in zahtevajo vrnitev vsaj dela industrijskih delovnih mest v ZDA. Poleg tega so v Trumpovi koaliciji tudi socialni konservativci (predvsem protestantski fundamentalisti (evangelicals)), ki se nadejajo vrnitve k tradicionalnim krščanskim vrednotam, animirajo pa jih zlasti teme, kot so abortus, status in pravice LGBTQ-skupnosti, pravica do nošenja orožja itd.
Razmerje med socialnimi konservativci in ostankom Trumpove koalicije je bolj kot ne transakcijske narave in latentno konfliktno, saj je večji del Trumpove koalicije po vrednotah in načinu življenja precej sekulariziran, politični analitiki pa svarijo Trumpov volilni štab, da bi preveliko popuščanje socialnim konservativcem glede, na primer, z njihove strani zahtevanega omejevanja pravice do splava, po vsej verjetnosti povzročilo izjemno angažiranje volivk v prid demokratski kandidatki, sedanji podpredsednici Kamali Harris.
Trump je za svojega podpredsedniškega kandidata izbral senatorja iz Ohia Jamesa Davida Vancea.
O tem, da je Trump prepričan, da je belopolti delavski razred glavni bazen njegovih volivcev, nedvoumno govori tudi dejstvo, da je za svojega podpredsedniškega kandidata izbral 40-letnega senatorja iz Ohia Jamesa Davida Vancea. Ta je v ameriški javnosti zaslovel z leta 2016 izdano knjigo Hribovčeva elegija (Hillbilly Elegy), v kateri opisuje svoje otroštvo in zgodnjo mladost v Apalaškem pogorju, tradicionalno nerazvitem, zapostavljenem in tudi splošno zaničevanem delu Amerike (»zahojeni hribovci«), ki sta ga v zadnjih treh desetletjih in pol usodno prizadela še propad starih industrij (predvsem rudarstva, jeklarstva in strojne industrije) ter eksodus delovnih mest na globalni Jug.
Vance v knjigi podrobno opisuje pretežno nadvse žalostne usode svojih sorodnikov, sosedov, sošolcev in prijateljev, ki si v gospodarsko in socialno opustošeni ter depresivni Apalačiji pač niso zmogli ustvariti človeka dostojnih eksistenc. »Vsi gojijo veliko jezo in zamero … To so vsi ljudje z napakami – nekateri so morili, nekateri zlorabljali …, ampak v tej zgodbi ni negativcev, samo zbirka hribovcev,« apalaške rojake v knjigi prizanesljivo opisuje Vance.
Soglašati pa je mogoče s kritikami poznavalcev ameriške politike, ki trdijo, da se je Trump z izborom Vancea za podpredsedniškega kandidata »ustrelil v koleno«: mladi senator iz Ohia se je namreč še nedavno zavzemal za prepoved splava na zvezni ravni, slovi kot oster nasprotnik LGBTQ-skupnosti (še posebej t. i. spolno nebinarnih), vse glasnejše pa so tudi govorice, da njegov meteorski vzpon v ameriški politiki omogočajo velikodušne donacije visokotehnoloških mogotcev iz Silicijeve doline. Ključni med njimi naj bi bil precej skrivnostni milijarder Peter Thiel, ki ga nekateri obtožujejo, da je avtoritarno usmerjen. Tudi sicer velja Vance za precej redkobesednega, številni ga celo označujejo kot ljudomrznega.
Še pred dobrim mesecem dni se je zdelo, da bo Trump brez večjega napora novembra z veliko razliko zmagal na volitvah, zdaj pa je kot na dlani, da bo v prihodnjih dveh mesecih v Ameriki potekal neusmiljen boj za slehernega volivca oziroma volivko.
Vsekakor pa si upam reči, da Vance svojemu šefu ne bo prinesel dodatnih glasov, zlasti bolj sredinsko usmerjenih, kvečjemu nasprotno. V tej luči se kot modra kaže odločitev Harrisove, ki si je za podpredsedniškega kandidata izbrala guvernerja Minnesote Tima Walza. Slednjega, ki je bil dolgo vrsto let izjemno priljubljeni srednješolski učitelj in športni trener, opisujejo kot »utelešenje stereotipa klasičnega očeta s Srednjega zahoda« in zelo verjetno je, da bo takšen Harrisovi zagotovil glasove številnih nekoliko bolj konservativnih moških volivcev.
Moje osebno mnenje je, da so številni poudarki Trumpovega političnega programa zelo primerni za ZDA, katerih nesporna globalna hegemonija je vsak dan bolj vprašljiva: naj omenim le zahtevo po reindustrializaciji, katere nujnost se je pokazala med pandemijo kovid-19, precej visoko stopnjo trgovinskega protekcionizma, boj proti nezakonitim migracijam, jasno spoznanje, da najbolj nevarna nasprotnica ZDA v svetu ni Rusija, temveč Kitajska (od tod tudi njegova želja čim prej in kompromisno končati tragično vojno v Ukrajini), nov, manj velikodušen pristop do starih vojaško-političnih zavezništev itn.
Ključno vprašanje pa je, ali ga je Trump s svojo eratično in konfliktno osebnostjo zmožen uresničiti (če ne v celoti, pa vsaj do neke mere), da o njegovih že omenjenih, zlasti za večinski del ženskega volilnega telesa nesprejemljivih političnih sopotnikih sploh ne izgubljam besed … Še pred dobrim mesecem dni se je delo, da bo Trump brez večjega napora novembra z veliko razliko zmagal na volitvah, zdaj pa je kot na dlani, da bo v prihodnjih dveh mesecih v Ameriki potekal neusmiljen boj za slehernega volivca oziroma volivko.
*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.
