Etablirane politične stranke v večini članic Evropske unije se namreč zadnje desetletje in pol soočajo, kot se zdi, z nezadržnim vzponom populističnih strank; te nasprotujejo predvsem gospodarski in sociokulturni globalizaciji z vsemi njenimi posledicami (predvsem množičnemu priseljevanju iz t. i. globalnega juga v razvite države Evrope in Severne Amerike), bolj ali manj pa dvomijo vprašaj tudi o fundamentalni legitimnosti sedanjih političnih sistemov v EU in širše.

V Turingiji je skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) dobila kar 32,8 odstotka veljavnih glasov, desnosredinska CDU pa 23,6 odstotka. Tretje mesto (15,8 %) je doseglo šele januarja letos ustanovljeno Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW), politična sila, ki je ideološko-politični novum, saj združuje socioekonomski progresivnost in dokajšnjo sociokulturno konservativnost.

Trem strankam, ki tvorijo vladno koalicijo na zvezni ravni (socialdemokrati, zeleni in liberalci), so Turingijci izrekli bolečo nezaupnico, saj so vse skupaj prejele zgolj 10,4 odstotka glasov. Na Saškem je sicer vnovič zmagala že desetletja vladajoča CDU (31,9 %), a le za las, kajti desno populistično AfD je podprlo kar 30,6 odstotka Sasov. Na tretje mesto je prišla BSW (11,8 %), za socialdemokrate pa je glasovalo samo 7,3 odstotka volivcev v tej zvezni deželi na vzhodu Nemčije.

Bliskovit vzpon desnih in levih populistov

Upoštevajoč volilne rezultate v Turingiji in na Saškem, je bil pravi obliž na rane vladajočih socialdemokratov izid deželnih volitev v Brandenburgu (zvezna dežela, ki obdaja glavno mesto Berlin); navzlic drugačnim prognozam anketarjev je zmagala SPD (30,9 odstotka), AfD se je morala zadovoljiti z drugim mestom (29,2 %), tretje mesto je pripadlo BSW (13,5 %), CDU pa se je 12,1 odstotka uvrstila na četrto mesto, kar je za njeno vodstvo hudo razočaranje.

Politični analitiki dejstvo, da so socialdemokrati ostali vodilna politična sila v Brandenburgu, pojasnjujejo predvsem z opazno boljšimi gospodarskimi in socialnimi razmerami v tej zvezni deželi (v primerjavi s preostalim vzhodom Nemčije), kar je tudi posledica tega, da so številni prebivalci te pokrajine zaposleni v bogati in kozmopolitski prestolnici Berlinu, povezano pa je tudi s priljubljenostjo in karizmo ministrskega predsednika Dietmarja Woidkeja, ki je na čelu Brandenburga od leta 2013. Woidke je pred volitvami večkrat izrecno izjavil, da želi še naprej vladati le pod pogojem, da bo SPD premagala AfD.

Profimedia

Brandenburgu je doslej vladala koalicija SPD, CDU in Zelenih, glede na volilne rezultate pa je po ocenah poznavalcev poslej najbolj verjetna koalicija SPD-BSW-CDU, a pot do nje bo verjetno dolga in težavna, saj zlasti krščanski demokrati niso ravno navdušeni nad koalicijskim sodelovanjem z BSW.

Večina vodilnih politikov in drugih javnomnenjskih voditeljev v navedenih zveznih deželah in na zvezni ravni glasno poziva k nadaljnjemu utrjevanju t. i. sanitarnega kordona zoper AfD, ki za zdaj preprečuje, da bi ta skrajno desna in nacionalistična politična sila, ki ji nekateri pripisujejo celo neonacistične tendence in ambicije, v kateri od zveznih dežel na vzhodu prevzela oblast.

Po mojem mnenju pa je veliko vprašanje, ali bo strategija sanitarnega kordona zoper AfD (deloma pa tudi proti BSW) učinkovita tudi, denimo, čez štiri ali pet let, kajti vodstvom populističnih strank tako v Nemčiji kot tudi drugod po Evropi očitno ne primanjkuje t. i. strateške potrpežljivosti, predvsem pa se etablirane (mainstream) politične stranke še naprej večinoma ne želijo in/ali ne zmorejo sistematično ukvarjati s sistemskimi razlogi, ki so, da tako rečem, socioekonomski motor hitrega prodora populističnih strank, predvsem skrajno desnih.

V mislih imam zlasti socioekonomske in sociokulturne posledice globalizacije, ki negativno vplivajo na standard in splošno kvaliteto življenja pripadnikov srednjega in nižjega sloja v zahodnih družbah (naraščajoča dohodkovna neenakost, seljenje delovnih mest v razvijajoče se države v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki ter še posebej množično priseljevanje kulturno zelo drugačnih in pogosto na novo okolje neprilagodljivih ljudi iz nerazvitega sveta na razviti Zahod).

Zlom nemškega gospodarskega modela

Kot sem že nekajkrat podrobno pisal za Reporter, je v jedru sedanjih nemških težav čedalje bolj očitna zastarelost nemškega gospodarskega modela; to gospodarstvo namreč še vedno temelji na klasičnih industrijah 20. stoletja (strojni, kemični, farmacevtski, prehranski, avtomobilski …), precej šibko pa je v visokih tehnologijah 21. stoletja (polprevodniki, nanotehnologija, umetna inteligenca, vesoljska tehnologija …), ki imajo bistveno višje stopnje dodane vrednosti in tudi temu primerne cene.

Prav osupljiv je podatek, da se je ameriški BDP v zadnjem desetletju in pol zaradi razcveta visokotehnoloških panog povečal za 76 odstotkov (lani je znašal 25,5 bilijona dolarjev). V istem obdobju je nemški BDP zrasel le za pičlih 19 odstotkov in je lani dosegel 4,1 bilijona dolarjev.

Gospodarska rast Nemčije je bila v zadnjih treh desetletjih zasnovana predvsem na izvozu zelo kvalitetnih industrijskih produktov v druge članice EU in zlasti v hitro razvijajoče se države v Aziji na čelu z LR Kitajsko, mogočno industrijsko mašino Nemčije pa sta poganjala poceni nafta in zemeljski plin iz Rusije. V zadnjih nekaj letih pa sta se oba stebra nemške gospodarske rasti zrušila: Kitajci so sami začeli proizvajati dovolj kvalitetne industrijske izdelke, drugače od Nemcev pa so zelo prodorni tudi v najbolj naprednih tehnologijah, še posebej pri električnih avtomobilih in umetni inteligenci.

Zdi se, da bi ideološko-politični profil BSW lahko pomenil prihodnost večjega dela evropske levice, saj je vse bolj na dlani, da se znatna večina Evropejcev izreka predvsem proti nezakonitim migracijam in multikulturalizmu, volivci pa tako rekoč plebiscitarno odklanjajo tudi neoliberalne gospodarske in socialne politike. Paradigmatičen je primer Danske: tamkajšnja socialdemokratska stranka je že pred slabim desetletjem zavzela restriktivno stališče do prosilcev za azil in nezakonitih imigrantov. S tem je po mnenju poznavalcev političnega prizorišča v tej  ržavi zaustavila rast skrajne desnice in si zagotovila zmago na parlamentarnih volitvah leta 2019 in 2022.

Zadnji žebelj v krsto nemški konkurenčnosti je zabila ruska agresija zoper Ukrajino februarja 2022 in posledične ostre sankcije zahodnih držav zoper Rusko federacijo, ki so med drugim pomenile tudi prekinitev dotoka ruskega plina in nafte v Nemčijo. V tem kontekstu naj omenim še sabotažo na plinovodu Severni tok 2 – ta poteka po dnu Baltskega morja – ki so jo septembra 2022 po izsledkih raziskovalnih novinarjev tednika Der Spiegel izvedli ukrajinski specialci z izdatno logistično in finančno pomočjo obveščevalnih služb Poljske …

Po poročanju nemških medijev se številna tamkajšnja podjetja zaradi visokih cen energije in delovne sile odločajo za preselitev ne le proizvodnje, temveč tudi razvojnih oddelkov v neevropske države (zlasti v Severno Ameriko ter v Južno in Vzhodno Azijo).

Nemški podjetniki in politiki so, kot kritično opozarjajo številni poznavalci tamkajšnjega gospodarstva, v zadnjih dveh desetletjih večinoma zaspali na lovorikah, precej je bilo tudi arogance in strateške kratkovidnosti. Tako so se, na primer, vodilni v nemški avtomobilski industrije še pred nekaj več kot desetletjem posmehovali konceptu električnega avtomobila in ga razglašali za muho enodnevnico, in tako so Nemce v tej visokotehnološki in izjemno dobičkonosni panogi v zadnjih letih prehiteli ne le Američani, Korejci in Japonci, ampak tudi (in predvsem) Kitajci. Ena od šibkih točk Nemčije je tudi v primerjavi z ZDA dokaj slaba povezava med podjetji in znanstvenoraziskovalno sfero.

Sedanja levosredinska vlada, ki jo vodi nekarizmatični socialdemokrat Olaf Scholz, je v dobršni meri paralizirana predvsem zaradi stalnih trenj med podjetnikom naklonjenimi liberalci (FDP) in Zelenimi, ki v večini primerov vztrajajo pri ekološkem fundamentalizmu, tudi če je zelo škodljiv za gospodarstvo (spomnimo se januarskih množičnih protestov nemških kmetov).

Profimedia

Večina Nemcev je prepričana, da je trenutna vlada v veliki meri nesposobna rešiti glavne probleme, ki pestijo nemško gospodarstvo in družbo v celoti (nezakonite migracije, visoke cene energentov in hrane, preobsežna birokracija, pomanjkanje kvalificirane delovne sile, zastarela infrastruktura itd.) Upoštevajoč ta dejstva, hiter vzpon desnega in levega populizma ni presenetljiv. O skrajno desni AfD je bilo prelito že ogromno črnila – tudi sam sem o njej za to revijo pisal marca letos – BSW pa je novejša in bistveno manj znana politična sila, zato je prav, da ji posvetimo več pozornosti.

Je »leva konservativnost« magična formula?

Bržkone imajo kar prav kritični opazovalci nemškega političnega prizorišča, ki trdijo, da je BSW politična sekta oboževalcev in oboževalk Sahre Wagenknecht, brez dvoma najbolj izvirne in samosvoje osebnosti v zdajšnji nemški politiki. Wagenknechtova, rojena leta 1969 v nekdanji Nemški demokratični republiki (NDR) v družini iranskega očeta in nemške matere, je bila v mladosti članica Socialistične enotne stranke Nemčije (uradno ime komunistične partije v NDR), nato pa vrsto let ena od najbolj prepoznavnih političnih osebnosti v Stranki demokratičnega socializma, ki se je leta 2007 združila s skrajno levim krilom SPD v stranko Levico.

V novoustanovljeni stranki je našla tudi svojega življenjskega sopotnika Oscarja Lafontaina, nekdanjega vodilnega politika SPD in dokaj škandaloznega finančnega ministra v vladi kanclerja Gerharda Schröderja; poročila sta se leta 2014. Tudi v okviru Levice je bila Wagenknechtova izjemno aktivna in medijsko izpostavljena, neutrudno je hitela od ene tiskovne konference do druge, dokaj kmalu pa so ji začeli ostali voditelji in člani Levice vse bolj jezno očitati egocentričnost, narcisoidnost, neodgovorno demagogijo in celo menda precej grobo vsiljevanje lastnih pogledov celotni stranki.

»Ljudje ne marajo, da jim politiki narekujejo, kaj morajo jesti, kako morajo misliti in govoriti. Hočemo srečevati ljudi in jih sprejemati takšne, kot so. Nočemo jih vsiljivo prepričevati, naj sprejmejo stvari, ki jih zavračajo,« je Wagenknechtova pred časom razložila svojo politično filozofijo in pristop do volivcev.

Eden od ključnih razlogov za vse globlji razdor med Wagenknechtovo in drugimi vodilnimi predstavniki Levice je bil ta, da je prva v zadnjem desetletju dokončno izoblikovala svojsko politično ideologijo, za katero je po mojem mnenju najbolj ustrezen izraz leva konservativnost. Wagenknechtova tako po eni strani še naprej konsistentno zagovarja klasične levičarske ideje in stališča na področju gospodarstva in sociale (višje plače, višji davki na premoženje in kapitalske prihodke, državni intervencionizem v gospodarstvu …), po drugi strani pa se je na sociokulturnem področju nedvomno premaknila v smer tradicionalne ideološko-politične desnice.

Tako stalno poudarja pomen nacionalne države, tradicionalne družine in lokalne skupnosti, kritična je do množičnega priseljevanja iz neevropskih držav (kontroverzno odločitev bivše kanclerke Angele Merkel septembra 2015, da dovoli prihod skoraj milijona in pol beguncev z Bližnjega vzhoda, nenehno označuje kot »strateško napako z usodnimi posledicami«) in do »ekološkega fundamentalizma«, nasprotuje »ekscesom feminizma in LGBTQ-ideologije« (kar pa ne pomeni, da zavrača enakopravnost žensk in istospolno usmerjenih) ipd. »Ljudje ne marajo, da jim politiki narekujejo, kaj morajo jesti, kako morajo misliti in govoriti. Hočemo srečevati ljudi in jih sprejemati takšne, kot so. Nočemo jih vsiljivo prepričevati, naj sprejmejo stvari, ki jih zavračajo,« je Wagenknechtova pred časom razložila svojo politično filozofijo in pristop do volivcev.

Profimedia

V zunanji in varnosti politiki je BSW poudarjeno kritična do ZDA in Nata, v kontekstu vojne v Ukrajini tudi nedvoumno nasprotuje pošiljanju orožja in vojaške opreme Ukrajini, češ da takšno početje odločilno prispeva k nadaljevanju vojne in uničevanja. To je stališče, ki je – objektivno gledano – močno v korist Ruski federaciji, tako da se tudi v zvezi z BSW pojavljajo špekulacije, da jo financira in usmerja uradna Moskva, a za zdaj ni konkretnih dokazov, ki bi podkrepili tovrstna namigovanja.

Navzlic temu pa je pomenljivo dejstvo, da tako rekoč vse populistične stranke v Zahodni Evropi druži pozitiven – ali vsaj benevolentno nevtralen – odnos do režima ruskega samodržca Vladimirja Putina in njegovega agresivnega ozemeljsko-političnega revizionizma na območju nekdanje Sovjetske zveze in širše. Če za trenutek odmislimo – bolj ali manj verjetne, pač odvisno od posamezne stranke – finančne in obveščevalne povezave teh strank s putinsko Rusijo, bi rekel, da zahodnoevropske populiste (tako skrajno desne kot tudi skrajno leve) in vladajočo elito v Moskvi povezuje predvsem zavračanje liberalnodemokratskega koncepta človeka in družbe ter v tem okviru tudi hegemonske vloge ZDA v svetu, kajti ravno atlantski supersili (britanski imperij in njegova naslednica ZDA) sta v zadnjih dobrih dveh stoletjih vzpostavili liberalno svetovno ureditev, temelječo na (sorazmerno) svobodnem gospodarstvu in trgovini, spoštovanju človekovih pravic in vladavini prava.

Kolikšen je politično-volilni domet BSW? Mislim, da kar znaten in tudi dolgoročen. Ta stranka je za zdaj predvsem prisotna (in vplivna) na območju bivše NDR, kjer je prevzela večino volilnega telesa Levice. Vendar pa se njen vpliv hitro širi tudi na ozemlje nekdanje Zahodne Nemčije; tam po rezultatih raziskav javnega mnenja v zadnjih mesecih uživa podporo od 4 do 10 odstotkov volivcev (odvisno od posamezne zvezne dežele), a z zaznavnim trendom naraščanja. Britanski politični komentator Fraser Myers takole pojasnjuje hitro rast BSW: »Ta stranka priteguje tudi volivce, ki se prej sploh niso udeleževali volitev. Volivci, sovražni do politične elite, ki jo predstavljajo etablirane stranke, ki pa vendarle nočejo voliti vse bolj radikalne in neprijetne AfD, so v BSW našli ventil za svoje številne frustracije.«

Ob tem pa je vendarle treba upoštevati, da je BSW politična sila, v kateri se vse vrti okoli karizmatične in nadvse gostobesedne ustanoviteljice in voditeljice Wagenknechtove, strankin bazen profiliranih in kvalificiranih kadrov, ki so zmožni opravljati zahtevne izvršne funkcije na različnih ravneh oblasti, pa je, kot ugotavljajo poznavalci, precej plitev.

*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.

Naslovnica