Svojo misijo je Anže Logar začel po objavi neuradnih rezultatov drugega kroga predsedniških volitev 13. novembra 2022. Tistega večera je v medijskem središču čestital zmagovalki Nataši Pirc Musar in potem samozavestno napovedal, da smo pred začetkom nečesa velikega. Pomenljive besede je izrekel optimistično, zadovoljen zaradi glasov podpore več kot 400 tisoč volivcev.

Te besede so bile seme, ki je padlo v politični prostor in tam klilo dve leti, dokler ni nastala politična stranka Demokrati. Anže Logar se je pridušal, da bo presegala politične delitve, zato se zdaj, ko se stranka nagiba k vstopu v Janševo četrto vlado, ljudje sprašujejo, ali so bile besede Logarja res iskrene.

Okvadraturi kroga se v klasični geometriji prerekajo že okoli štiri tisoč let. Med laiki velja za prispodobo problema, ki nima rešitve. Podobna je tudi povolilna dilema Anžeta Logarja, ki nas je tri leta in pol prepričeval, da je »šel na svoje« in da se ne vidi v koaliciji, v kateri ne bi bilo vsaj ene levosredinske stranke.

Ker je po 22. marcu postalo jasno, da je razmerje sil med levico in desnico, če odštejemo Demokrate, zelo izenačeno, je Logarjeva skušnjava, da bi ne glede na vse podprl desno vlado, ki bi jo po možnosti vodil celo Janez Janša, še tolikanj večja.

Skušnjava je v resnici hudičeva dilema. Če naj Anže Logar ostane mož beseda, potem njegovi Demokrati ne morejo vstopiti v koalicijo z Janševo SDS in trojčkom NSI & SLS & Fokus (kot to velja tudi za levo koalicijo pod vodstvom Roberta Goloba). Možen izgovor za vstop Logarja v desno vlado bi bilo pojasnilo, da so Demokrati v bistvu levosredinska stranka in da bo v desni vladi, če bodo njen del, posledično res ena levosredinska stranka …

Med (ne)iskrenimi ljudmi

… ampak takšna interpretacija je seveda za lase privlečena, podobno kot sprenevedanje Zorana Stevanovića. Takšna interpretacija bi kvečjemu dokazovala, da imamo (tudi) pri Anžetu Logarju opravka z izmuzljivim, po potrebi zelo pragmatičnim in nenačelnim politikom, ki sogovorniku lahko mirno v obraz pripoveduje eno, v resnici pa misli nekaj povsem drugega. Da ne omenjamo očitkov o izdaji volivcev, ki se v teh dneh pojavljajo med tistimi volivci Demokratov, ki so svetovnonazorsko nekoliko bolj levi.

Robert Balen

Kako je Logar lahko svoj projekt pripeljal tako daleč, kako se je lahko po relativno uspešni poti, nagrajeni s šestimi poslanskimi mandati, nenadoma znašel v slepi ulici? »Začetek nečesa velikega« je bil slogan predvolilne kampanje Anžeta Logarja, ki se je začela tri leta in pol pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Ta »začetek« je temeljil na medijski všečnosti, poudarjanju pozitivnih vrednot, nekonfliktnosti in preseganju vse ostrejše politično-ideološke delitve v državi.

Slišati je bilo obetavno, pa četudi Logar na začetku niti še ni čisto natančno vedel, kaj je njegov končni cilj. Tisto, kar smo videli navzven, se je zdelo vsaj glede na okoliščine logično in oportuno: počasno oddaljevanje od Janeza Janše kot političnega očeta, razhod s SDS kot prvo in edino politično stranko (vanjo je vstopil leta 1999).

Vse je delovalo relativno pristno. Sin zapusti očeta, ker ima dovolj njegove gospodovalnosti in neizpolnjenih obljub, kako bo sin lahko vsak čas prevzel družinske posle. V SDS je pač tako: na vrhu strankine piramide je JJ, njegova beseda je zakon. Ko je nekdanji avstrijski politik leta 2014 obiskal Janšo v zaporu, kamor ga je pripeljal Anže Logar, je šef SDS v nekem trenutku objel Logarja in gostu ponosno povedal, da je to njegov naslednik na čelu stranke.

Bojda je bilo slišati iskreno in verjetno je bilo tako tudi mišljeno. Toda Janša si je očitno kasneje premislil, saj je bil na naslednjem kongresu stranke spet (edini) kandidat za predsednika – pa čez štiri leta ponovno. Si je premislil zato, ker se je zmotil glede Logarjevih značajskih lastnosti?

Od Platforme do Demokratov

Platforma sodelovanja, ki jo je oblikoval Anže Logar maja 2023, je bila nekakšen vmesni korak med nekdanjo (SDS) in prihodnjo stranko (Demokrati). Ker ni šlo za eksplicitno politični projekt, je Logar vanjo privabil politično pisano druščino ter nekaj intelektualcev in kulturnikov.

Šlo je za zanimiv družbeni eksperiment, ki ga v političnem prostoru v takšni formi še nismo videli. Čeprav so Logarja z leve strani obtoževali, da je z Janšo dogovorjen in da je Platforma zgolj transmisija politike, iz česar bo pred volitvami nastala nova stranka, mu je uspevalo skoraj dve leti te očitke relativno dobro zavračati.

Eden izmed ključnih trenutkov, ki bi lahko potrdili ali ovrgli Logarjeve dejanske motive, so bile volitve v Evropski parlament, na katerih bodoči predsednik Demokratov ni nastopil, pač pa se jim je elegantno izognil tako, da je ustanovitev stranke taktično premaknil za nekaj mesecev, saj so Demokrati nastali šele novembra 2024 v Mariboru. S tem se je izognil konfliktu z Janšo, ki ne bi mirno požrl, da mu Logar odnese vsaj en poslanski mandat v Evropskem parlamentu.

Tako so nas prepričevali iz zakulisja. Na pomisleke, da ne glede na vse javno izrečene besede Logarjevo obnašanje smrdi po neke vrste usklajenem ravnanju z Janšo, pa so odgovorili, da je to pač taktika, s katero se želi Logar izogniti odkritemu konfliktu v tako zgodnji fazi. Češ dovolj dobro pozna Janšo, da ve, česa se mora izogibati in kje ga ne sme izzivati.

Ne glede na vse trditve, špekulacije in »zaupne vire« resnice nikoli nismo poznali. Nihče je ni. Če je med Logarjem in Janšo dejansko obstajal vsaj tihi dogovor, sta vsak svoj del naloge opravila z odliko.

Sašo Radej

Niti Janša niti ostali strankini funkcionarji se od novembra 2024, ko je Logar tudi uradno postal šef Demokratov, niso pretirano spozabili v napadih nanj; občasno so sicer iz ust dolgoletnega šefa opozicije priletele kakšne puščice – denimo tista o Logarju kot »zlatem prinašalcu levice« –, vendar se danes zdi, da so bile skrbno odmerjene in niso nikoli letele predaleč. Če Logar in Janša nista bila dogovorjena, sta pa vsaj zelo dobro vedela, do kod se lahko medsebojno napadata in čemu se morata izogibati.

Ko pravimo, da Anže Logar kot dolgoletni član SDS zelo dobro pozna Janšo, nismo prav nič zgrešili. Ne nazadnje je bil eden najobetavnejših strankinih kadrov, ki je opravil dolgo pot in jo leta 2022 zaključil kot »neodvisni« kandidat za predsednika republike – seveda tudi s podporo SDS.

Dosegel je celo doslej najboljši rezultat za desnico na predsedniških volitvah, saj je zanj glasovalo prek 400 tisoč volivcev. Očitno je bil to prelomni trenutek, ko se je odločil: čas je za naslednji korak.

Ljubljana – Bruselj – Ljubljana

Pri presoji kompleksnega odnosa med Logarjem in Janšo so poenostavitve velika napaka. Sploh levičarji pogosto pozabljajo, da je SDS stranka, ki jo pooseblja JJ (njen šef je že vse od leta 1993). Doslej še nikoli ni imel resne konkurence. Leta 2001 se je za hip zdelo, da bi na kongresu proti njemu lahko kandidiral priljubljeni poslanec Ivo Hvalica, pa je bil takoj anatemiziran, očrnjen in za vedno odstranjen. Janša pred leti ni prišel niti na njegov pogreb.

Logar je svojo kariero sicer začel v SKB banki kot komercialist v sektorju za marketing, kjer je napredoval do produktnega vodje. Po približno treh letih je dobil ponudbo, da se zaposli v Evropskem parlamentu kot strokovni sodelavec slovenskih poslancev iz vrst SDS v poslanski skupini ELS, to sta bila dr. Miha Brejc in dr. Romana Jordan.

Logar je delal v Bruslju od januarja 2003 do aprila 2006, Romana Jordan pa je kasneje postala tudi ustanovna članica civilnodružbene Platforme sodelovanja. Vendar se kasneje – podobno kot večina medijsko izpostavljenih podpornikov in članov Platforme sodelovanja – ni vključila v stranko Demokrati.

Po vrnitvi iz Bruslja je Logar prevzel službo za odnose z javnostmi v vladni Službi za evropske zadeve. V času prve Janševe vlade, julija 2007, je bil imenovan za direktorja UKOM-a (Urad vlade za komuniciranje), kjer smo si ga zapomnili tudi po kritikah Mladine, češ da je tujim dopisnikom med prvim slovenskim predsedovanjem EU pošiljal usmerjene informacije, kritične do opozicije, s čimer naj bi deloval manipulativno in propagandistično. Logar je potem UKOM vodil še enkrat, v času druge Janševe vlade (2012), očitki zaradi načina vodenja vladnega komuniciranja pa so ostali.

V obdobju 2008–2012 je bil zaposlen v Direktoratu za gospodarsko diplomacijo na ministrstvu za zunanje zadeve (večinoma se je ukvarjal z odnosi z OECD), kar kaže na to, da je stranka poskrbela zanj. Uslugo je vrnil tudi s kandidaturo za svetnika v Mestnem svetu Ljubljana na listi SDS (2010, 2014), ko se je začel politično uveljavljati na lokalni ravni, česar niso spregledali v stranki, saj je bil leta 2014 prvič izvoljen za poslanca državnega zbora (kot tudi leta 2018 in 2022).

Bobo

Logarja je širša javnost spoznala kot mladega poslanca opozicije, ki predseduje Preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu in vzrokih druge bančne sanacije. Kot lokalni politik je leta 2018 neuspešno kandidiral za župana Ljubljane in dobil skoraj 30 odstotkov glasov, kar za »levo« Ljubljano, ki ji vlada Zoran Janković, nikakor ni slabo.

Boljši od Jožeta Pučnika

Zagotovo je politična kariera prvega Demokrata vrhunec dosegla med tretjo Janševo vlado (2020–2022), ko je prevzel resor zunanjih zadev. Tanja Fajon mu bo večno hvaležna, ker je Slovenija pod Logarjevim ministrovanjem vložila kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN.

Odločitev za predsedniško kandidaturo leta 2022, praktično takoj po hudem porazu SDS na aprilskih volitvah, ko je prepričljivo zmagalo Gibanje Svoboda Roberta Goloba, se je zdela pametna poteza, sploh zato, ker se je kot formalno neodvisni kandidat Logar s tem želel tudi nekoliko oddaljiti od SDS, ki zaradi načina Janševega obvladovanja kovidne epidemije ni bila ravno priljubljena med prebivalstvom.

Logar je v prvem krogu sicer zmagal, v drugem pa je za manj kot štiri odstotke izgubil proti Nataši Pirc Musar. Če bi kampanja trajala še dva ali tri tedne, bi se njena prednost zaradi zgodb o davčnih oazah in poslovnih podvigih Aleša Musarja v času tranzicije in privatizacije v balkanskih državah bržkone toliko zmanjšala, da bi Logar celo zmagal.

Vsekakor pa je 13. novembra dosegel rezultat, kakršnega dotlej ni še noben »desni« politik, vključno z Jožetom Pučnikom (ki ga je Milan Kučan leta 1990 v drugem krogu premagal z dobrimi osmimi odstotki prednosti). Tudi Barbara Brezigar, ki je leta 2002 kandidirala proti Janezu Drnovšku, v drugem krogu ni dosegla tako dobrega rezultata kot Anže Logar (Drnovšek je prejel dobrih šest odstotkov več glasov).

Kljub temu da je bil formalni poraženec predsedniških volitev, je Anže Logar presenetil z zgodovinsko najboljšim rezultatom na predsedniških volitvah za t. i. desno sredino, kar pomeni, da je zanj glasoval tudi del volivcev, ki se sicer ne uvrščajo v volilni bazen SDS ali katere od drugih desnih strank.

Primož Lavre

S tem si je odprl vrata do nove politične kariere, do česar pa zagotovo ne bi prišlo, če bi z Janšo našel skupni jezik glede nasledstva v stranki. Kajti ne glede na vse, kar se je dogajalo po letu 2024, ko je dokončno izstopil iz SDS, še vedno velja, da je to njegova dolgoletna stranka, brez katere ne bi bil dolgoletni poslanec, zunanji minister, županski oziroma predsedniški kandidat ipd.

Ali ga takšen pedigre na kakršenkoli način usmerja ali omejuje pri današnji politični karieri, je seveda pomembno vprašanje. Odgovor, ki ga sestavljamo na podlagi dolgoletne Logarjeve kariere, utegne marsikoga presenetiti: ker gre za kariernega politika, praktično elitnega strankinega funkcionarja, ki je šel skozi dolgotrajno in temeljito »obdelavo«, je na prvem mestu še vedno lastni ego, torej nadaljevanje uspešne politične kariere, seveda v spremenjenih razmerah in okoliščinah.

Anže Logar je dokazal, da je komunikacijsko dovolj spreten, da lahko obdrži pri življenju idejo t. i. tretjega bloka, ki presega klasično delitev v Sloveniji in propagira sodelovanje, pri čemer pa njegova kredibilnost prihaja na preizkušnjo šele v povolilnem obdobju sestavljanja prihodnje vlade.

Pravzaprav je zdaj na tnalu celotna dosedanja Logarjeva politična in človeška iskrenost, ki jo postavljajo na preizkušnjo namigi o že dogovorjenem koalicijskem sodelovanju z Janševo SDS. S tem pa se je, kot smo ugotovili uvodoma, Anže Logar znašel v položaju vrvohodca nad breznom slovenske ideološke polarizacije.

Zakaj kvadratura kroga?

Vračamo se torej na začetek, k vprašanju, kakšna je – če sploh je – najboljša rešitev za politično prihodnost Anžeta Logarja, ki je po skoraj četrt stoletja zvestobe SDS pred letom in pol začel lasten politični projekt. Kvadratura kroga pomeni, da rešitve ni. Če bi Demokrati sledili svojim predvolilnim obljubam, ne bi smeli podpreti nobene koalicije, ki bi ji načelovala bodisi Robert Golob bodisi Janez Janša.

Logarjeve besede o preseganju delitev in sodelovanju niso izvedljive v nobenem od teh dveh scenarijev, medtem ko tretjega za zdaj ni na obzorju. Ideje o nekakšni mešani levo-desni koaliciji, v kateri bi Robert Golob obdržal Socialne demokrate, odrekel pa bi se Levici, da bi dobil Novo Slovenijo in Demokrate, niso realistične. Na drugi strani pa bi vstop v Janševo (četrto) vlado za Logarja pomenil politični samomor z zamikom, kajti požrte obljube bi na naslednjih volitvah odnesle stranko iz parlamenta.

Kvadratura kroga pa ne bi bila popolna, če ne bi upoštevali še tretje, za Demokrate v danih okoliščinah pravzaprav edine možnosti: da sredinec pokažejo obema in odidejo v opozicijo. Kaj bi to pomenilo? Po eni strani bi kot brezpredmetni odpadli vsi očitki o tajnem dogovoru med Janšo in Logarjem, po drugi pa bi umik Demokratov v opozicijo pomenil, da je manjšinska vlada dejansko edina možnost tako za levico kot za desnico.

Primož Lavre

Ne glede na to, kdo bi skočil na takšen vlak brez zavor, bi se na koncu soočili z istim problemom: manjšinska vlada bi se razletela ob prvem večjem izzivu, kar bi posledično pomenilo nove, predčasne volitve. Morda še letos, morda celo sočasno z lokalnimi volitvami, ki naj bi bile tretjo nedeljo v novembru (15. 11. 2026).

Toda predčasne volitve so za Logarja obenem tudi izjemno tveganje, saj bi po nekaterih raziskavah koristile izključno obema dominantnima strankama na levici oziroma desnici, torej Gibanju Svoboda in SDS.

Zgodila bi se še večja polarizacija: svobodnjaki bi na levem polu požrli vse manjše stranke, na desnem pa bi SDS okrepila svoj položaj, tako da bi bilo prostora kvečjemu še za Novo Slovenijo (s satelitoma SLS in Fokus), verjetno bi se obdržala tudi Resnica, saj po zaslugi retorično spretnega Zorana Stevanovića ostaja atipična, celo antisistemska politična stranka.

Najvišjo ceno predčasnih volitev bi torej plačali Demokrati, ki verjetno ne bi več prišli v parlament. Zato je njihova politična prihodnost resnično pred peklensko dilemo: če se »napačno« odločijo danes, bodo zaradi pragmatizma v najboljšem primeru kaznovani na volitvah čez štiri leta, če pa se odločijo v skladu s predvolilnimi obljubami in ostanejo v opoziciji, jim na predčasnih volitvah prav tako grozi, da jih povozita obe dominantni stranki. In to že precej prej kot v štirih letih.

Problem Demokratov je namreč ta, da so zanje volili tako zmerno levi kot zmerno desni volivci, pa še tistih nekaj liberalcev, ki jih premore Slovenija. Očitno je najtežje hoditi po vrvi, ki se ji reče politična sredina. Prav zato poznavalci slovenske politike trdijo, da sredine v resnici ni.

Anže Logar je morda res naredil napako, ker je zapustil dolgoletnega političnega očeta, vendar je zdaj že predaleč, da bi se vrnil. Najtežji del poti je šele pred njim. Če bo vztrajal, bo po njem padalo z vseh strani, vendar bo dokazal vsaj to, da ni lažnivec. To pa ni tako malo. Pravzaprav bi moralo biti vse.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.