Ljubljanski župan Zoran Janković in njegova večina v mestnem svetu sta na ponedeljkovi seji s podporo Titovi ulici dokazala, da želita "znova odpirati še nezaceljene rane slovenske družbe", meni Novakova.
Padec komunizma je po njenih navedbah omogočil tudi nastanek neodvisne in samostojne Slovenije, ki se je odločila postati članica družine evropskih demokratičnih držav. "Na tej poti je morala izpolniti temeljna demokratična merila, kot so spoštovanje človekovih pravic, pravna država, demokracija, zaščita manjšin," je spomnila Novakova.
"Medtem ko v zrelih demokratičnih družbah pozitivno gledajo na prehojeno pot, pa bomo Slovenci padec komunističnega totalitarizma 'proslavili' s poimenovanjem ene od ulic v Ljubljani po voditelju komunistične Jugoslavije Josipu Brozu Titu," je zapisala evropska poslanka. Kot je dodala, je Tito med drugim kriv za zločine proti slovenskemu narodu in za množične kršitve človekovih pravic v času obstoja jugoslovanske komunistične države.
V Mestnem odboru SLS Ljubljana pa so zapisali, da z razočaranjem sprejemajo "dejstvo, da si ljubljanski župan v času, ko je pred nami najhujša gospodarska in socialna kriza v zadnjih desetletjih in bi bila složnost med nami nujno potrebna, prizadeva v slovenski narod vnašati razdor".
Izjavo Ljudmile Novak objavljamo v celoti:
Včeraj je župan Jankovič in njegova večina v mestnem svetu s podporo
Titovi ulici dokazala, da želi znova odpirati še nezaceljene rane
slovenske družbe. Podmladek Nove Slovenije je s svojo akcijo zbiranja
podpisov proti novi Titovi ulici želel opozoriti na stisko in bolečino
vseh tistih, ki so zaradi Tita in njegovega režima trpeli in izgubili
svoje najdražje. Poimenovanje ulice po Titu je svojevrstno zaznamovanje
20. obletnice padca komunizma v Evropi.
V Evropi se letos spominjamo 20. obletnice padca berlinskega zidu -
dogodka, ki je bil znamenje razpada totalitarnega komunističnega
sistema v srednje- in vzhodnoevropskih državah, ter 5-letnice vstopa
desetih držav, tudi Slovenije, v Evropsko unijo. Ta vstop se razume kot
eden od vrhuncev evropskega sodelovanja in združevanja. Padec komunizma
je omogočil tudi nastanek neodvisne in samostojne Republike Slovenije,
ki se je odločila postati članica družine evropskih demokratičnih
držav. Na tej poti je morala izpolniti temeljna demokratična merila,
kot so spoštovanje človekovih pravic, pravna država, demokracija,
zaščita manjšin.
Medtem ko v zrelih demokratičnih družbah pozitivno gledajo na prehojeno
pot, pa bomo Slovenci padec komunističnega totalitarizma "proslavili" s
poimenovanjem ene od ulic v Ljubljani po voditelju komunistične
Jugoslavije Josipu Brozu Titu - po človeku, ki je kriv za zločine proti
slovenskemu narodu (in človečnosti sploh), ter za množične kršitve
človekovih pravic v času obstoja jugoslovanske komunistične države. V
Sloveniji namreč žal prevladuje mit, da je pri Titu, kot zmagovalcu nad
nacizmom in fašizmom, treba pozabiti na ves komunistični teror, ki ga
je prav on poosebljal.
V slovenskih medijih je bilo veliko prostora namenjenega govoru Slavoja
Žižka, pri katerem svojo modrost črpa slovenska levica, na simpoziju
marca v Londonu, kjer je govoril o filozofski vrnitvi k Stalinu kot
poti "vrnitve" komunizma. Morda v letošnjem letu, ki ga zaznamuje
spomin na nov začetek skupnega sooblikovanja Evrope, lahko pričakujemo
še pobudo Petra Božiča, in podobnih "modrecev", po poimenovanju katere
od ljubljanskih ulic po Stalinu, ki je bil tudi zmagovalec nad
nacizmom. Glede na njihovo zavzemanje za Tita bi lahko "spregledali"
tudi petnajst milijonov žrtev stalinističnega terorja.
Cilj Nove Slovenije je doseči resnično narodno spravo, ki jo bomo
dosegli le, če se bomo kot družba odločno soočili z zločini, ki so bili
storjeni med in po drugi svetovni vojni, na zmagovalni kot tudi na
poraženi strani. Število žrtev druge svetovne vojne je bilo izjemno
veliko. Mnogo ljudi je svoja prizadevanja po drugačnem in boljšem svetu
plačalo z življenjem, za njimi pa so ostali njihovi najbližji, ki so
ceno druge svetovne vojne plačevali še celo življenje. Bolečine staršev
za izgubljenimi sinovi, sester za brati, žen za možmi še danes niso
izginile. Vse dokler bomo bolečino številnih naših državljanov
zanikali, vse dotlej žalostnega poglavja naše zgodovine ne bomo zaprli.
Zavedati se moramo, da se rana lahko zaceli le takrat, če jo najprej
dobro očistimo in nato prepustimo času. Rane ni mogoče očistiti, če je
vedno znova deležna soli v obliki ideološkega hujskaštva in stalnih
obtožb po spreminjanju zgodovine, kakršnim smo bili v zadnjem obdobju
priča s strani ideoloških naslednikov Titovega komunizma. Jasno je, da
nihče ne more spremeniti zgodovinskih dejstev, so takšna kakršna so in
z njimi se moramo soočati, čeprav so neprijetna in spreminjajo podobo
preteklega časa. Nezaslišano je, da so povojne generacije, ki si
prizadevajo za celostno resnico o Titu in njegovem režimu, označene kot
izdajalske, poleg tega pa smo deležni nenehnih pozivov levih radikalcev
po novih pogromih. Takšno nestrpnost bi morala država kar najostreje
preganjati.
Naloga države in politike je, da naredi vse, da enkrat za vselej zapre
odprto rano slovenske družbe. Prvi korak k pomirjanju duha je zagotovo
človeka dostojen pokop vseh žrtev druge svetovne vojne in povojnih
pobojev. Drugi korak je prizadevanje za pošteno razumevanje takratnega
časa, kar pomeni, da se moramo soočiti z vsemi zgodovinskimi dejstvi,
pozitivnimi in negativnimi, ter prenehati z ideološkim potvarjanjem
zgodovine. Dolžnost države je, da vzpostavi formalne pogoje, ki bodo
pripeljali do narodne pomiritve in sprave.
