Med veliko gospodarsko krizo v letu 2009 se je Pahor utrdil na oblasti, Kresalova pa je poletela med zvezde, čeprav nista storila ničesar omembe vrednega, ampak sta le bila to, kar sta. Vse in nič. Druži ju odsotnost vsebine, ki jima omogoča neskončno prilagodljivost in izmuzljivost. Ogledali si bomo, kako je meteorski vzpon Katarine Kresal na slovenskem političnem prizorišču izkristaliziral številne nedoslednosti v liku in delu sedanjega premierja Boruta Pahorja.
Kresalovo in Pahorja med drugim druži lastnost, ki je tradicionalno bolj ženska kot moška. Oba sta aparatčika, lutki, zastopajoči interese različnih lobijev, ki so za njima. Sta prazni lupini, zato ju je mogoče napolniti s poljubnimi vsebinami. Kresalova zdaj zagovarja bogatunarje, zdaj se zavzema za pravice istospolnih ali pretepene ženske, potem je spet über-možakarica na možakarskem ministrstvu za notranje zadeve, vendar pri tem nenehno nosi kostimčke, spominjajoče na tajnice v odvetniških pisarnah. Je vse in nič, za njo se skrivajo Senica in njegovi lobiji, ki so jo nastavili za predsednico LDS ravno zato, ker je odlična lupina. Od tod izhaja neusklajenost njenih izjav in »programov«: enkrat je socialna, drugič spet liberalna, pred volitvami je bila za revne, po volitvah se je postavila v bran bogatih, zdaj zagovarja pravice manjšine obstrancev, v resnici zastopa manjšino superbogatih (npr. YES).Nič presenetljivega in nič novega, če je Kresalova ženski aparatčik kot že tolike ženske pred njo. Polna puhlosti, katastrofalnih medijskih nastopov, kjer se kljub strogemu treningu pod taktirko najetih piarovskih gurujev niti najmanj ne znajde, ampak butali in se potem navdušena nad svojo popolno retorično neveščostjo sama sebi smeji, češ kakšna »superfaca« je. Pri tem celo podvomimo, da vse to odigra, inscenirajoč stereotip ženske omejenosti. Da ne bi kdo posumil in bil pazljivejši.
Čeprav se Kresalova trži kot »nova ženska«, to sploh ni, je kvečjemu maskota za »tradicionalne« ženske vrednote, spodjedajoča prave dosežke žensk od druge polovice 20. stoletja naprej. Zasipajo jo z lobiranimi nagradami. Je politični obraz leta po izboru revije Obrazi: povsem ustrezno, saj je obraz, in to tak brez vsebine! Je Slovenka leta po izboru revije Jana, zato zaploskajmo izjemni »slehernici« Kresalovi, pasivni in zvesto služeči moškim interesom, interesom partnerja in njegovih zaveznikov, takšne ženske so od nekdaj deležne vse hvale in so zares okras narave! Vendar to sploh ni presenetljivo v nasprotju z vzporednicami med Kresalovo in Pahorjem, ki jih vsaj na prvi pogled ne moremo uvrstiti med samoumevne.
Pahor je namreč Kresalova pred Kresalovo. Kresalova je aktualni politični obraz leta, to pa že dolgo velja za Pahorja. Je predvsem obraz. In to obraz in seksi telo, ki so si ga baje bralke Jane želele za ljubimca (takrat za nameček še Kučana za moža). Od nekdaj je prazna lupina. Redno razglaševan za lepotca, v lepih oblekah, nabildan, vedno zagorel poleti in pozimi, s širokim nasmehom, iz rokava že vso kariero stresa puhlice. Rad jé beljake, bilda, teče in se sam spodbuja s tem, da je presegel vsa svoja pričakovanja. Ob minimalnih izzivih hudo pogori: če gre za veliki finale oddaje Piramida, kamor se iz strahu ni prikazal in je zmago prepustil drugemu, ali za soočanja, kjer se poti in butali, medtem ko se njegovi nasprotniki niti truditi ne morajo, da ga zmeljejo v sončni prah. Vendar – on je Pahor, priljubljen ne zaradi vsebine, ampak zaradi privlačne embalaže. Pa kaj potem, če je prazna in se jo da napolniti s poljubno vsebino. Enkrat iz Pahorja govori stari Potrč, drugič spet »mladeniči« Jeretič, Jauševec, Sarkič, Jamnik in drugi, zdaj ženska s torbo Louisa Vuittona, Simona Dimic, potem spet njegov zvesti sopotnik Križanič ali žurerski Vlačič, dokler vseh teh ne prekriči Semolič itd. Še več: celo volivci lahko v Pahorja dajo vsebino, ki jim ustreza, čeprav v nasprotju z naštetimi nimajo nobenega vpliva.
Kresalova in Pahor sta »faci«, vendar ne v danes že zastarelem slengovskem pomenu. Sta obraza. Maskoti. Ljudje raje gledajo prijeten obraz kot zoprneže, ki se repenčijo, sikajo in napihnjeno vse žalijo, medtem ko sebe razglašajo za vrhovne arbitre pametnosti in morale. Tudi ne ravno pretirana pametnost, ki kljub občem prepričanju ni pristna, je zgolj poza, zaigrani trik, s katerim Kresalova in Pahor vzbujata simpatije pri volivcih, češ »takšna sva kot vi«. Preveč pameti škodi, poglejte Golobiča. Zdi se, da volivcem celo dopuščata, da si domišljajo, kako so pametnejši od njiju, kar jima dopušča širok manevrski prostor. Dajeta obraz dejanjem, za katere drugi pišejo scenarij. Sta zvezdnika, samovšečna in z veseljem razkazujoča se po medijih, lepo smehljajoča se obraza politične lupine.
Ali gre pri Kresalovi in Pahorju za spolni obrat? Nikakor, saj spolni obrat pogumne ženske opredeljuje s »tradicionalno« moškimi atributi, kot ženske »po moško«, poženščene moške pa kot moške »po žensko«. Dosedanje delovanje Kresalove kaže na popolno odsotnost drznosti, enako velja tudi za Pahorja, obema pa ne primanjkuje »ženskih« lastnosti. Zato bi bil v njunem primeru spolni obrat nekonstruktiven: obrat od Kresalove je Pahor, od Pahorja pa Kresalova, vendar bi s tem dobili kvečjemu dve Kresalovi oziroma moško in žensko Kresalovo. Glede na videz priljubljenosti obeh lahko sklepamo, da ju čaka še dolga »lutkovna« kariera in bo morda celo Kresalova, ne Janković, nekoč nadomestila moško Kresalovo.
