Na poštenih volitvah se zmaguje na sredini, ker tam živi največ volilcev. Večina postavlja voditelje, od katerih pričakuje varnost in blagostanje, in jih odstavlja, ko več tega lahko pričakuje od drugih. Starmer je nedavno britanske laburiste pripeljal na oblast ne samo zaradi nesposobnosti konzervativcev, ampak tudi in morda celo predvsem zato, ker je stranko očistil levičarjenja svojega predhodnika Corbyna.
Podobno je pred njim lahko v Italiji storila Meloni, ker je javno izrekla, da v njenih Bratih Italije ni prostora za fašistično nostalgijo, rasizem in antisemitizem. V Sloveniji je Drnovšek lahko vlade vodil deset let, ker se ni obremenjeval z ideologijo, Pahor štiri, ker je sledil prvemu premiku britanskih laburistov na sredino pod Blairjem.
Razen prve Petrletove in kratke Bajukove vlade, zadnjih skoraj dvajset let v Sloveniji gledamo Fantoma v operi, ki ga igra Janez Janša, in programsko zmedene naslednike LDS, ki igrajo nesposobno upravo gledališča. Za normalizacijo in ponovni zagon države bo potrebno prižgati luči in prekiniti predstavo. Stranke bodo morale spoznati, da niso nič drugega kot stroji za privlačenje volilcev: na volitvah zmaga tisti, ki nanje pritegne največ svojih volilcev; več, kot jih uspe drugim strankam pripeljati svojih.
Za sestavo vlade v proporcionalnem sistemu, kot ga imamo v Sloveniji, pa je potreben še dogovor z drugimi strankami. Kdo bo prvi našel stikalo za luč in razsvetlil Slovence, pa je zaenkrat še nemogoče napovedati.
FB
