Protikorupcijska komisija Janši očita večkratno kršitev zakonske obveznosti poročanja o premoženjskem stanju, ki naj bi se v nadzorovanjem obdobju nesorazmerno in nepojasnjeno povečalo za najmanj 210 tisoč evrov. Katerih kaznivih dejanj naj bi bil Janša obdolžen, iz poročila ne zvemo. Vprašanje je, ali bodo po njegovi vsebini to lahko opredelili organi pregona. Drugačna pa je zgodba pri Jankoviću (komisija mu očita več kot desetkrat višji znesek – 2,4 milijona evrov), saj je že v preiskovalnem postopku zaradi suma različnih kaznivih dejanj.

Poročilo protikorupcijske komisije nima pravnih posledic, ima pa politične. In v tem kontekstu ga je treba tudi brati. Čeprav je predsednik komisije Goran Klemenčič ob prevzemu funkcije napovedoval drugačno delo v primerjavi s svojim predhodnikom Dragom Kosom, ravna zdaj podobno. Komisija je še naprej ostala organ za inkvizicijsko dajanje mnenj, ki prizadetim ne omogoča udeležbe v postopku, varstva pravic in tudi sodnega varstva zoper odločitve tega organa, na kar opozarjata ugledna pravna strokovnjaka dr. Lovro Šturm in dr. Tone Jerovšek. Ob kandidaturi Klemenčiča za predsednika protikorupcijske komisije pa je to govoril tudi dr. Rajko Pirnat. Šturm protikorupcijski komisiji očita kontinuirane kršitve zakonodaje, Jerovšek pa opozarja na vrednostne, moralne in politične sodbe, ki po njegovem nikakor ne sodijo v njihova poročila. Ob vsem tem je na mestu vprašanje, kaj pa če bi moral zaradi nevestnega, kontinuiranega kršenja zakona odstopiti predsednik komisije Goran Klemenčič?

Klemenčič zagotovo ne more biti slovenski Antonio Di Pietro, legendarni italijanski tožilec iz akcije Čiste roke. Di Pietro je šel v politiko po pravosodni karieri, Klemenčič pa je prišel v vodstvo protikorupcijske komisije (ki ni pravosodni organ!) iz politike. Klemenčič ni nepopisan list, tako kot ni to podpredsednik komisije Rok Praprotnik. Še nedolgo je bil na politični funkciji državnega sekretarja pri nekdanji ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal. Čeprav je poskušal svojo vlogo pri razvpitem projektu NPU večkrat minimizirati, je zanj soodgovoren kot vodja medresorske delovne skupine in projektnega sveta. Praprotnik pa je bil pred za mnoge presenetljivim, če ne celo škandaloznim imenovanjem v protikorupcijsko komisijo vse prej kot politično neopredeljen novinar. Njegova glavna tarča je bila več let, ne glede na to, ali je bil v opoziciji ali na oblasti, prav Janez Janša. Funkcija podpredsednika protikorupcijske komisije je za Praprotnika pomenila eleganten izhod iz novinarstva, kjer se je, nazadnje pri prisluškovalni aferi Sova, profesionalno povsem diskreditiral.

Goran Klemenčič se je že dal vpreči v voz politike, očitno ne samo kot državni sekretar. Ko sta »stric vseh stricev« Milan Kučan in njegov prvi politični izvršnik Gregor Golobič rušila Pahorjevo vlado, da bi naredila prostor Zoranu Jankoviću, je Klemenčič napisal obremenjujoče poročilo za Katarino Kresal, da je potem Pahorjeva vlada hitreje propadla. Najbrž ne samo zato, da bi se pokazal v vlogi čistuna (če se za to ima, naj skupaj s Praprotnikom javno razkrijeta prihodke svojih soprog!), ampak je to storil podobno, kot to počne zdaj, da povzroči politično krizo, da bi oblast v svoje roke spet prevzela Kučanova tovarišija.

Poročilo protikorupcijske komisije, ki, kot rečeno, nima pravnih, pač pa ima lahko zelo velike politične posledice, je zato treba dati v politični kontekst. Vse je v soboto povedal že »stric« Pozitivne Slovenije, ki je svojega političnega varovanca, tako kot nekdaj partijsko knjižico, postavil v zamrzovalnik. »Jaz mislim, da je najhujše, če bo ta vlada ostala,« je Milan Kučan, podkrepljen s Toninovim dodatkom k pokojnini, ki se mu v teh kriznih časih ni pripravljen odpovedati v korist »lačnim otrokom«, odgovoril na vprašanje, ali bi bile hude posledice, če bi prišlo do predčasnih volitev. Do teh bo očitno, glede na razplet dogodkov v soboto, res prišlo, in to zaradi politične kratkovidnosti predsednika Državljanske liste Gregorja Viranta.

Če bo kdo zrušil vlado in omogočil Kučanovi tovarišiji ponoven prevzem oblasti, bo to prav Virant, ki se očitno ne zaveda, kaj vse je postavil na kocko. Ne samo političnega preživetja svoje stranke »javnih uslužbencev upravnih enot«, ki ji na predčasnih volitvah, tako kot se je zgodilo Golobičevemu Zares, grozi slovo iz parlamenta, pač pa je s tem ogrozil reforme, ki jih bodo poteptali Kučanovi branilci »nacionalnega interesa«. Namesto liberalne ekonomije se napoveduje »zadružništvo, kooperative in delavsko delničarstvo v obsegu 25-odstotnega lastništva«. Za tem socialističnim besednjakom pa se v resnici spet skriva neizmerna slast po oblasti in denarju Kučanove parazitske tovarišije v državnih podjetjih in bankah, ki jih namerava Janševa vlada prodati. Zato tak neusmiljen politični spopad do zadnje kaplje krvi!

Zakulisni scenarij je tak, kot da bi Edvard Kardelj, ta veliki politični genij socialističnega sistema samoupravljanja, v podobi svojega vnuka Igorja Šoltesa, ki se mu prav letos na računskem sodišču iztega mandat, vstal od mrtvih. »Stric vseh stricev« naj bi Šoltesa že določil za Jankovićevega naslednika. Pogovori med Kučanom in Šoltesom tečejo že najmanj leto (njuno srečanje v slaščičarni Zvezda smo obelodanili prav v Reporterju), zdaj poteka že njegova promocija (nedeljski intervju pri Ladu Ambrožiču, v tej TV-greznici, ki zaudarja podobno kot časopis Delo, kjer iščejo nezakonske otroke kardinala Rodeta in »preverjajo«, ali sta zakonca Janša z uspavali na oni svet spravila svojega sina), da bo potem prevzel Kučanovo Pozitivno Slovenijo in jo popeljal na predčasne volitve. Janković bi po tem scenariju zaradi »družinske ekonomije« še naprej ostal župan Ljubljane, Janša pa bi se moral na zahtevo političnega »čistuna« Viranta, ki ima tudi precej masla na glavi, posloviti od premierske funkcije.

To so zagotovo Kučanove sanje, toda jutri je nov dan! Dan, ko se lahko še potegne zavore in stopi korak nazaj. Odgovorni politiki, ki jim je mar prihodnost Slovenije, bi morali to znati!