Letalski napadi na Iran se nadaljujejo, posebej intenzivni so izraelski, medtem pa ameriški predsednik pomirja svetovne finančne trge z napovedmi, da bo “vojaške operacije” proti režimu v Teheranu vsak čas konec.

Vendar pa razen silovitih letalskih napadov, zaradi katerih se tresejo stekla stanovanj v Teheranu, nič od napisanega ne drži. Donald Trump, ki je že kot poslovnež slovel po svojih zvijačah in trikih, govori, kar želijo od njega slišati na borzah od New Yorka do Tokia. Zato ni naključje, da iz njegovih ust letijo golobi miru v nedeljo, tako da so v ponedeljek zjutraj, ko se začnejo odpirati azijske borze, že vsi pomirjeni in polni optimizma. Ko je ameriški predsednik nazadnje miril finančne trge, je cena nafte na svetovnem trgu takoj padla za nekaj odstotkov.

Takšnega slepomišenja bo konec, ko bodo borze in ključni igralci spregledali Trumpovo taktiko. Predsedniku, za katerega več kot 350 upokojenih generalov, admiralov in strokovnjakov za nacionalno varnost meni, da je daleč najslabši v zgodovini Združenih držav in da predstavlja grožnjo ameriški demokraciji, gre zgolj in samo za denar. Na drugi strani v vojni vsak dan umirajo ljudje, nastaja velika ekonomska in ekološka škoda, uničujejo se tudi kulturno-zgodovinski objekti, in to ne le v Iranu, pač pa praktično po vsem Bližnjem vzhodu.

“Vojaška operacija” po vzoru Putina

Trumpovo sprenevedanje v zvezi s to vojno močno spominja na obnašanje Vladimirja Putina, njegovega ruskega kolega: oba se dosledno izogibata uporabi besede vojna. Namesto tega ruski avtokrat že več kot štiri leta govori o “specialni vojaški operaciji”, Donald Trump pa o “vojaški operaciji”. Toda v resnici tako v Ukrajini kot na Bližnjem vhodu divja prava vojna, posledice pa vse bolj čutimo tudi drugje po svetu. Ker je Perzijski zaliv ključnega pomena za nemoteno energetsko oskrbo dobršnega dela sveta (skozi Hormuško ožino je doslej prihajala dobra petina vseh potreb po energentih), je vojna z Iranom že sprožila konkretne podražitve nafte in utekočinjenega zemeljskega plina, grozijo tudi resne motnje v ponudbi umetnih gnojil, nekaterih plinov (helij) itd.

Z vsakim dnem, ko se vojna nadaljuje, je škoda večja, njene posledice za svetovno gospodarstvo pa vse resnejše. Naftna kriza, ki jo občutimo tudi v Sloveniji s podražitvijo goriv in motenj v oskrbi bencinskih črpalk, bo postopoma vplivala tudi na logistiko, industrijo, kmetijstvo … V končni fazi bo zaradi višjih cen goriva dražja tudi hrana. Po ocenah nekaterih ekonomistov smo na dobri poti, da zdrsnemo v novo globalno gospodarsko krizo.

Kdo vse nam laže

Ena bistvenih lastnosti izraelsko-ameriške vojne z Iranom je njena informacijska razsežnost. Ne gre le za sistematično medijsko kampanjo, ki jo zganjata obe strani in ki ni nič novega, saj v vseh vojnah manipulirajo s podatki in lažejo o številu žrtev, pač pa gre tudi način komuniciranja. Ameriški predsednik namreč komunicira kar prek socialnega omrežja Truth Social, kjer objavlja uradna stališča Bele hiše, Pentagona in State Departmenta.

Trump je ukinil tradicionalno diplomacijo, ki jo vodijo profesionalni diplomati pod taktirko državnega sekretarja, in jo preselil na svetovni splet, na svoj profil na socialnem omrežju. Državni sekretar Marco Rubio je le za okras, odvzeli so mu celo pravico pogajanj s ključnimi mednarodnimi igralci. Z Rusijo in Iranom sta se denimo pogajala kar predsednikov zet Jared Kushner in Steve Witkoff, Trumpov stari prijatelj iz nepremičninskih časov.

Prav slednji naj bi po razpoložljivih informacijah, ki so ušle iz Maskata in Ženeve, konec februarja zagrešil ključno napaka v intenzivnih pogajanjih z Iranci: ne glede na to, da so ti pristali na kompromis, po katerem se odrekajo jedrskemu programu in se strinjajo, da pod nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) predajo več kot 400 kilogramov obogatenega urana, je Witkoff prišel do zaključka, da pogajanja niso pripeljala do bistvenega napredka in da Iranci po stari navadi zavlačujejo.

Zaradi njegove napačne (!) ocene je Trump ob navdušenju in podpori izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja 28. februarja zjutraj sprožil obširno bombardiranje Irana. Kot vemo, so Izraelci že na začetku likvidirali dobršen del političnega, verskega in vojaškega vodstva islamske republike. Ubili so tudi vrhovnega voditelja, ajatolo Alija Hameneja, medtem ko je bil njegov sin Modžtaba hudo ranjen, saj je bil v trenutku, ko je izraelska raketa sparrow zadela stavbo, zunaj na vrtu.

Eksplozija in udarni val sta ga tako poškodovala, da so ga morali sredi marca z ruskim letalom prepeljati na intenzivno zdravljenje v Moskvo. Putin je z vednostjo in soglasjem Američanov po novega ajatolo poslal letalo, ki je neovirano pristalo v Teheranu in potem tudi brez težav odletelo. Toda Hamenej naj bi bil v komi in po nekaterih informacijah morda celo že mrtev.

Metafizika kot bistvo odpora

Za iranski sistem odločanja je pomembno izključno to, da ljudstvo verjame v lik vrhovnega voditelja, ki živi v neki metafizični podobi. Verjetno je bil to koncept, ki ga je v izrednih razmerah razvil zdaj že ubiti Ali Laridžani, sekretar vrhovnega sveta za nacionalno varnost in najvplivnejši človek režima po smrti ajatole Alija Hameneja. Laridžani namreč ni bil le politik in vojaški oficir, ampak tudi filozof, specialist za zahodno filozofijo in še posebej Immanuela Kanta.

Koncept metafizičnega voditelja, ki je vrhovna avtoriteta, ta trenutek v Iranu deluje neverjetno uspešno: režima enomesečno izraelsko-ameriško bombardiranje ni omajalo, podpora oblasti se je celo povečala, protestniki so se bili prisiljeni skriti in čakajo na boljše čase. V vojaškem smislu Iran še zdaleč ni poražen, njegova ofenzivna moč je kvečjemu prepolovljena, vse odločitev pa avtonomno sprejema 31 regionalnih poveljnikov. Revolucionarna garda, ki je bila doslej bolj v senci, je po Hamenejevi smrti stopila iz sence in postala ključni steber oblasti. Njen edini nadrejeni je novi ajatola Modžtaba Hamenej, za katerega ne vemo, kje natančno je niti v kakšnem stanju je. Možno je, da je mrtev, vendar to za iranski režim, kot smo ugotovili, niti ni pomembno.

Vojaške zmogljivosti Irana so okrnjene, nikakor pa še ne uničene. Obogateni uran, zaradi katerega je vsaj formalno prišlo do vojne, skrivajo v globokih podzemnih bunkerjih, do katerih ne morejo niti najmočnejše ameriške bombe. Poleg tega ni izključeno, da Iran v zavarovanih podzemnih kompleksih še vedno proizvaja balistične rakete, s katerimi vsak dan obstreljuje zalivske države in Izrael.

Spreminja se kvečjemu taktika, saj je napadov na bližnje države v Perzijskem zalivu nekoliko manj, medtem ko se je povečalo število raket, ki so poletele proti Izraelu. Po splošni oceni ima Iran dovolj zalog za raketne napade še za vsaj dva meseca, prav tako mu nikakor ne zmanjkuje dronov šahed, ki so se izkazali za zelo učinkovite pri množičnih napadih.

Kako daleč letijo iranske rakete

Pravzaprav intenzivnost iranskih “povračilnih napadov” na zalivske države in Izrael bolj izčrpavajo Združene države, ki so morale zaradi požara eno od obeh letalonosilk (Gerald Ford) začasno umakniti iz Arabskega morja in jo poslati na Kreto na popravilo. Toda niti Kreta ni povsem varna pred iranskimi balističnimi raketami dolgega dosega Khorramshahr, ki so jih razvili na podlagi severnokorejskega modela Hwasong in lahko letijo tudi 2500 kilometrov daleč. Da ne gre le za napihovanje, so Iranci dokazali minuli konec tedna, ko so proti britansko-ameriškemu oporišču na otočku Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki leži 4.000 kilometrov od Irana, izstrelili dve raketi dolgega dosega.

Koliko takšnih še imajo v arzenalu, je težko oceniti. Iran naj bi imel na razpolago rakete Soumar z dosegom do 3.000 kilometrov, vendar ima očitno tudi takšne, ki letijo še dlje. Po oceni vojaških analitikov bi šlo lahko za četrto, izboljšano različico modela Khorramshahr. Ameriška vojaška obveščevalna služba (DIA) sicer meni, da bi islamska republika lahko do leta 2035 brez težav razvila tudi svojo prvo medcelinsko raketo, če bi to želela. Severna Koreja, ki je doslej z Iranom sodelovala na področju raketne tehnologije, je medcelinske rakete že razvila in jih zdaj testira za nošenje jedrskih konic.

Na začetku tedna je ameriški predsednik nepričakovano preklical ultimat Iranu in objavil, da se zaradi napredka v pogajanjih med ZDA in Iranom začasno prekinjajo zračni napadi na iransko energetsko infrastrukturo. V tem stavku sta dva bistvena, celo ključna poudarka: da je Trump popustil in kot izgovor za to navedel pogajanja ter da so napadi na iransko energetsko infrastrukturo tista rdeča črta, ki jo vseeno noče prestopiti.

Iranci so kategorično zanikali, da bi se pogajali z Američani. Vendar je iz Teherana proti Pakistanu pred dnevi brez težav odletelo vsaj eno vladno letalo. Ali izraelsko-ameriške trditve, da nadzorujejo zračni prostor nad Iranom ne držijo povsem, ali pa so Iranci z vednostjo Izraela in ZDA dejansko poslali delegacijo v Islamabad, saj se je Pakistan ponudil za posrednika.

Epski nauk iz Afganistana

Toda še pomembnejši je drugi del Trumpovega preklica ultimata, ki se nanaša na energetsko infrastrukturo, v kar sodijo tudi sistemi za razsoljevanje morske vode praktično v vseh zalivskih državah (izjema je Oman, ki ima zaloge pitne vode). Če bi začeli z vzajemnim uničevanjem energetske infrastrukture ali če bi Američani celo napadli otok Karg, ki je za Iran ključen pri izvozu nafte, bi to pomenilo spiralo vojaške eskalacije, v kateri bi bilo nemogoče predvideti vse posledice. Vsekakor pa se je Trump precej uštel v svoji operaciji Epski bes, s katero je nameraval v nekaj tednih eliminirati teokratski režim v Teheranu - podobno kot se je uštel njegov kolega Putin glede Ukrajine.

Če se malce vrnemo v zgodovino, dobimo zanimivo primerjavo: leta 1979 so sovjetske sile vkorakale v Afganistan, da bi pomagale ohraniti na oblasti prokomunistični režim. Po desetletju krvavih spopadov, v katerih je umrlo 15.000 sovjetskih vojakov, 35.000 pa jih je bilo ranjenih, je Sovjetska zveza začela razpadati, njena vojska pa je morala neslavno pobegniti iz Afganistana. Toda potem so tja prišli Američani, ki so ostali še dlje in se na koncu še bolj osramočeni pobrali domov. Nauk je preprost: ko imamo opravka z državami, kjer ljudje nimajo ur, saj imajo čas, odpove vsa zahodnjaška logika in zataji tudi najbolj moderno orožje.

Zato je Iran za Trumpa lahko že jutri močvirje, v katerega se bo pogreznil in za seboj potegnil vso Ameriko. Iran namreč ni dvomilijonska Gaza, ki so jo Izraelci zravnali z zemljo. Iran ima skoraj 100 milijonov prebivalcev in tradicijo, ki spominja na tisto staro afganistansko modrost: “Vi imate ure, mi pa imamo čas.”