Vsa prebere in, če je mogoče, tudi nanje odgovori. Nato se z jeleni na velikih saneh odpravi do domov, se spusti po dimniku in za božič obdari otroke.

Tako v kratkem povzetku poteka vsakoletno Božičkovo potovanje. Zadnja desetletja se na mnogih koncih sveta božič, eden največjih krščanskih praznikov, manifestira prav prek tega lika.

Posledično je božič izgubil prvotni verski pomen, pretežni del Evrope pa je zaradi Božička opustil eno najlepših poglavij svoje kulturne dediščine in starodavne navade utopil v potrošništvu in kozarcu peneče pijače.

Na Finskem, v Rovaniemiju na arktičnem krogu, stoji celo uradna Božičkova vas (Santa Claus Village), turistična atrakcija, odprta leta 1985. Obiskovalci tam srečajo Božička, pošljejo pisma z njegovim žigom ali prečkajo arktični krog. Finska trdi, da je Laponska njegov pravi dom. Ni naključje, da je njegov glavni »sponzor« Coca-Cola.

Božiček (Santa Claus v ZDA, Weihnachtsmann v Nemčiji, Babbo Natale v Italiji, Pere Noël v Franciji) izvira iz nizozemskega Sinterklaasa, ki je različica svetega Miklavža.

Sveti Nikolaj iz Mire, krščanski svetnik, znan po darežljivosti, se je rodil okoli leta 286 v Patari (današnja Turčija) in umrl 6. decembra 351 v Miri. Sin premožnih staršev je vse premoženje razdelil ubogim. V mnogih evropskih deželah, zlasti v osrednji Evropi, sveti Miklavž še danes obdaruje pridne otroke v noči s 5. na 6. december.

V ZDA so lik Miklavža in običaje prinesli nizozemski priseljenci. Kmalu so se pridružila izročila skandinavskega očeta Mraza in britanskega očeta Božiča. V tem talilnem loncu kultur so se različni liki združili v novega Božička.

Že leta 1809 ga Washington Irving v Zgodovini New Yorka imenuje Santa Claus (ime se je v ameriškem tisku prvič pojavilo 1773). Santa je izgubil škofovska oblačila in bil sprva upodobljen kot trebušast nizozemski mornar s pipo v zelenem plašču.

Leta 1821 je v New Yorku izšla knjiga s pesmijo o starem Santa Clausu z darili, dve leti pozneje pa se je pojavila tudi anonimna pesem A Visit from St. Nicholas (avtor Clement Clarke Moore), danes znana kot Noč pred božičem, ki je omenjala trebušastega moža s sanmi in jeleni. Tako je Santa v ZDA hitro pridobil priljubljenost, medtem ko je Evropa ostajala zvesta tradicionalnim likom.

Mnogi zmotno trdijo, da je Božička »izumila« Coca-Cola. Resnica je drugačna: moderno podobo je prvi ustvaril ameriški karikaturist Thomas Nast. Leta 1863 je v Harper’s Weekly Božička upodobil v škratovskih oblačilih kot podpornika severnih držav v državljanski vojni.

Nast je ta lik risal še 30 let in postopoma prešel na znameniti rdeči plašč – zaradi svoje interpretacije svetega Miklavža, ne zaradi Coca-Cole. Božiček se je v oglasih Coca-Cole v podobni podobi pojavil šele leta 1920.

Podjetje ga je uporabilo za promocijo pijače tudi pozimi, saj so jo takrat dojemali kot poletno. Božiček je tako kmalu postal del agresivnega oglaševanja v potrošniški družbi, uveljavil se je v nakupovalnih središčih in prispeval k skrajni komercializaciji božiča. Okoli njega je zrasla prava praznična industrija – od čokolad do šol za »poklic« Božička.

Tudi v Evropi je potrošništvo izpodrinilo tradicijo. Ker so ponekod že prej obdarovali za Jezuščka na božični dan, je Božiček brez plezanja po dimniku hitro vstopil v evropske domove in zamenjal Miklavža ali pa se mu pridružil pri obdarovanju.

V nekdanjih socialističnih državah, kjer so v preteklosti uvedli Dedka Mraza, je z demokratizacijo nastala še večja zmeda. Dober primer tega je Slovenija, ki je nekritično sprejela vse like in danes pozna kar tri dobre može: Miklavža, Božička in Dedka Mraza.