Dogajanje v Nemčiji je docela drugačno od tistega, ki ga opisuje Steffen Mau v knjigi Sprožilne točke s podnaslovom Konsenz in spori v sodobni družbi (Triggerpunkte, Konsens und Konflikt in der Gegenwartsgesellschaft), ki je izšla leta 2023. Njegova teza, da so agresivnejši robovi politične arene v Nemčiji šibki, namreč ne drži. 

Skrajno desna Alternativa za Nemčijo, AfD, Levica in Zveza Sarah Wagenknecht, BSW, so namreč dosegli 20,8 plus 8,8 plus 5 (v zadnjem primeru 4,97 %, kar je bilo dovolj, da BSW ni prišla v parlament, ker znaša volilni prag 5 %) volilnih glasov, skupaj torej 34,6 odstotka, politična sredina, torej krščanska unija, CDU + CSU, ter socialdemokratska SPD pa 28,5 plus 16,4, torej 44,9 odstotka. Razlika v prid neradikalne sredine znaša le 10,3 odstotka. 

Hkrati pa so okoljsko radikalni Zeleni – tudi oni so namreč radikalni, četudi ne z roba politicnega prostora – zbrali 11,6 odstotka. Če tudi njih prištejemo k strankam z roba, potem dosega delež radikalnejših strank 47,2 odstotka in za 2,3 odstotka presega delež strank bolj umirjene sredine.

Politični prostor v Nemčiji se večinsko radikalizira

Zeleni so sicer v zatonu, zaradi vztrajnih napadov dveh najstarejših strank, krščanske unije oziroma CDU in na Bavarsko omejene CSU, in SPD, ter lastne nezmožnosti za trezen razmislek o političnem položaju in voljnosti ljudi, da pristanejo na korenite spremembe pri uporabi energije. Vendar so še zmeraj radikalni v svojih zahtevah in nič ne kaže, da se bo to spremenilo.

Velja potemtakem, da je celotna Evropa oziroma Evropska unija globoko politično razcepljena, pri tem pa prevladujejo desne ali skrajno desne politične stranke. To je dejstvo, in če se je bilo mogoče do 23. februarja slepiti, da ni tako, to sedaj ni več mogoče. Brez dvoma to velja tudi za bivše postsocialistične države vse od Poljske pa do Bolgarije, vključno s Slovenijo.

Težava je v tem, da se oba pola nemške družbe ne moreta spraviti, ali vsaj živeti drug z drugim. Med njima vlada nezaupanje, vodilne politične sile z desne, krščanska unija in AfD pa zavestno spodbujajo sovraštvo do drugačnih. Krščanska unija je pač prišla do ugotovitve, da ji kratkoročno bolj koristi spopad z drugačnimi kot ukvarjanje z dejanskimi težavami Nemčije, AfD pa je tako in tako utemeljena na frustracijah njenega volilnega telesa in spodbujanju sovraštva.

Na kratko moram omeniti dve temi, ki ključno opredeljujeta okolje, v katerem se gibljejo Nemci tukaj in zdaj. Obe sta bistveno vplivali na volilno kampanjo ter rezultat volitev. Najprej gre za to, da so migracije v Nemčijo postale neobvladljive. V začetku nultih let, na primer, je Nemčija sprejela ubežnike iz Bosne in Hercegovine, v letu 2015 iz Sirije, leta 2022 pa iz Ukrajine. Sicer so se ljudje ves čas legalno ali ilegalno priseljevali v Nemčijo. Zato gre v seštevku za precej več kot 2,2 milijona ljudi. Gre za izjemno veliko številko.

Zakonitosti in reda (»law and order«) nemška politika in upravno-birokratski aparat države zaradi velikega števila beguncev in na splošno priseljencev ne moreta zagotoviti. To pa je ena od ključnih točk, ki opredeljuje posameznikov odnos do resničnosti. Posameznik se v družbi namreč želi počutiti varnega, družba naj bo stabilna, dogajanje v njej pa obvladljivo. In manj kot je družbene stabilnosti, bolj se bo posameznik počutil ogroženega in lažje bo pristajal na radikalne rešitve ali retoriko. 

Profimedia

Težava nemške politike je tudi v tem, da nemški politiki radi govorijo, storijo pa ničesar. V zadnjih 80 letih jim tudi ni bilo treba storiti kaj dosti, ker je nemško gospodarstvo vztrajno raslo. Reči je mogoče, da so se greli v toploti gospodarske rasti, za katero je kazalo, da je ne bo nikoli konec. Vendar se je končala, in sedaj je potrebno vzpostaviti pogoje za nov razcvet gospodarstva. To pa bo veliko težje tudi zaradi tega, ker morajo etablirani nemški politiki obračunati z mentaliteto, ki so jo gojili zadnjih 80 let.   

In drugič, v Nemčiji ne obvladujejo niti lastne niti evropske birokracije. Slednja je postala sama sebi namen in producira na tisoče pravil in zakonov, ki dušijo konkurenčnost gospodarstva vseh članic Evropske unije. Clemens Fuest, predsednik nemškega inštituta ifo, eden od najvplivnejših ekonomistov v Nemčiji, pravi, da je EU v zadnjih nekaj letih sproducirala 16.000 pravil in zakonov, ki ovirajo nemško gospodarstvo. 

V zvezi s tem je govoril o socialistični usmerjenosti EU, in to nikakor ne v pozitivnem smislu besede. Bil je zelo oster, zato so iz prispevka nemške TV njegovo izjavo kasneje izrezali (že samo to pove dosti o tem, kako dejansko deluje Nemčija, ki se rada sklicuje na demokracijo, katere zagotovilo so svobodni mediji; in takšnih primerov je še veliko več; govor Nemcev o demokraciji, ki je nasploh priljubljena tema govorov nemških politikov, novinarjev in na splošno izobbražencev, je torej zlagan).

Reči je mogoče, da sta evropska in »domača«, nemška birokracija postali ovira in sami sebi namen. Sta tudi neobvladljivi, ko gre za politike. Ti se z njima ne znajo ali pa sploh ne želijo ukvarjati tudi zaradi dediščine nacizma, ko je bila politika premočna in je zlahka obvladovala celoten birokratski aparat.  

Nujen odmik od okoljskega radikalizma

Kar je nujno, to je treba dodati, je odmik od okoljskega prizadevanja, ki ne more biti uresničeno od danes na jutri. To pomeni, da je nujen odmik od okoljskih zahtev evropske birokracije in tistega, kar postavlja kot merila delovanja, ki obremenjujejo evropsko gospodarstvo. Kot je rekel Fuest, je treba večino pravil in zakonov, ki jih je v zadnjih letih sprejela birokracija EU, preprosto izbrisati, jih odstraniti. To pomeni, da je nujen odmik od okoljskega radikalizma nemških Zelenih. Ti prav zato ne morejo biti del nove vladne koalicije.

Pa ne gre le za okoljsko problematiko. Ključna težava Nemčije je gospodarska recesija. Da bi jo presegla, mora biti bolj inovativna in naklonjena podjetništvu. Claudia Kemfert, nemška ekonomistka, tako navaja, da mora Nemčija nujno investirati v razpadajočo infrastrukturo, kar vključuje zaprte mostove, razpadajoče ceste in vlakovno omrežje, za katerega so značilne enormne zamude, ter v vrtčevsko oskrbo.  

Zato mora Nemčija ukiniti zavoro pri njenem zadolževanju, ki je del nemške ustave in je bila sprejeta pod vladavino Angele Merkel (da je bila njena 16-letna vladavina katastrofalna, o tem sem v blogu in na facebooku že pisal; zavora pri zadolževanju je le še eden od ukrepov, za katere je odgovorna in so se izkazali že za srednjeročno uničujoče za Nemčijo in EU; Merkel na žalost ni bila državnica, ki bi razmišljala v širšem časovnem okviru, temveč se je kot kratkoviden politik odzivala zgolj na kratkoročne težave Nemčije).

Ko gre za investicije v infrastrukturo, je treba reči, da sicer pomenijo rast BDP, kot so pomenile v letih korone. Ekscesno zadolževanje države za plačilo socialnih izdatkov ali obnovo infrastrukture pa ne pomeni, da je država dejansko ekonomsko uspešna, da dejansko podpira podjetništvo, četudi se to kaže v številkah. Z drugimi besedami, to ne pomeni, da so podjetja sama po sebi uspešna in inovativna. Investicije v mostove, na primer, zagotavljajo le olajšanje osnovnih pogojev za njihovo delovanje.

Profimedia

Ravno tukaj pa ima Nemčija velike težave, in to ne le zaradi tega, ker je njena infrastruktura dejansko v razsulu (ko opazujem Nemčijo od blizu, se mi zdi kot država, ki še zmeraj živi v srednjem veku, četudi gre za državo, ki premore tretje najmočnejše gospodarstvo na svetu). Težava je v tem, da so njeni politiki in veliki podjetniki sistematično dušili podjetništvo zagonskih podjetij in inovativnost (o tem je pisal Wolfgang Muenchau v knjigi Kaput, konec nemškega čudeža; knjiga je izšla leta 2024; tukaj lahko omenim eno od zgodb o nedavnemu nemškem kanclerju Olafu Scholzu, ki je dejal, da je medmrežje nepomembno, kar je izraz izjemnega nepoznavanja razmer v podjetniškem okolju; pa še zdaleč ni edini nemški politik, ki bi imel ali ima takšno mnenje).

Kar je nujno, je zlom sistema »koordiniranega tržnega gospodarstva« (CME), v katerem imamo opraviti z dogovarjanjem med delodajalci in delojamalci; ta sistem je sicer zdržal nekje do leta 1990, danes pa zavira gospodarski razvoj in prehod k sistemu »liberalnega tržnega gospodarstva« (LME), ki je veliko bolj odprt do sprememb in je naklonjen začetnim podjetjem, majhnim podjetjem in inovativnosti (tukaj povzemam nekaj osnovnih spoznanj teorije različic kapitalizma, tj. teorije »Varieties of Capitalism«, na kratko VoC).

V bistvu je rešitev Nemčije na področju reda in zakonitosti, podjetništva in inovacij nemogoča koalicija med krščansko unijo, CDU + CSU (krščanska unija bi stabilizirala družbo in družbene identitete, a bi postala tisto, ker je bila pred vladavino Angele Merkel, ki je CDU prestavila veliko preveč v politični center in jo oropala njene dejanske identitete), med svobodnimi demokrati, FDP (ki zagovarjajo podjetništvo, ki ga ne zavira birokracija) in z Alternativo za Nemčijo, AfD (ta omogoča jasen prelom s preteklostjo in je ekonomsko neoliberalna). Seveda danes ni možnosti za to, da bi bila vzpostavljena omenjena koalicija, ker svobodni demokrati sploh niso prišli v parlament, Alternativa za Nemčijo pa je veliko preveč radikalna, deloma neonacistična stranka.

Nemčija obsojena na razvojno stagnacijo

Kot edina rešitev se zato kaže »velika koalicija« med krščansko unijo in socialdemokrati, SPD. Je pa takšna koalicija izraz preteklosti in razmer po 2. svetovni vojni, torej razmer, ki so bila docela drugačne od današnjih. Je, to je treba reči, naperjena proti potrebni modernizaciji in spremembam nemškega gospodarstva. SPD se namreč nikakor ne more zavzemati za podjetništvo in inovativnost, to bistveno presega njeno identiteto. 

To je mogoče reči tudi za krščansko unijo. Obe stranki sta namreč ujetnici lastnega volilnega telesa, ki bo za vsako ceno branilo svoje privilegije, četudi bo to škodilo nemškemu gospodarstvu in blaginji večine njenega prebivalstva. V bistvu bosta poskušali ohraniti model koordiniranega tržnega gospodarstva. Da je ta model presežen, o tem pa je že pred več kot 20 leti pisal izjemno znani preučevalec industrijskih odnosov Wolfgang Streeck, ki več kot dobro pozna industrijske odnose v Nemčiji in svetu.   

Ker bodo stvari v bistvu ostale nespremenjene, je Nemčija obsojena na razvojno stagnacijo, hkrati z njo pa celotna EU. Daleč najbolj optimistična rešitev je ta, da se v Nemčiji ohrani preseženi model koordiniranega tržnega gospodarstva, ob njem pa nastopi model liberalnega tržnega gospodarstva.

Realnejšo rešitev razvojne stagnacije pomeni razvojni preboj s strani posameznih držav članic EU, torej njihova inovativnost in podjetništvo. To seveda velja tudi za Slovenijo.

Profimedia

Pa ne gre le za pravkar navedena dejstva. Gre tudi za to, da se bodo morale vse razvite družbe soočiti s staranjem prebivalstva, s tem, da morajo dovoliti bolj ali manj legalne migracije, da bi omilile njegove posledice, s tem, da se morajo soočiti s segrevanjem ozračja, hkrati pa se izogniti ali omiliti pretirane okoljske ukrepe, ki zavirajo učinkovitost njihovih gospodarstev. Nujen je torej odmik od ekološke strogosti in fanatizma.

Nemčija se tudi globoko socialno razceplja

Ne pozna namreč omembe vrednega davka na lastnino in tudi ne omembe vrednega davka na dediščino. Vse to omogoča premožnim, da so še premožnejši, vendar pa postavlja revne v položaj, v katerem so vse revnejši. Pri tem sploh ne gre za to, da naj bi bilo delo preveč obdavčeno, nikakor ne. Gre za razlike, ki se pojavljajo izven okvira dela, torej za premoženje in dedovanje. Te pa s časom vodijo do vse večjih razlik, ki postajajo neobvladljive. Nemčija torej postaja, in to ni pretiravanje, dvotretjinska družba. Ena tretjina, to je 33 odstotkov njenih prebivalcev, pa je obsojena na obrobnost in revščino.

Mimogrede, ko gre za eno tretjino prebivalstva,  govorimo o dobrih 27 milijonih ljudi. In ti v svojem razočaranju in nemoči volijo AfD, ki je v bistvu neoliberalna in naklonjena skrajno bogatim, ter prav tako obrobno Levico. Nemške skrajnosti se bodo v prihodnje potemtakem še zaostrovale in pridobivale moč. Edini način, da se zaostrovanju izognemo, je obdavčenje lastnine in dediščine ali pa nadzor družbe s pomočjo vojske in policije.

Kot primer navajam, da bogatejši investirajo v nepremičnine, torej v nakup stanovanj in zemlje. Za kaj takega imajo na razpolago dovolj denarja, ker pač zaslužijo dovolj. In ker cena nepremičnin s časom vse bolj raste, pač nezadržno bogatijo. Svoje bogastvo nato z dedovanjem prenašajo na svoje potomce. Revnejši na drugi strani pa plačujejo vse več za najemnine, ki so v zadnjih 20 letih zrasle za 100 odstotkov, kar pomeni, da jim na koncu meseca ostane le malo denarja, ki ga lahko privarčujejo. Tako avtomatično postajajo vse revnejši.

Sicer ostaja upanje, da se je mogoče po družbeni lestvici povzpeti navzgor na osnovi višje izobrazbe. Vendar je Nemčija tudi glede tega izrazito zaprta družba in je družbena promocija v Nemčiji kvečjemu dolgoročna. Spodnja tretjina nemške družbe je potemtakem obsojena na revščino, kar bo že kratkoročno privedlo do še večje družbene in politične radikalizacije.

Obeti za Nemčijo so torej izrazito negativni. Nič ne kaže, da bo nova velika koalicija preživela cela štiri leta do naslednjih rednih volitev, prepričan sem tudi, da je Nemčija, skupaj z njo pa EU in Slovenija, pred daljšim obdobjem gospodarske stagnacije.