Spomenik Ribbentropu, prosim!
Deset let in pol je bil star upokojeni književnik in kritik, zdaj ljubljanski mestni svetnik Peter Božič iz stranke Zares, ko se je Josip Broz Tito lotil morda najbolj spornega politično-vojaškega podviga v svojem življenju. To dolgo zamolčano, širši slovenski javnosti in mladi generaciji še vedno prikrivano poglavje medvojnega življenjepisa človeka, ki si je ob smrti v nekaterih levičarskih svetovnih sredstvih množičnega obveščanja prislužil naziv poslednjega velikana antihitlerjevske koalicije, so zgodovinarji docela osvetlili razmeroma pozno, zagotovo pa prepozno, da bi bil gospod Božič, bivši interniranec, voljan z novimi odkritji načeti že okostenelo podobo ljubljenega samoupravnega diktatorja, oblikovano v njegovi glavi. Kar je škoda, saj bi sicer pobude o vnovičnem poimenovanju ene od pomembnih ljubljanskih cest po Titu ne začel udejanjati skoraj natanko 66 let od trenutka, ko sta šele Hitler in Ribbentrop preprečila vrhovnemu poveljniku jugoslovanskih partizanov uresničitev načrta, ki ga ne bi samo spremenil v okupatorjevega kolaboranta, temveč bi tudi za potek NOB v Sloveniji imel nepredvidljive posledice. Poglejmo dejstva.
