Anonimko NSI objavljamo v nadaljevanju:

RESNICA O UDBOVSKIH ARHIVIH

Dokumenti udbovskega arhiva predstavljajo 2% materiala, ki ga hrani Arhiv Slovenije. Arhivisti smo talci dveh odstotkov gradiva. Če kdo, potem smo prav arhivisti najbolj zainteresirani, da se udbovski arhivi čim prej objavijo na internetu. Objava udbovskih arhivov na internetu bi nam prihranila veliko dela.

Velika večina udbovskega arhiva (več kot 80%) je bila pred zamenjavo oblasti leta 1990 uničena. Uničene so bile personalne mape nekaterih današnjih aktivnih politikov in drugih vplivnežev. V Arhivu Slovenije najdete predvsem udbovske materiale starejšega izvora. Ključen in najpomembnejši še obstoječi del udbovskega arhiva je tisti, ki ga danes še vedno hrani SOVA. Udbovsko gradivo, ki je hranjeno pri SOVI vsebuje podatke o terorističnih akcijah udbe.

Arhivski zakon (Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih), ki ga je leta 2006 sprejela Janševa koalicija v 65. členu vsebuje določbe, ki SOVI omogoča skrivanje občutljivega udbovskega arhiva pod krinko državne varnosti. Varnost države je zelo raztegljiv pojem, zato ima danes SOVA pod ključem najzanimivejši del udbovskega arhiva. Novi »arhivski« zakon, ki dviga toliko prahu, in ki mu gorzi referendum, je sporne določbe Janševega arhivskega zakona črtal. V novem zakonu se pojem »podatki, ki se nanašajo na državno in javno varnost« nadomešča s pojmom »tajni podatki po Zakonu o tajnih podatkih«. S tem se SOVI onemogoča, da bi še naprej zadrževala del udbovskega arhiva, saj udbovski arhivi nimajo oznake tajni podatki po Zakonu o tajnih podatkih.

Dostopnost do udbovskih arhivov, ki jih hrani SOVA, je ključna za preučevanje udbinih terorističnih akcij, zato bi bilo logično, da bi vsak, ki se zavzema za večjo odprtost udbovskih arhivov podpiral novi zakon. Kot arhivist sem bil presenečen nad stališči SDS, ki nasprotujejo zakonu, ki najbolj doslej odpira udbovske arhive. Prebral sem njihova stališča, zakaj nasprotujejo zakonu. Toliko manipulacije že dolgo nisem videl. Njihovi argumenti so popolnoma privlečeni za lase. SDS anonimizacijo razlaga kot prečrtavanje imen in priimkov, kot falsifikacijo arhiva. Anonimizacija ne pomeni, da bodo prečrtana imena in priimki udbovcev, prav tako ne pomeni, da raziskovalci in preiskovalci ne bodo mogli priti do orginalov. Anonimizacija je zgolj prečrtanje občutljivih osebnih podatkov v kopiji arhivskega gradiva namenjenega javni objavi. Gre zgolj za javno objavo, medtem ko bodo raziskovalci in preiskovalci še vedno gledali originale. Anonimizacijo, razen Češke, poznajo vse zahodnoevropske države. Tudi Nemčija za Stasijev arhiv. Povsem demagoški je tudi njihov drugi argument, češ da se enačita žrtev in rabelj. Očitno Eva Irgl še nikoli ni videla udovskega arhiva, saj v njem niso podatki o udbovcih, ampak o nadzorovanih osebah, torej o žrtvah udbe. Veliko o verodostojnosti prvopodpisane pod referendumsko pobudo pove že to, da novinarjem ni znala razložiti kateri člen zapira arhive.

Vse bolj mi postaja jasno, da referendum nima nobene zveze z vsebino zakona, ampak je namenjen političnemu obračunu oziroma, kot je rekla Ljudmila Novak, da Janša potrebuje mobilizacijo svoje baze pred evropskimi volitvami. Z zagovarjanjem varčevanja ni mogoče nabirati političnih točk, z ideološkim bojem mnogo lažje.

Spraševal sem prijatelje iz SDS, če morda vedno, zakaj so proti zakonu, pa mi razen nekaj parol o boju proti komunistom niso znali povedati resničnih razlogov. So mi pa ti pogovori s SDS-ovci dali pravi vpogled v to zakaj sploh gre. Menda je bilo pred novim letom v SDS zaradi vseh Janševih korupcijskih afer precej nezadovoljstva na terenu. Če k temu dodamo še marčevsko razsodbo vrhovnega sodišča glede Patrie, potem postane hitro vse jasno, da se je SDS lotila tega referenduma in tega ideološkega spopada zaradi homogenizacije stranke. Janez Janša je s pomočjo arhivskega zakona našel prepričljivo točko za spopad s komunisti, s čimer je zgolj poudaril zunanjega sovražnika in s tem poenotil stranko v ključnih trenutkih, ko bi se lahko zalomilo. Ni kaj, dober strateg.

Za arhiviste bo povzročena velika škoda, če bo zakon na referendumu padel zaradi Janševih sebičnih političnih razlogov. Novi zakon dejansko odpira arhive in nam olajšuje zlasti delo z digitalnimi materiali. Če bo SDS uspelo na referendumu, potem bo veljal stari zakon, ki nam povzorča veliko težav, SDS pa bo še naprej onemogočal dostop do ključnih udbovskih arhivov. Kot spremljam kampanjo do sedaj, vidim da so v SDS uspešni, saj jim je uspelo ustvariti videz, da zakonu nasprotuje stroka. Kdo je ta stroka? V želodcu se mi obrača, ko poslušam sprenevednje Omerze in Leljaka, ki imata stalno prepustnico do vsega udbovskega materiala. Njima gre samo za lastno promocijo in dobro prodajo njunih knjig. Vidna nasprotnica novemu zakonu je tudi dr. Tamara Griesser-Pečar. Kolegi iz Študijskega centra za narodno spravo, kjer dela Pečarjeva, mi pravijo, da gre za precej kolerično žensko, ki je šla nastopati proti zakonu, brez da bi ga prej prebrala. Očitno je, da se je v kampanji angažirala iz hvaležnosti, saj ji je prav Janševa vlada odobrila projekt vreden skoraj 100.000 €. V SDS izpostavljajo tudi dr. Jožeta Dežmana, ki pa najbrž vrača usluge za več pomembnih imenovanj na vodilna mesta v času Janševih vlad. Vsekakor je zanimivo, da je Dežaman za časnik Večer napisal, da določbe novega zakona niso usodne, prav tako ga ni bilo na Zboru za republiko, čeprav je bil napovedan. O dr. Andreji Valič Zver je škoda izgubljati besed, saj gre za SDS-ovo funkcionarko, ki Študijski center za narodno spravo izkorišča za politične cilje SDS. Tukaj se stroka, ki nasprotuje zakonu konča. Veliko več stroke novi zakon podpira, saj bi nam zelo olajšal delo. Tragikomično pa je tudi to, da bi povečal dostopnost do udbovskih arhivov.

Preprosti ljudje se ne poglabljajo v zakone niti ne poznajo tehnologije dela v arhivih, zato je zelo lahko politično manipulirati in arhivski zakon izkoriščati za dosego nekih drugih ciljev, ki s samim zakonom nimajo nobene veze. Kot kaže dogajanje okrog arhivskega zakona je zakon zelo razvnel pomladno opcijo. Politično sem pomladno usmerjen. Pod tekst se žal ne bom podpisal, ker se bojim Reporterjevega lova na čarovnice. Želim si, da udbovska zagodovina pride na dan in da razčistimo z njo. Prav tako si želim, da se pomladna opcija medsebojno ne uniči, zato sem čutil dolžnost, da napišem resnico.

Zaskrbljen Arhivist